Ana Bec živi za glasbo. Študira glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani, na Gimnaziji Kranj vodi novoustanovljeni fantovski zbor, ki je eden izmed redkih fantovskih zborov v Sloveniji.
Svojemu možu Tinetu ni le žena, draga prijateljica in sopotnica, ampak sta tudi sodelavca. Skupaj vodita zbore pri Vokalni akademiji, znotraj katere se pri delu izmenjujeta, dopolnjujeta in učita drug od drugega.
Ta njuna složnost in sodelovalnost pa ju vedno bolj združuje tudi zunaj odrov in koncertnih dvoran, v zavetju doma, kjer sta rada drug z drugim in uživata v skupnih trenutkih.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Kot izrazito ne-jutranji tip človeka sem svojo željo o idealnem jutru – ko dovolj zgodaj vstanem, prezračim stanovanje, telovadim, pojem zajtrk in meditativno skuham kavo, polna notranjega miru in motivacije – zdaj dokončno opustila.
Za svoj idealen začetek dneva sem sprejela dan, ko se mi ne mudi (preveč), ko zmorem še pred zajtrkom in kavo iz sebe spraviti kaj več kot nekaj enozložnic in neverbalnih signalov možu, ko si uspem narediti make-up še doma in ne v avtu in ko ničesar ne pozabim vzeti s seboj od doma.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Če je to v kopalnici, si rečem: “Bravo, Ana, kot kaže, se boš danes celo uspela urediti, preden greš od doma!” Če pa je to ogledalo na sovoznikovem sedežu v avtu (ali pa selfie kamera na telefonu), pa rečem: “Ok, saj ni tako slabo, še dobro, da je do Ljubljane dovolj časa, ‘maš to!”
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Ker s tem pokažem najprej sebi, potem pa tudi drugim, da se cenim, da cenim druge in da cenim stvari, ki jih počnem. In, čisto iskreno, ker tudi rada poudarim tiste svoje zunanje lastnosti, ki so mi všeč in se urejena dobro počutim.
4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Za izjemen blagoslov štejem, da sem za svojo poklicno pot izbrala glasbo. Mislim, da je glasba najvišji približek Božjemu, kar ga je sposoben ustvariti človek na Zemlji. Prepričana sem, da do danes brez glasbe ne bi ohranila svoje vere v Boga in pogosto se srečava ravno v njej.
Poleg glasbe pa me izjemno napolnjuje tudi poučevanje in vodenje zborov. V tem vidim svoje poslanstvo. Če želimo spremeniti svet, poučujmo glasbo, saj ta ljudi spreminja v empatične, mirne, srečne posameznike, ki znajo poslušati in biti drug z drugim kljub vsej svoji medsebojni različnosti.
Na drugem koncu pa me napolni tudi tišina. Ne moreš biti dober glasbenik, ne da bi znal poiskati tišino in jo sprejeti, v njej celo uživati.
5. Oba z možem sta glasbenika in zborovodji. Svoje delo in življenje ločujeta ali se to ves čas prepleta?
Najino skupno življenje se z glasbo in najinim delom ves čas prepleta, tega se zavedava in niti ne poskušava spremeniti. In to ima veliko prednosti.
Nekaj najlepšega je, da lahko opravljaš delo, ki ga imaš tako rad, s svojo najljubšo osebo na svetu.
Moj mož je izjemno nadarjen in vsestranski glasbenik in pedagog, nanj sem neizmerno ponosna in marsikdaj se po njem tudi zgledujem. Vendar pa vse to prinaša tudi izzive, tako zame osebno kot tudi za najin odnos.
Odkar sem namreč stopila na to poklicno pot, se pogosto sprašujem, ali bodo ljudje sploh kdaj videli in cenili moje delo kot tako, ali pa bom vedno samo žena Tineta Beca. Nekateri so namreč prepričani, da moj priimek v tem poklicu zagotavlja bližnjice.
Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem začela verjeti, da imam tudi jaz svoja močnejša področja, da so moji uspehi plod mojega truda, ne pa priimka. Moj občutek manjvrednosti je seveda zelo slabo vplival na najin odnos. Naučila sem se, da te občutke ubesedim in to nama je obema pomagalo, da sva v odnosu še bolj zrasla.
6. Mož, ki je skladatelj, je posebej za vas in vaš zbor napisal skladbo. Kakšen je občutek, ko izvajate nekaj, kar je nastalo prav zaradi vas?
