Jana Trubijčuk je nasmejana 26-letnica iz Kijeva. Nikoli ni razmišljala, da bi pobegnila iz tega preizkušanega in krvavečega mesta. Zdaj v okviru dobrodelne organizacije Karitas Spes skupaj s sodelavci skrbi za ogrožene družine in otroke, še posebej v južnih in vzhodnih delih Ukrajine. Povod za pogovor, ki je v oči večkrat priklical solze, je bil prihod 50 ukrajinskih otrok na letovanje v Strunjan. Na desetdnevni odmik od vojnih grozot jih je pospremila prav Jana. V intervjuju za Aleteio je spregovorila o razmerah v Ukrajini in Kijevu, strahu in posledicah vojne, za katere še ne vemo.
Kako gledate na to grozovito vojno skoraj poldrugo leto po njenem začetku?
Šok je šel mimo. To je po eni strani dobro, po drugi ne. Navadili smo se na letalske alarme. V maju smo imeli v Kijevu več kot 20 noči brez spanja. Za nami je grozen mesec. Ščit smo za Evropo, Nato. Občutek imam, da vse države ne razumejo našega položaja. Hej, mi umiramo – pa ne le vojaki – za našo svobodo, za vrednote drugih; za svobodo govora, dostojanstvo, demokracijo. Nekatera vrata, še posebej tista naših sosed, so nam odprta, druga pa ne. Potrebujemo pomoč vseh.
Ne glede na to, da se bombardiranja dogajajo daleč, vojno čutijo skoraj vsa mesta. V Ukrajini med 23. in 5. uro ne moreš na cesto. Ni varno. Otroci so mi po prihodu k vam navdušeno povedali, da v Sloveniji ni zračnih alarmov. Težko se navadijo na to. Ko pa morda vendarle se, pa je že treba domov.
V Sloveniji so bili zelo zadovoljni. Nekatere sem prosila, da bi na konferenci povedali nekaj besed. Tik pred njo pa so me tudi drugi otroci prosili, ali bi lahko izrekli nekaj besed zahvale.
Kako težko je preklopiti med svetom, območjem vojne in miru?
Ko se je začela vojna, sem ostala doma v Kijevu. Lani poleti pa sem za nekaj dni odšla na Poljsko, v Krakov. Spomnim se, da sem se tresla od strahu že, ko je kdo zapiral vrata ali loputal z njimi. Obhajale so me misli, da nekaj ni v redu in da bomo bombardirani. Čeprav Krakov poznam zelo dobro, prej nikoli nisem bila pozorna na prelete potniških letal. Tedaj sem se začela spraševati, zakaj so letala tam in ali je to njihova običajna pot. Navadili smo se, da zvok letal pomeni nevarnost.
Ne znam vam opisati občutka strahu, ko slišiš zvok letal, se ozreš v nebo in čutiš nevarnost. V svojem okolišu, doma.
Vse se bo nekoč končalo, tudi ta vojna. Ljudje pa umirajo na obeh straneh. Zakaj? Naši ljudje vedo, zakaj, za otroke, družine, ruski ne. Stanje miru – to ni zanimivo. Očitno je vojna bolj zanimiva, a za nekatere neopisljivo boleča.
Zakaj niste zapustili domovine, ko se je začela vojna?
Nisem želela. Nekdo pa hoče, da bi odšli otroci, mladi, mame. Ti pomenijo prihodnost. Jaz ne grem, sem bila odločna. Hotela sem napraviti vse, da prekrižam načrte tistemu, ki je mislil drugače. Hvaležna sem, da so vsi moji domači živi kljub silnemu obstreljevanju. Bog drži svojo roko nad nami.
Verjamem, da se bo vojna končala kmalu. V knjigi, ki govori o taborišču v Auschwitzu, sem prebrala, da niso preživeli tisti, ki so se obremenjevali s tem, kdaj se bo to končalo. Ampak tisti, ki so vsak dan počeli male, potrebne stvari. Se bo vojna končala čez mesec ali čez deset let? Končala se bo, ko bo tako odločil Bog. Vztrajni in potrpežljivi moramo biti.
Še nekaj Janinih fotografij:
Kako nevarno je življenje v Kijevu?
Na začetku je bilo zelo nevarno. Prvi ali drugi dan vojne se je zdelo, da bo Kijev zavzet. A ni bil! Hvaležni smo za vojake in številne prostovoljce, ki so to preprečili. Vsi smo bili povezani, vsi smo si pomagali: kdo potrebuje hrano, kri, gorivo … Zdaj ni več tako. Ampak vemo, da se bomo, če se karkoli spet zgodi, znova tako povezali in odločno branili mesto.
Stanje je grozno, a nas povezuje. Včasih si ob vsej grozi rečemo, da ni tako slabo. Povezani smo, skrbimo drug za drugega, pomagamo si. Kot narod smo stopili skupaj. Četudi se vojna še ne bo kmalu končala, bomo dejavni. A cena vsega tega so življenja nedolžnih.
Kako ste se počutili, ko ste imeli v vojski sorodnika, konkretno bratranca?
Zdaj se ne bojuje več. Po mesecu bojev na vzhodni fronti je bil ranjen v desno nogo. Zdravniki so najprej menili, da mu jo bodo morali amputirati. Na srečo to ni bilo potrebno, a je noga vseeno prizadeta. Zato ima prilagojen avto, a je vendarle živ. Praktično vsaka družina mojih prijateljev in sosedov ima vsaj nekoga v vojski. Pred kratkim je bil objavljen statistični podatek, da ima 78 odstotkov Ukrajincev sorodnika ali prijatelja v vojski.
Izgubila sem prijatelja, ki je bil ustreljen le tri dni pred 22. rojstnim dnevom v okolici Krematorska. Bil je zdrav, močan, takšne pošiljajo na fronto. Mobilizacija poteka povsod. Moj najboljši prijatelj bi se moral poročiti avgusta. Ne bo se, ker je dobil poziv v vojsko. Zglasiti se je treba v 24 urah, nato sledi zdravniški pregled, nato najprej usposabljanje. Ni nujno, da te pošljejo na fronto, lahko boš koristen kje drugje glede na tvoja znanja in sposobnosti. Zdaj nimaš več službe, delaš za državo.
Kaj so počeli ukrajinski otroci v Sloveniji?
Vrniva se k otrokom, ki ste jih pripeljali v Slovenijo. Kakšne strahove, travme je na njihova mlada ramena naložila vojna?
V Strunjanu je bilo 28 deklic in 22 fantov, 13 otrok je bilo iz velikih družin, šest otrok ima starše v vojski. Eden od njih se vseskozi pretvarja, deluje, kot je njegov oče doma. Le redkokdo ve, da ga ni. Gotovo bo vojna pustila ogromno (Jana ob tem dobi solzne oči, op. a.) posledic, ki jih sploh še ne poznamo. Deset, dvajset, trideset let se bo treba soočati z njimi. Imamo otroke iz Buče, Irpina … Upamo, da bomo, ko bo vojne konec, dobili dovolj prave podpore za otroke, ljudi, vojake in druge.
