Jezus, primi mojo desnico. Marija, primi mojo levico …
To je molitev, ki me jo je pred 17 leti naučila medicinska sestra v enoti za intenzivno nego novorojenčkov. Moje drugo dete je svoje življenje začelo z mesec dni trajajočim bivanjem v bolnišnici v mestu daleč stran od doma.
Bila sem povsem sama, skrbela sem za novorojenega sinka, brez tolažbe in podpore svojega moža in najinega malčka ter širše družine in prijateljev.
Neke posebej turobne noči je medicinska sestra, ki je skrbela za mojega otroka, opazila križec na verižici okoli mojega vratu.
Z našo preizkušnjo je sočustvovala tako, da je z razprtimi rokami dvignila oči k nebu in izrekla prej omenjeno molitev, ki mi je vsa ta leta ostala v spominu: “Jezus, primi mojo desnico. Marija, primi mojo levico …”
Odtlej sem se bila prisiljena soočiti s številnimi drugimi težavami, večjimi in manjšimi, ko sem se znašla na bolnišničnih hodnikih ali na tihih ulicah svoje soseske, kjer sem z razprtimi rokami ponavljala to molitev in živela v tolažeči stvarnosti, ki jo izraža – da nisem nikoli sama.
Netenje plamena
Takrat, pred skoraj dvema desetletjema, se tega nisem zavedala, toda ta verna medicinska sestra je na povsem nov način spodbudila mojo katoliško domišljijo.
Zanetila je plamen, ki sem ga najmočneje razplamtela z molitvijo rožnega venca, premišljevanjem o njegovih skrivnostih in nizanjem rožnovenskih jagod med svojimi prsti, kakor je najbolje izrazila sveta Terezija – kot nekakšne “verige do nebes”.
Ta čudovita medicinska sestra mi je tudi pomagala preiti iz stanja osamljenosti v duha samote. Strokovna revija Psychology Today osamljenost opisuje kot “negativno stanje, ki ga zaznamuje občutek osamelosti. Človek ima občutek, da mu nekaj manjka …”, medtem ko je “samota stanje, ko je človek sam, ne da bi bil osamljen; ko si zagotovi čudovito in zadostno družbo”.
Dodajmo še to – kristjani imamo pri tem posebno prednost: možnost, da se v iskanju družbe ne zanašamo zgolj nase, temveč na zaupen odnos z Bogom in občestvom svetnikov.
Veliki katoliški mislec Thomas Merton je nekoč zapisal: “Samota mora biti občestvo v nečem večjem od sveta, tako velikem, kot je Bivanje samo, da bi v njegovem globokem miru lahko našli Boga.” [Misli v samoti]
Potreba po roki
Nedavno sem ob poslušanju uspešnice pop pevke Miley Cyrus Flowers (Rože, op. ur.) premišljevala o Mertonovih občutkih: “Lahko si kupim rože,” poje sodobno himno o ljubezni do samega sebe in samozadostnosti, “sama sebe lahko držim za roko …“
“Ne, ne moreš!” Vpila sem na radio, medtem ko sem se zibala ob privlačnem ritmu, saj mi misel, da bi šla po ulici in sama sebe držala za roko, (milo rečeno) preprosto ni bila všeč.
Toda držati za roko Jezusa in Njegovo Mater; zavedati se, da na skrivnosten način hodita ob meni, vsak na svoji strani – to umiri prazno bolečino v mojem srcu bolj kot karkoli drugega.
In zahvaljujoč verni in prijazni medicinski sestri to v zadnjem času pogosto počnem, še posebej zdaj, ko sem se zaradi nedavnih sprememb v svojem domu in širšem občestvu prisiljena zanašati na lastno družbo pogosteje, kot bi si želela.
Trudim se čim pogosteje priti k maši in vsako jutro v evharistiji sprejeti Jezusa, ki je Emanuel, Bog z nami. Nato se zvečer z rožnim vencem v roki sprehodim po soseski in se tiho spominjam obljub preroka Izaije:
“Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč …” (Iz 30,15)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