Upam, da si ne predstavljate kakšne romantične ideje, kako sem bila svojemu možu muza in je skladbo Jubilate Deo zapisal pozno v noč ob misli name in Božjem navdihu.
V resnici sem ob delu z mladimi pevci ugotovila, da ne obstaja prav veliko glasbene literature, sploh v Sloveniji, ki bi mlade pritegnila, a bi jim bila hkrati zadosten izziv. Zato sem Tineta prosila, da bi nekaj napisal, ob tem pa sem mu dala tudi točna navodila, kaj potrebujem.
Drugače pa je bilo s skladbo Ave Maria, ki je nastala lani. Čeprav je bila skladba naročilo drugega zbora, jo je želel posvetiti meni, saj je nastala v času njegovega okrevanja, najprej v bolnišnici in pozneje doma. Želel je zapisati molitev kot prošnjo in zahvalo – zame. Ko mi je to povedal in mi pokazal končano skladbo, pa sem, priznam, potočila solzico.
7. Kako epidemija vpliva na glasbo in tudi na vaše konkretno delo? Kaj bo prinesel čas, ko bo epidemije konec?
Koncertov ni, združevanja, torej vaje, prepovedana. Z vsemi pevci se moramo zelo truditi, da ohranjamo pozitivno naravnanost in da vidimo smisel v našem zborovskem obstoju. Nekaj si sicer pomagamo z Zoomi, prek katerih smo imeli individualno vokalno tehniko ter učenje novih skladb, vendar je tako težko ohranjati motivacijo.
Največji problem je to, da nihče epidemiji ne more napovedati konca in tudi ne, kakšen ta konec bo, kar pomeni, da ne moremo načrtovati nobenih projektov in se jih veseliti. Sama se za začetek zelo veselim, da bomo spet lahko skupaj zapeli, tudi če z maskami, v manjšem številu, na večji medsebojni razdalji, z vonjem po razkužilu.
8. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Pomanjkanje časa je bilo predvsem v začetku najine zveze pogosto: vaje, koncerti zvečer, razni nastopi in projekti na različnih koncih Slovenije. Mož je imel navado reči: “Saj bodo počitnice, dopusti, pa bo več časa …” Jaz se s to filozofijo nisem strinjala, zato sva prišla do sklepa, da ne bova nič čakala na čas, ampak da si ga bova kar naredila.
Vsak dan se potrudiva, da najdeva trenutek, ko sva lahko drug z drugim.
Včasih je to le vožnja zjutraj v Ljubljano, skupno kuhanje, sprehod, igra scrabbla ali pa gledanje kakšne serije ob pivu in kokicah. Seveda greva tudi na prave zmenke in izlete in potovanja, ampak tistih najinih nekaj vsakodnevnih minut se mi zdi izjemno pomembnih.
9. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Pred štirimi leti sem prišla do točke, ko sem morala sprejeti odločitev, ki ni bila lahka in je prinesla veliko spremembo. In jaz resnično ne maram sprememb. Po končani gimnaziji sem se vpisala na študij prevajalstva na Filozofski fakulteti. Rada sem imela jezike, dobro sem govorila francosko, pretirano zanimalo me pa ni.
Vseeno sem dokončala prvo stopnjo študija, se prijavila na magisterij v Parizu. Bolj, ko je šlo študijsko leto h koncu, bolj sem ugotavljala, da ta študij ni moje poslanstvo. Ti občutki so me vedno bolj utesnjevali in se izražali tudi na zdravstveni ravni.
Na zadnjem izpitu iz prevajanja mi je profesorica rekla: “Vi bi z lahkoto imeli pri tem predmetu desetko, ampak je ne bom dala, ker vidim, da ta študij ni za vas, in če vam dam deset, ne boste nič spremenili.”
Šla sem domov, jezna nanjo in ves svet, nato pa sprejela odločitev, vpisala absolventsko leto in začela besno vaditi klavir in vse, kar sem potrebovala za vpis na Akademijo za glasbo. Nikakor ni šlo samo za spremembo karierne poti, ampak predvsem za spremembo dojemanja same sebe, svoje vrednosti in poslanstva.
10. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ko sem zares slabe volje, me nič ne spravi pokonci. Ampak na srečo nisem človek, ki je dolgo slabe volje in hitro mine. Takrat si samo rečem: “Ana, slabe volje si, daj si duška, izogibaj se ljudem, ker jih lahko prizadeneš, pa počakaj, da mine.”
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
