Sodobna družba nas prepričuje, da je splav pravica ženske. Obenem pa zanika težke posledice, s katerimi se ženska pa tudi njen partner in preostali družinski člani soočajo po prekinitvi nosečnosti. Svojo zgodbo je v oddaji Srečanja na Radiu Ognjišče zaupala mamica, ki želi ostati anonimna.
Kako se spominjate svojega otroštva?
Odraščala sem z mamo, očetom in bratom. Starša sta bila ljubeča, privzgojila sta mi lepe delovne in druge navade. Obkrožena sem bila s prijatelji, sorodniki in drugimi otroki. Naš družinski mir pa je kalil očetov alkoholizem. Iz tistega časa se spominjam tudi veliko prepirov med njim in mojo mamo. Brat in jaz sva kot otroka to opazovala in zagotovo nama ni bilo prijetno. Veliko je bilo tudi vpitja, neprimernih besed in kot otrok si tega nisem znala razlagati.
Rekla bi, da me je to zelo zaznamovalo in vplivalo na mojo samozavest. Vedno sem iskala neko pohvalo, neko potrditev, ki je od očeta nisem dobila. V srednješolskem obdobju sem zato bežala od doma, rada sem se družila prijatelji. Na zabavah smo tudi popivali, da bi za tisti trenutek pozabili na vse skrbi. Nisem ravno ponosna na tisto obdobje.
Ste iskali mogoče potrditev tudi pri fantih in v partnerskih odnosih?
Seveda. Vedno sem si pri fantih želela neke trajnejše stabilne zveze. Vendar nisem spoznala takega fanta. Zato sem se podajala v kratkotrajne zveze, tudi avanture, ki pa mi niso prinesle miru, sreče in zadovoljstva.
Ko sem se proti koncu študija želela osamosvajati, sem si poiskala službo v nekem baru. Tja je začel zahajati moški, ki je bil deset let starejši od mene. Začel mi je deliti prijazne besede, ob katerih sem se počutila posebno. Tako sem se podala v odnos, čeprav nisem bila zares srečna. On je bil namreč starejši od mene, jaz pa mlada in polna življenja.
V odnosu je začel to nekoliko izkoriščati, tako da je velikokrat prevladalo njegovo mnenje nad mojim. Začel je manipulirati z mojimi čustvi, tako da sem se potem oddaljila od svojih staršev, prijateljev, pa tudi od svojih prejšnjih navad. Vedno bolj sem izgubljala samo sebe, saj je bil ljubosumen na vse to. Hotel me je imeti samo zase.
Izvedela sem tudi, da je imel že pred menoj zvezo z neko mladoletno punco. Povedal mi je, da je ta punca z njim zanosila in tudi opravila splav. To me je začelo navdajati z nekim strahom.
Do mene ni bil fizično nasilen, bi pa rekla, da so bili taki čustveni pritiski, neko čustveno nasilje. Nekega dne sem zbrala pogum in se vrnila k svojim staršem, ki so me z veseljem sprejeli.
Kmalu zatem pa vas je presenetila novica, ki je pravzaprav niste pričakovali. Odkrili ste, da ste noseči. Kaj ste doživljali v tistem trenutku?
Ko sem zagledala test nosečnosti, sem dejansko otrpnila od tega spoznanja, od vseh čustev. Nisem si predstavljala, da se mi lahko v življenju to zgodi. Zelo mi je bilo težko. Nisem se imela na koga obrniti. Še posebej si nisem želela, da bi za to izvedel on. Otroke sem si seveda želela, ampak ne v taki zvezi in ne v taki situaciji.
Želela sem povedati staršem, ampak me je bilo sram zaradi vsega, kar sem jim storila v preteklem obdobju, pa tudi zato, ker tega moškega niso sprejemali. Mogoče bi sprejela nosečnost, ampak me je bilo preveč strah, da bi on kdaj izvedel in da me ne bi nikoli pustil na miru. Želela sem samo pobegniti iz tega.
Ko sem poklicala ginekologinjo, me je bilo zelo strah. Moram pa povedati, da nisem bila deležna nobenega pogovora. Opravila je le pregled in dobila sem napotnico za splav.
Takrat sem zelo pogrešala, da bi mi nekdo vsaj povedal, kaj splav prinaša, ali pa da bi me ustavil, da bi mi rekel, naj si vzamem čas za razmislek, ali pa karkoli.
In tako sem se pač podala v ta proces, čeprav mi je bilo tisti dan zelo težko. Še zdaj se ga z grozo spominjam.
Kako pa je bilo po splavu?
Ko sem po splavu odprla oči na bolniški postelji, mi je bilo v trenutku žal, in tisti občutki, ki so me prevevali, so bili zelo neprijetni. Sploh ni bilo nikjer občutkov odrešitve, za katere sem mislila, da mi jih bo splav prinesel.
