“Mal’ sva ljubezniva, mal’ pa prepirljiva, kakor pač nanese, to je najina stvar …” Tako je iz ust zakonskega pevskega para BosaZnova zazvenelo najboljše besedilo Melodij morja in sonca 2023.
O tem, kako čisto običajen, a ne banalen par sta, za Aleteio pripovedujeta zakonca Vanja in Matjaž Romih (Ptujčanka in Šempeterčan), ki sta poročena 12 ali 13 let. Nehala sta šteti, pravita.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Kakšno je bilo vzdušje na letošnjem festivalu Melodije morja in sonca?
Vanja: Festival ima dušo in veliko srce. Izvajalci smo se cel teden družili in povezali kot družina. Ni bilo pritiskov, vzdušje je bilo sproščeno in preprosto, ljudje so bili pripravljeni pomagati in te spodbujati.
Občutki v avditoriju so bili fenomenalni, dobila sem kar kurjo polt. Od publike smo dobili neverjeten odziv. Želim si, da bi ta teden še trajal. Za piko na i pa smo se z otrokoma na njuno željo med pripravami in predstavitvenimi večeri uspeli še okopati v morju.
Čestitke za nagrado za najboljše besedilo za skladbo Običajen par. To je zares odlična nagrada ob izpraznjenih besedilih, ki jih slišimo v mnogih sodobnih skladbah, kajne?
Matjaž: Enako so mi dejali tudi člani komisije. Že od otroštva so mi všeč besedila, ki nekaj povedo, npr. Mlakarjeva En glaž vina mi dej, Šifrerjeva Za prijatelje ali prelepe Mefove in Kocjančičeve pesmi, ki smo jih slišali v šov programu MMS-a. To so besedila, od katerih se lahko učimo ter v nas prebudijo neko zgodbo.
V Sloveniji tako v glasbi kot tudi v knjigah nimamo toliko epskosti pripovedi, ki mi je sicer zelo všeč. Tudi sami med seboj si ne pripovedujemo zgodb. Znancem na vprašanje “kako si” odgovarjamo le “v redu“, ne nadaljujemo pa z “veš, kaj se mi je zgodilo”.
Kaj za vaju pomeni biti običajen par?
Matjaž: Romantične komedije se vedno zaključijo s tem, da se par na koncu po določenih težavah najde, skupaj se objameta in to je to. Gledalci si predstavljamo, da živita do konca svojih dni.
Prebral sem zanimiv zapis o junakih iz filma Titanik, ki bi se, če bi živela skupaj, zagotovo “pogrizla” med seboj. Pisec je namigoval na realnost življenja, ki gre malo dol in malo gor, v njem so krize in je veselje.
Ko se z nekom spoznaš in dobiš občutek, da bi rad ostal z njim, si želiš njegove bližine, se z njim večkrat slišiš po telefonu, se pogovarjaš. Dlje časa, ko je par skupaj, pa je ravno bližina ta, ki jo je treba vzdržati. Življenje je polno protislovij in ravno o tem govori najina skladba Običajen par.
Kaj vajina devet in enajst let stara otroka pravita na vajino glasbo in nastope?
Vanja: Zelo jima je všeč in počutita se kot del ekipe. V družini se o glasbi veliko pogovarjamo in otroka realno ter brez olepšav ponudita nasvete o tem, kaj bi lahko v glasbi še izboljšala.
Midva sva včasih preveč naravnana na neko fiksno idejo, otroka pa sta preprosta in natur; sta najboljša opazovalca in svetovalca.
Sta javno prepevala, odkar sta se spoznala?
Vanja: Ko sva se spoznala, zanimivo, bilo je ravno v Portorožu, sva se pogovarjala o glasbi in o tem, da bi lahko skupaj ustvarjala.
Matjaž: Začela sva sodelovati, najprej v drugi smeri, ne glasbeni …
Vanja: No, sama sem imela v mislih glasbeno sodelovanje, a potem se je med nama zapletlo. Takrat je bil Matjaž v rocku in šansonu, jaz pa v jazzu. Moja ideja je bila, da bi pela v duetu. Malce sva se lovila in na koncu z bossa novo našla skupni jezik.
Matjaž: Ko sva bila skupaj štiri leta, sem napisal pesem Ljubi me, ljubi nocoj, ki sva jo predstavila lani na Slovenski popevki. Glasbeni stil skladbe je bil, naključno, bossa nova, kar je bilo obema všeč, zato sem se o njem začel učiti s pomočjo Youtuba.
