Priljubljeni televizijski voditelj Jože Robežnik ima svoj stil, zato mu ne zmanjka gledalcev. Iz svojih gostov zna izbrskati marsikaj in s svojimi hudomušnimi dodatki razbiti resno in uradno vzdušje.
S sovoditeljico Bernardo Žarn sta si precej različna, a se pred kamero odlično dopolnjujeta. O voditeljskem delu, ki je lahko včasih tudi adrenalinsko, je Jože spregovoril za bralke in bralce Aleteie.
Ste kaj v sorodu s pokojnim skladateljem Juretom Robežnikom, ki je ustvaril prelepe popevke, kot so Mlade oči, Orion, Pegasto dekle idr.?
Da, Jure in moj oče sta bila bratranca.
Ste tudi vi glasbeno navdahnjeni?
Niti najmanj. Res je, da sem v osnovni šoli obiskoval pevski zbor, a le zato, ker je pevce na koncu šolskega leta čakal izlet v Čateške Toplice. Na vajah in pred nastopi sem od učitelja dobil jasna navodila, naj samo odpiram usta.
Pa reciva hipotetično, če bi v tem trenutku pisali osebnoizpovedno pesem, o čem bi govorila?
Gotovo bi bila tema vezana na iskanje globljega smisla bivanja. Moram priznati, da se nenehno sprašujem, kaj v življenju počnem in zakaj to počnem.
Zatem pa kot po pravilu dobim preblisk o tem, da bom delal tako in tako. To nekaj časa deluje, potem pa se vame spet naseli dvom. Trenutno sem v fazi iskanja odgovorov.
Saj ni tako slabo, če se človek poglablja vase …
… Ali prizna, da je izgubljen.
Ste bili kot otrok radi v središču pozornosti oz. se je takrat kakorkoli nakazovalo, da vas bodo vrstniki pogosto videvali na televiziji?
Ves čas sem se močno boril za pozornost, včasih tudi z nesramnostjo. Strokovno se temu reče, da sem bil očitno človek, ki je potreboval zunanjo potrditev.
Z Bernardo Žarn že dolgih osem let vodita oddajo Nedeljsko popoldne (prej Vikend paket). Si znata glede na vajino dolgo znanstvo med oddajo brati misli in se tako vleči iz zagat?
Bernarda me je neko nedeljo med oddajo v sekundi prebrala, ko sem se za trenutek izgubil in nisem znal nadaljevati. Povedala je točno to, kar sem hotel povedati sam, in to odlično. Dobesedno mi je prebrala misli.
Ne upam si reči, da znam jaz tako dobro brati misli, kot zna ona moje. Želim pa si, da bi jih lahko.
Z Bernardo, ki jo poznamo kot nadvse čutečo in prijazno žensko, je verjetno lepo sodelovati, kajne?
Tako je, Bernarda je vedno prijazna in zna najti lepe besede. Ugotavljam, da je še nikoli nisem videl slabe volje.
Ona pa vas verjetno je?
Jaz malo prej pokažem, da nisem v redu spal. Nato čez kak dan ali uro spoznam, da moje početje ni bilo najbolj primerno, in se opravičim.
Nam poveste še kakšno prigodo, ko med oddajo v živo ni šlo vse po maslu?
Pred časom sem v oddaji v živo med hojo govoril svoje besedilo in se hotel medtem elegantno usesti na sedežno garnituro. A zgrešil sem jo in se usedel čisto na rob ter pri tem skoraj telebnil na tla.
Bernarda se je začela tako zelo smejati, da ni mogla dokončati svojega besedila. Na koncu sem jaz povedal tekst, ki bi ga morala povedati skupaj, saj nikakor ni prišla do sape, tako smešno ji je bilo. Tovrstni spontani momenti in nekontrolirani smeh so nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi na televiziji.
Kje ste pri vodenju dobri in kaj bi lahko izboljšali?
Zdi se mi, da sem precej dober v interaktivnosti. Dobro se odzivam na pripombe oz. odgovore gostov, sem malo navihan in nagajiv, nekateri bi rekli tudi provokativen. A v zadnjem ne pretiravam. Če se gost jemlje preveč resno, znam to hitro razbrati in takšno vzdušje v pravem času presekati.
Priložnosti za izboljšave pa je ogromno. Lahko bi govoril v lepši slovenščini ali se bolje naučil daljše tekste na pamet, morda bi lahko lepše tvoril uradnejše stavke. Bernarda ima vse to, kar jaz nimam.
A če bi spremenili vse našteto, bi izgubili svoj stil.
Res je, potem to ne bi bil jaz. Ni potrebe, da smo popolni, pomembneje je, da okrog sebe najdemo popolno ekipo.
Kakšen je vaš idealen gost oz. gost, ki naredi oddajo gledano?
