Povzemamo pričevanje gospe Cvetke, ki je svojo zgodbo delila na Stični mladih v sklopu delavnice Zavoda Živim. Cvetkina zgodba je vse prej kot lahka. Polna je trpljenja, bolečine, zgodb o ranjenih osebnostih in odnosih. Pa vendar je tudi zgodba o odpuščanju, ogromni veri, Božji ljubezni in upanju.
Otroštvo, ki ga ne bi smel doživeti noben otrok
Cvetka se je rodila na Gorenjskem kot peti otrok. Leta pozneje je od svoje matere izvedela, da je bila neželen otrok, mati se ji je želela odpovedati, želela je narediti splav, vendar je bila v tistem trenutku že “previsoko” noseča.
Cvetkin oče je bil alkoholik, mama pa, kot pravi Cvetka, živčna razvalina. Oba sta prihajala iz težkih razmer, bila sta tudi prepričana, da si ne moreta privoščiti še petega otroka. Cvetka je bila tako pri starših zapisana smrti, pri Bogu pa ne.
Kljub temu je Cvetka ves čas čutila, da ni zaželena, da je povsod odveč. Preden je šla v šolo, so jo ves čas, tudi za več mesecev, pošiljali od doma. Kadar je bila doma, je bila priča odvisnosti od alkohola, očetovemu fizičnemu nasilju nad mamo in starejšimi brati, videla je, kako mama na kolenih prosi očeta, naj jih pusti, videla je tudi, kako je mama za več dni odšla od doma in svoje otroke prepustila pijanemu očetu.
“Stalno je bil v zraku nek strah, neka skrb. Kaj bo, ko bo prišel domov, kaj se bo zgodilo, kako bomo prespali noč, bomo morali spet iti ven? To je bilo pri nas na dnevnem redu.”
V šoli je bila pridna učenka, za razliko od bratov, ki so ves čas povzročali težave, je želela biti vzorna, imela je lepe ocene, rada je imela red in disciplino, ni želela povzročati težav. Oče se nad njo ravno zaradi tega ni toliko znašal. Velikokrat se mu je skrila, ko pa je bil trezen, se ji je vedno smilil, zanj je vedno našla kako lepo besedo.
“Ko je bil trezen, je bil kar v redu človek. Zelo hitro sem spoznala, da je bil alkohol tisto zlo, ki iz njega naredi žival, zver, ko je norel, ko je vpil, delal stvari, za katere mu je bilo potem, ko je bil trezen, žal, veliko je jokal, bilo je kar hudo.”
Najstništvo je prineslo še več trpljenja
Ker so imeli Cvetkini bratje doma vedno obiske in družbo prijateljev, ki so kartali in kjer je bil vedno prisoten alkohol, je tudi sama že zelo zgodaj poskusila alkohol. Prijatelji so jo nagovarjali, naj poskusi, saj se bo počutila bolje in bolj sproščeno.
“Res je bilo kar fino, na začetku je zmeraj tako, da te zavede s tem, da je luštno, potem se pa pokaže, kako nas potegne v še večje zlo, v greh, v take situacije, ki si jih drugače niti ne bi zamišljali.”
Po valeti so se Cvetka in njeni sošolci zbrali in skupaj proslavljali konec šole. Ko so se poslavljali, je Cvetko pričakal prijatelj njenega brata, ki je bil že polnoleten in je imel svoj avto. Rekel ji je, da jo bo odpeljal domov.
Ker ga je poznala in mu je zaupala, se je usedla v njegov avto. Ta fant pa jo je odpeljal k sebi domov, jo opil, Cvetka se spomni le, da je bila popolnoma omotična, nato pa jo je posilil.
Ko se je zjutraj vsa obnemogla zbudila, jo je vrgel skozi vrata in odšel na delo. “Počutila sem se tako ponižano, izpraznjeno, ranjeno, umazano. Krivila sem sama sebe, spraševala sem se, zakaj sem šla z njim, zakaj sem to pustila.”
To, kar se ji je zgodilo, je dolgo skrivala in o tem ni povedala nikomur. “Čutila sem, da je bolje, da sem tiho, saj mi itak nihče ne more pomagati ali pa mi nihče ne bo verjel.”
V srednji šoli je spoznala nekega fanta, ki je bil, kot pripoveduje, zelo v redu, priden, pošten. Postala sta par, bila sta zelo zaljubljena, pomagal ji je pri učenju, saj je bil nekaj let starejši. Bil je tudi prva oseba, ki se ji je Cvetka zaupala in ji povedala za posilstvo. Razumel jo je, veliko ji je pomagal, dopovedal ji je, da ni sama kriva, in ni silil vanjo.
Spolne odnose sta imela po več kot letu in pol, saj se je Cvetka zaradi pretekle izkušnje temu izogibala. Že takoj je zanosila. Stara je bila šestnajst let, bila je v drugem letniku srednje šole.
Fant je bil zelo ambiciozen in ko je izvedel za njeno nosečnost, ji je dal takoj vedeti, da si otroka ne želi, saj ima druge načrte in je za to čisto premlad. Nagovarjal jo je, naj se otroka znebi.
Cvetka je za nosečnost povedala tudi mami, tudi ona ji je svetovala, naj naredi splav, saj je premlada, hodi v šolo, nima službe in nikakršnih pogojev za otroka. “Mama je rekla, da to ni otrok, ampak le kepa krvi. Rekla je tudi, da je sama naredila že pet splavov in je še vedno živa. Spomnim se njenih besed: ‘Pojdi, naredi splav in bo vse v redu, življenje bo šlo dalje.'”