V bistvu so se šele takrat začele moje bolečine. Počutila sem se res tako grozno razočarana nad seboj, telesno izpraznjena in z mislijo, kako sem sploh mogla dovoliti, da se to zgodi. Počutila sem se tako otopela, kot da moje življenje zdaj nima več nobenega smisla, da sem res naredila tisto najbolj najbolj grozno in največjo napako v svojem življenju.
So ta grozna občutja sčasoma bledela?
Tisti prvi dnevi in meseci po splavu so bili najtežji. Takrat sem se čisto zaprla vase. Nobene želje nisem čutila po druženju. Samo premišljevala sem in premlevala o tem, kaj se je zgodilo, kako sem si mogla to dovoliti, in resnično sem padla na moralno, psihično in socialno dno svojega življenja.
Samo dve osebi sta vedeli, da bom naredila splav. Potem pa od njiju nisem dobila več nobene podpore. Celo oseba, ki sem ji do takrat najbolj zaupala, se je začela oddaljevati od mene. Jaz pa sem si v tistem trenutku najbolj želela nekoga, s katerim bi lahko preživljala čas, da bi lahko izlila to bolečino. Tako sem izgubila zaupanje v ljudi.
Kako pa ste se soočali z vsemi temi bolečinami v letih, ki so sledila?
Vsak dan sem se spominjala tega dogodka in se spraševala: Zakaj se je to zgodilo, zakaj tega ne morem spremeniti, zakaj se ne morem vrniti v čas nazaj?
Čez dan sem nekako zapolnila svoje misli z delom in aktivnostmi. Ko pa sem zvečer legla v posteljo, me je ta misel zelo dušila, težila in zelo je bilo težko.
Slabo sem spala. Spomnim se, da sem čutila zelo veliko težo na prsih. Enostavno nisem mogla zaspati, če ni bila v sobi popolna tema. Tisto pomlad so se mi začele pojavljati tudi zdravstvene težave. Ob večerih sem zelo težko dihala, pojavile so se mi tudi močne alergije na dihalih, tako da sem ves čas kašljala, kihala in smrkala.
Alergije so me spremljale dve do tri leta. Iskala sem pomoč pri zdravnikih, ampak že na začetku mi je zdravnica rekla, da se je dejansko moj imunski sistem popolnoma zrušil, zato se mi je pojavilo to zdravstveno stanje. Drugi niso vedeli, zakaj se je to zgodilo. Jaz sem pa točno vedela, da je v bistvu zato zaradi stisk, zaradi tega trpljenja, ki sem ga čutila v sebi.
Se v tem času niste nikomur odprli, da bi delili svojo bolečino?
Ne, o tem nisem govorila z nikomer, saj sem nekako pričakovala, da bom to z leti pozabila, da čas celi rane. Ampak ni bilo tako. Niti po letu, niti po dveh, niti po treh letih se to ni spremenilo. Potem pa sem dobila redno službo. To me je začelo dvigati z mojega dna, saj sem se vrnila v družbo.
Počutila sem se koristno in tako sem na nek način začela okrevati, čeprav sem bolečino nosila s seboj. Bila sem zelo občutljiva, če sem slišala za nosečnost prijateljice. Če sem bila v družbi dojenčkov ali otrok, so se mi ulile solze. Vse me je prizadelo. Ves čas sem spremljala otrokov razvoj. Čeprav ni bil pri meni, sem ves čas mislila na njega: zdaj bi bil star eno leto, dve leti …
Kaj pa je bila potem prelomnica v vašem življenju?
Ker me je vse to še vedno na nek način dušilo, sem spet iskala tolažbo v zabavah. Vrnila sem se v stare vzorce vedenja, saj mi je to vsaj za trenutek prineslo mir in sem pozabila na bolečino.
Kdo ve, kam bi še lahko zabredla. Zato sem res hvaležna, da me je Bog na povabilo prijateljice šest let po splavu poklical na romanje v Medžugorje.
Tam sem doživela res veliko Božjih dotikov. Začutila sem Marijino milost in ko sem bila tam, sem se počutila, kot da sem se vrnila domov k Bogu. Takrat sem neko noč po maši, ko smo molili pred Najsvetejšim, pred Jezusom zelo močno začutila, naj odprem svojo bolečino. Zvečer nisem mogla zaspati, zato sem sredi noči zbudila svojo prijateljico in ji rekla, da ji moram nekaj povedati.
In takrat sem se res odprla in sem ji povedala za svojo izkušnjo splava.
Seveda me je bilo tudi strah, da bo o meni mislila, kakšna grozna oseba sem, ampak zgodilo se je ravno nasprotno. Vse to je sprejela z ljubeznijo in mi je potem res pomagala.
Naslednji dan sem šla k spovedi in tudi duhovnik je bil zelo razumevajoč. Dejansko mi je takrat tudi prvič dal vedeti, da sem jaz mamica in naj vse to izročim Bogu in da naj živim naprej svobodno, da Bog vse odpušča. Rekel mi je, naj si dovolim biti srečna. Res je bil takrat zelo milosten trenutek.
Kaj se je potem spremenilo?