Osebno mi najbolj ustreza oseba, ki počne stvari, ki zanimajo tudi mene. Za sogovornika si želim nekoga, s katerim bi se rad družil tudi zasebno. Po drugi strani pa je gledanost odvisna od popularnosti gosta.
Meni to ni tako pomembno, je pa izbira tako ali tako v rokah urednika. Sploh pa smo v Nedeljskem popoldnevučasovno precej omejeni na krajše pogovore, zato niti ne bi mogli dobro predstaviti gledalcem neznanih oseb.
Poleg Vikend paketaste vodili tudi Popevko, Talente, Taksi, trenutno ustvarjate svojo spletno oddajoStvar. Kaj je prednost spletnih oddaj?
Najlepše je, da je vse, vključno z izbiro gostov, odvisno od mene. Posneto oddajo naknadno zmontiram in če želim, lahko komu namenim več časa. A tudi na spletu veljajo podobna pravila gledanosti, zato mora vse skupaj izpasti zabavno in igrivo, pa tudi gost mora biti poznan spletnemu krogu gledalcev.
Za namen spletne oddaje ste se preizkusili tudi v letenju z jadralnim letalom. Videti ste bili precej prestrašeno. Vaše delo je lahko tudi adrenalinsko, kajne?
Mislim, da to ni bil strah, temveč slabost. Zdi se mi, da je v jadralnem letalu prostor premajhen. Tudi če bi me kdo zaprl v omaro, bi mi bilo sila neprijetno. Povrh vsega tudi na gugalnici ne zdržim dolgo, morda minuto, potem pa mi postane slabo.
Na letalu mi je bilo vseskozi slabo. Razlika je le v tem, da grem lahko z gugalnice takoj dol, na letalu pa te možnosti ni.
Je pa v tej oddaji prikazan moj drugi poskus letenja v jadralnem letalu. Po prvem letu sem tri ure sedel v lokalu, da sem lahko prišel k sebi in se odpeljal domov. Nisem mogel ne jesti ne piti. Drugi poskus je bil boljši.
Ko sem se pred časom pogovarjal z odličnim jadralnim pilotom, mi je ta priznal, da je prvo leto med učenjem pilotiranja po pristanku vsakič bruhal. Kako močno željo je imel! Pri meni takšne močne želje nedvomno ni.
Vseeno pa ste izziv opravili.
Obenem pa sem ugotovil, da ljudje zelo radi gledajo, kako drugi premagujejo težje trenutke.
Ker jih tudi sami doživljajo.
Najbrž res.
S katerim sovoditeljem se, poleg Bernarde, počutite najbolj udobno in suvereno?
Največ sva sodelovala z Sašom Staretom, z njim je vedno užitek delati, ob njem sem se vsakokrat dobro in varno počutil. V domači Škofljici sva prejšnji vikend z Anjo Križnik Tomažin povezovala občinsko proslavo in tudi z njo je šlo gladko. Vseeno pa je Bernarda razred zase.
Ste očka petletnega Pina. Opazila sem, da ga uvajate v voditeljsko delo, tu in tam smo ga namreč že lahko videli v vaših videih. Si želite, da bi sin zašel v šovbiznis?
Meni je voditeljstvo lep poklic in v njem uživam. Ima pa vsako delo pluse in minuse. Če bi bilo Pinu delo všeč, ne bi imel pripomb.
Kaj si želite, da bi se sin naučil v življenju? Česa maminega in česa očkovega bi si želeli, da bi se navzel?
Pino je že veliko prinesel s seboj, že zdaj je v marsičem boljši od mame in očeta. Lepo je, ko zna povedati ljudem, da jih ima rad in uživa v njihovi družbi. Največ, kar lahko človek naredi, je to, da zna razveseliti ljudi in samega sebe. Da zna poiskati stvari, ki ga zanimajo, in povedati, kaj bi rad.
Ali žena rada izrazi svoja stališča glede vašega vodenja?
Veliko dam na ženino mnenje in si res prizadevam, da mi ga pove. Moram pa potarnati, da zadnje oddaje ni gledala. (smeh) Oddaje je redno spremljala od začetka, zaradi sina pa jih vseh ne uspe pogledati v živo, saj Pina oddaja sploh ne zanima. (smeh) Jih pa pogleda z zamikom.
Intervjuvali ste že ogromno ljudi. Lahko izpostavite kakšno misel oz. način življenja, ki se vas je pri katerem izmed gostov dotaknil?
To je vprašanje za Bernardo, ki si vse misli zelo natančno zapomni. Jaz sem tip človeka, ki v podzavesti začuti, da je nekdo moder, da ga je vredno poslušati in mu slediti, le konkretne misli si težje zapomnim.
Moram pa priznati, da sem trenutno v obdobju, ko ljudi ne poveličujem v superjunake. Najbolj me navdihuje, ko uspešni ljudje pokažejo, da so samo ljudje.