K splavu so jo nagovarjali tudi fantovi starši. Cvetka s tresočim glasom pove:
“Nisem imela nobene podpore, bila sem stara 17 let. Moji bratje in sestra so bili takrat že poročeni, imela sem nečake, ki sem jih imela rada, zelo rada sem imela otroke, ampak takrat nisem videla druge izbire. Mama me je prijela za roko in me peljala v bolnišnico. Ker sem bila rada poslušna in nisem želela povzročati težav, sem ji brez besed sledila.”
Ker je bila še mladoletna, je morala vso dokumentacijo namesto nje podpisati njena mama.
“Spomnim se, da v bolnišnici ni bilo nobene topline, sočutja, nihče mi ni rekel, naj še enkrat premislim. Samo ulegla sem se, dobila tablete, injekcijo in to je bilo to. Šla sem iz svoje glave, ker enostavno nisem hotela ničesar čutiti, vedela sem, da bi se zlomila, če bi začela razmišljati. Pomislila sem le, da je to treba opraviti, da bo mir. Ko sem se zbudila, sem takoj začutila, da sem naredila nekaj zelo hudo narobe. Vsi, ki so me nagovarjali k splavu, so si oprali roke kot Pilat, zame pa se je začel pekel.”
Sovraštvo, maščevanje in ogromen občutek krivde
Cvetka se spominja, da je od tega dogodka dalje v svojih sanjah ves čas videla svojega otroka, deklico. Cele noči je prejokala in obžalovala svoje dejanje. Začela je čutiti sovraštvo do fanta, ki jo je nagovoril k splavu, namesto da bi ji nudil oporo in jo sprejel. Razmišljala je, kako bi se mu maščevala in ga prizadela, ker je sama toliko trpela.
“Na nek način sem mu hotela povedati, da je s tem, ko je v meni umrlo življenje, umrla tudi ljubezen do njega. In iz te ljubezni se je porodilo sovraštvo, maščevanje, v meni je umrlo vse, kar je bilo dobrega, še tisto dobro, kar je bilo v meni, kar sem imela kot otrok, se je spremenilo v željo po tem, da bi ga prizadela.”
Začela ga je varati, njuna zveza pa se je čez kako leto končala. Za oba je bilo zelo hudo, vendar nista zmogla nadaljevati. Kmalu za tem je Cvetka spoznala svojega bodočega moža, se poročila, rodila hčer in nato še sina.
Kot pravi, je bilo v njej ogromno zla. Kot mlada je bila zelo veselo dekle, nato pa jo je življenje popolnoma spremenilo. Grehi in vse, kar je doživela, so v njej ubijali veselje, postala je popolnoma drugačen človek.
Njen zakon je bil poln prepirov, nerazumevanja, tudi njen mož je imel nepredelano preteklost, bil je ločen, imel otroka iz prvega zakona. Cvetka je imela urejeno poslovno življenje. Izobrazila se je za tekstilnega tehnika, nato pa odprla svojo tekstilno proizvodnjo in trgovino.
Navzven je imela vse: moža, otroke, hišo, urejene finance, avto, globoko v sebi pa je bila nesrečna, ni imela ničesar, kar bi ji dajalo srečo in veselje, čutila je, da jo nekaj bremeni in da mora nekaj spremeniti. Oba z možem sta se začela zatekati v alkohol, tudi njuna otroka se mu nista izogibala.
Njen oče je umrl zaradi alkohola, njen brat, ki je bil prav tako odvisnik, je storil samomor. Tudi sama je razmišljala o tem, da bi si vzela življenje. Pri 46 letih je postala babica, hkrati pa je tudi sama zanosila, a doživela spontani splav.
To jo je močno prizadelo, saj si je tega otroka želela in začela je čutiti, da je to kazen za splav, ki ga je opravila v preteklosti. Vse v njej se je začelo lomiti, začela je iskati tolažbo.
Božje usmiljenje in odpuščanje
Odpravila se je na Camino, tam pa spoznala, da je v življenju nekaj več kot kariera, denar in zunanji uspeh. Močno jo je nagovoril tudi film Marijina zemlja.
“Zgodba glavnega lika se me je močno dotaknila, počutila sem se, kot da gledam zgodbo svojega življenja. Videla sem stisko, depresijo, notranjo jezo, žalost, vse stiske tega sveta sem nosila v sebi, skrivala, tavala v temi. Začela sem se zavedati, da je vse to posledica splava.”
Na spletu je naletela na informacijo o Rahelinem vinogradu in na kontakt Katarine iz Zavoda Živim. Odločila se je, da se udeleži srečanja Rahelinega vinograda.
“Tisti vikend sem začutila moč Božjega usmiljenja, notranje ozdravljenje. Po tem vikendu sem postala novi človek, osvobodila sem se krivde, lahko sem objela svoje otroke in jih izročila Bogu, vem, da so pri njem. Vsako jutro, ko se zbudim, sem srečna, ker vem, da sem vsak dan bližje, da se srečamo, da jih objamem. Vsak dan se kesam za vse, kar sem storila, vendar ne čutim več krivde. Danes ne bi zmogla govoriti o tem, če bi se še vedno krivila. Bog je v mojem življenju storil veliko čudežev. Tudi to, da sva z možem po vseh padcih ostala skupaj in sva sedaj poročena že 41 let. Bog bo delal čudeže, samo priti moramo k njemu in se pokesati.”