Takrat sem vzpostavila ljubeč odnos z otrokom. Nisem se več utapljala v svoji bolečini, ampak sem tudi opravila krst v duhu in otroku dala ime: Jure. Zavedala sem se, da je sicer fizično mrtev, ampak da v večnosti še vedno živi in sem vzpostavila ljubečo povezavo z njim.
Kot mama ste se takrat zavedali, da vam Bog res odpušča. Ste tudi sebi uspeli odpustiti?
Začela sem bolj pozitivno razmišljati, začele so se mi res dogajati lepe stvari. Vključila sem se v molitveno skupino, kjer smo skupaj molili, se družili, peli, kar mi je zelo koristilo pri okrevanju. Ampak nisem pa še razčistila vsega v svoji notranjosti. Spoznala sem, da Bog vse odpušča, vendar pa v svoji človeškosti sama sebi nisem mogla odpustiti.
Krivila sem se za to, kar sem naredila, in dejansko sem si na nek način tudi privoščila, da mi gre včasih slabo, da si ne zaslužim biti popolnoma srečna.
Vedno sem si želela spoznati nekoga, ki je splav tudi dejansko doživel. In čisto po Božji milosti sem nekega dne videla na Facebooku oglas za duhovne vaje Rahelin vinograd. Bila sem zelo presenečena, da nekaj takega obstaja. Sploh nisem razmišljala, ampak sem takoj poiskala stik.
Kako se spominjate tistega trenutka, ko ste vstopili v te duhovne vaje?
Na teh duhovnih vajah sem resnično doživela ljubezen ter našla prostor in način, ki nam ga tam pripravlja Bog, da lahko izlijemo svojo bolečino. Udeleženci smo si podelili izkušnje in vse, kar nas je težilo dolga leta po splavu. Preko Jezusovih besed smo zmogli odpirati svojo notranjost, svoje srce, da je Jezus lahko vstopil in nas ozdravljal.
V različnih vajah meditacije in Božje besede smo lahko izkusili prisotnost naših otrok. Tako lepi trenutki so bili tam, da sem dejansko lahko začutila, kako blizu je moj otrok. Takrat sem tudi začutila, da moj otrok želi, da dejansko pustim vso bolečino in vse trpljenje, ki ga nosim v sebi, saj si želi srečno in zadovoljno mamico. Tega sem si tudi jaz želela in tako sem vso bolečino pustila Jezusu. Potem sem res lahko z ljubeznijo in mirom predala svojega otroka v Božje roke, saj vem, da prebiva v večnosti.
Duhovne vaje Rahelin vinograd so me tudi pripeljale do spoznanja, da hodim po poti svetosti, da se bova nekoč v nebesih z mojim otrokom srečala. To me navdaja z upanjem in mirom.
Kaj se je v vas spremenilo po teh duhovnih vajah?
Že tisti večer, ko sem se peljala domov, sem se počutila, kot da sem na novo rojena. Resnično so se mi spremenila čustva, spremenilo se mi je mišljenje, spremenil se je moj odnos do mene, do mojega telesa, da sem se bolj spoštovala, da sem bila bolj nežna in čuteča do sebe. Zdaj lahko živim naprej v miru in hvaležna v tem odpuščanju, ki mi ga je dal Bog.
Kaj bi rekli mamicam, ki imajo za seboj izkušnjo splava, pa bi jo želele čim prej pozabiti?
V začetnem obdobju seveda želiš to pozabiti, ampak dejansko ne gre. Če to zapreš v svojo notranjost, se dejansko potem ta bolečina začne izražati nekje drugje: ali v bolezni, ali psihično, ali čustveno, ali v kakšnih drugih posledicah splava.
Torej rešitev je, da se odpremo, in ena od teh poti je gotovo Rahelin vinograd. Verjetno se verne mamice, ki imajo za seboj izkušnjo splava, bojijo obsojanja, jih je sram zaradi tega dejanja. Na Rahelinem vinogradu pa ni nobenega obsojanja. Bog želi namreč vsakega, ki nosi v sebi kakšno bolečino, osvoboditi. Jaz sem spoznala, da če Bog ne obsoja največjih grešnikov, kdo smo mi, da bomo lahko druge obsojali. Vsak namreč nosi v sebi kakšno napako, kakšno slabo izkušnjo in tukaj smo zato, da si pomagamo, da stopimo drug drugemu naproti.
Kaj pa bi svetovali tistim, ki so v stiski in se odločajo za splav?
V trenutkih, ko se bo kakšna mamica znašla v takšni stiski, bi rekla predvsem to, da naj se najprej umiri v situaciji in da naj ne ostane sama. Spregovori naj o tem svojim najbližjim, ali svojim domačim, svojemu partnerju, prijateljici, ali pa poišče pomoč kjerkoli drugje. Zagotovo se najde pot iz tega. Nosečnost je lep dogodek in življenje otroka je neprecenljivo in dragoceno. Vredno se je boriti za njega, ker prinaša veliko več sreče, kot pa tisto trpljenje, ki pride, če se odločimo za splav.