Nisva pa želela delati le besedil, v katerih nenehno prepevava, kako zaljubljena sva. Bossa nova omogoča petje brez okraskov, je glasba brez večjega pompa in prinese kontrast, da lahko v ta stil vneseva ljubezenske pesmi, ki ne izpadejo kičasto.
Vajine skladbe so kot uglasbene mini terapije za pare. No, tudi naslov albuma je Terapija za pare. Sta poklicno v teh vodah ali sta izkušnje pridobila v zakonu?
Matjaž: Nisva terapevta. Idejo za album sva dobila, ko so ljudje na najinih nastopih komentirali, da se jim pesmi zdijo kot neke terapije.
Šaljivo se nama je zdelo, saj so tudi knjige o teh tematikah izredno popularne. Piševa iz izkušenj. Res bi bilo nenavadno, če bi jaz pisal besedila na temo “ej, zdravo, a si nocoj sama, so starši že šli”.
Vanja: Poslušalci se v najinih besedilih hitro najdejo. Na koncu vidiš, da imamo vsi iste težave in tako nam je lažje.
Kaj menita, zakaj se loči kar tretjina zakonskih parov?
Vanja: V paru smo trmasti in ne popustimo v svojem prav. To ni v redu. Če smo jezni, je to seveda treba sprostiti. Ko pa se malo pomirimo, je dobro, da si povemo, kaj čutimo. Ta komunikacija mi je zelo pomembna.
Dobro je tudi, da imata zakonca skupen hobi, vidva imata petje. Taka skupna aktivnost ni slaba stvar, kajne?
Matjaž: Zelo koristno je, da imava poleg obveznosti in ukvarjanja z otroki dejavnost, ki naju oba napolni in naju žene. Jemljeva jo profesionalno, a ne v smislu, da živiva od glasbe, saj imava drugi službi, temveč v smislu odnosa do tega. Tega nama nihče ne more vzeti.
Vanja: Ne predstavljam si življenja brez tega hobija. Nekateri se več družijo, hodijo v hribe (no, tudi mi večkrat gremo), a midva večjo pozornost usmerjava v glasbeno ustvarjanje.
Kdo vama je vzor v lepi zakonski ljubezni?
Matjaž: Nimava vzora. Če pogledava svoje bližnje, starše ali druge starejše ljudi, katerih zgodbe poznava, vidiva marsikaj, na primer pare, ki so ostali skupaj do konca dni in vztrajali v določeni situaciji, pa bi bilo morda dobro, da bi se razšli ali vsaj pogovorili. Po drugi strani pa poznava pare, ki so prehitro vrgli puško v koruzo.
Vanja: Ne moreva živeti po vzorcu nekoga drugega. Tisto, kar se vidi navzven, je lahko narejeno; kar je resnična intima med njima, se ne vidi.
Matjaž: Slovenci nismo tako odprti in imamo težave pri izražanju čustev. Ko se v družini zgodi nasilje, se sprašujemo, kako se je to lahko zgodilo, saj so bili dobri ljudje. Ta vprašanja se mi zdijo neumestna, saj ne vemo, kaj se dejansko dogaja med štirimi stenami.
Vanja: Midva imava prijateljico, s katero se pogovarjava o odnosih med nama.
Matjaž: Treba je imeti koga, ki je iskren in s katerim se o tem lahko malo nasmejiš. Pred poroko sva bila na nekem predavanju, kjer je predavatelj hudomušno dejal: V Sloveniji imamo hribe in doline, zato smo po tej plati malce “zarukani”.
Stavek ni bil mišljen na način, da bi vzbujal občutek krivde ali jeze nase, temveč v smislu, da se je treba dokopati do odgovora, kje je naša “startna osnova”. Ne tlačimo se v kožo drugega, saj to nismo mi. Mi smo mi.
Kaj načrtujeta za dopust?
Matjaž: Devetega maja letos sva izdala album in posnela videospot za skladbo Ne pritiskaj. Ravno, ko sva bila pri koncu, sva izvedela, da sva sprejeta tudi na MMS. Glede na to, da sva imela veliko dela, bodo naše počitnice sproščujoče.
Na našem skrivnem morskem kotičku bomo pekli ribe in lenarili. No, avgusta pa ne bova gledala “v luft”, temveč bova posnela zimsko obarvano skladbo.
