Postopek beatifikacije Chiare Corbella Petrilla se je začel 21. septembra 2018. Nekaj mesecev pred tem jo je kardinal Angelo de Donatis razglasil za Božjo služabnico.
Chiara (1984–2012) je mlada Italijanka, ki je v svojem kratkem življenju prestala veliko težkih preizkušenj. Njena prva dva otroka sta umrla kmalu po rojstvu. Med tretjo nosečnostjo so ji diagnosticirali raka, vendar se je odpovedala zdravljenju, da bi zaščitila življenje svojega otroka.
Francesco se je rodil popolnoma zdrav maja 2011. Chiara je nato začela s kemoterapijo, toda prepozno. Umrla je leta 2012, stara 28 let, in za seboj pustila pričevanje ljubezni do bližnjega in samožrtvovanja.
Pogovarjali smo se s Chiarinim duhovnim voditeljem, očetom Vitom d’Amatom, ki je bil prisoten v najpomembnejših trenutkih njenega življenja. Prav on jo je poročil z Enricom, krstil njene tri otroke in vodil njen pogreb.
Oče Vito, nam lahko poveste, kako poteka postopek beatifikacije Chiare Corbelle Petrillo?
Leta 2018 je bila Chiara razglašena za Božjo služabnico. Lahko jo razglasimo za častitljivo, če so prepoznane njene junaške vrline. Nato jo lahko razglasimo za blaženo, če je prepoznan tudi čudež. Zdaj smo v zadnjem delu škofijske faze. Nato moramo preiti v tako imenovano “rimsko”, to je vatikansko fazo.
Kako ste spoznali Chiaro in postali njen duhovni voditelj?
Chiaro sem spoznal leta 2006. Prišla je na enega od mladinskih srečanj v Baziliki svete Marije Angelske v Assisiju. Spoznal sem jo pri spovedi in takrat me je izbrala za svojega duhovnega voditelja.
Nam lahko poveste kaj o Chiarinem verskem življenju?
Chiara je svojo pot vere začela s karizmatično prenovo. Med zaroko z Enricom je stopila v stik z nami, brati in frančiškansko duhovnostjo. Res se je oklenila te duhovnosti in to je bil zanjo preobrat. Chiara se je začela popolnoma predajati Bogu.
V pismu svojemu sinu je večkrat citirala sv. Frančiška. Rekla je, da ji je sv. Frančišek spremenil življenje. Zato je po njem tudi poimenovala svojega sina.
Chiara se je večkrat odpravila na romanja. Zelo se je navezala na Medžugorje. Ravno tam je spoznala Enrica, in ko je imela dvome ali trenutke krize, se je držala tega mejnika, saj je dar seznanitve z bodočim možem pripisovala Devici Mariji.
V Medžugorje se je s prijatelji in sorodniki odpravila tudi tedaj, ko je izvedela za svojo bolezen.
Vsi so želeli prositi Devico Marijo za milost njenega ozdravljenja, Chiarin namen pa je bil prositi Devico, da bi razumeli, kaj je Božja volja.
Kateri je vaš najlepši spomin na Chiaro in Enrica?
Spominjam se številnih pogovorov in situacij, ko smo prek Chiare razumeli Božje delo. Še posebej na njeno zadnjo noč: bila je srečna, videti je bilo, da se je njeno življenje izpolnilo, bilo je, kot da je našla svoje mesto v zgodovini Odrešenja. Videti jo tako srečno je bil zame velik privilegij.
Chiarina zadnja dva meseca sta bila raj: prek nje smo ga okušali in ga še naprej okušamo, tudi v najtežjih in bolečih dogodkih teh zadnjih dveh mesecev. Živeli smo, kot da smo v drugi dimenziji. Vsak trenutek je bil dragocen.
Kako razložiti Chiarino veselje kljub velikemu trpljenju?
Chiara je trpela veliko bolečin, ker je bilo njeno telo polno metastaz. Popolnoma se je zavedala svoje situacije, vendar je na koncu planila v neverjetno veselje.
Vse je objemala in govorila: “Ljubim te! Kakšno milost nam je dal Gospod! Kako lepo je to, kar doživljamo!” S Chiaro smo se smejali do konca. Nasmejala nas je tudi v dramatičnih trenutkih.
V teh trenutkih je začutila prisotnost Boga, Kristusa. Hotela je tudi, da sem tam in molim. Razumela je, da lahko le z združitvijo s Kristusom premaga trpljenje. Enrico jo je dan pred smrtjo vprašal: “Ali je ta križ res sladek?” In Chiara je odgovorila: “Da, zelo je sladek.”
Kako je situacijo doživljal njen mož Enrico?
Zaroka in rojstvo otrok sta zbližala Chiaro in Enrica, trenutek bolezni pa še bolj. Enrico je trpel, toda nekega dne je rekel: “Zakaj bi bil žalosten, če gre Chiara k Tistemu, ki jo ljubi bolj kot jaz?”
Kaj nas lahko Chiara nauči danes?
Verjamem, da je Chiara lahko pravi vir navdiha za prihodnost Cerkve. Kristjani lahko s svojim življenjem izražajo drugačno prisotnost, drugačno ljubezen.
Prek Chiare smo videli drugačno osebo. Pokazala je Kristusa, se počutila ljubljeno od Kristusa in ljubila druge. Mislim, da je to osrednje sporočilo Chiarinega življenja, ki lahko danes navdihne vse nas.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
