Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 13. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Kako razumeti in vzgajati melanholičnega otroka

Thoughtful boy looking out window

KieferPix | Shutterstock

Michael Rennier - objavljeno 15/10/23

Starše melanholičnih otrok včasih skrbi, da je z njihovim otrokom nekaj narobe, toda melanholija je oblika občutljivosti za presežno

Kot najstnik sem pozno v noč bedel v svoji sobi in bral romane Dostojevskega, pisal slabo poezijo in slikal. Prepričan sem, da so bili moji starši zaskrbljeni zaradi vsega časa, ki sem ga preživel sam, ob poslušanju prenapete, tesnobne glasbe, strmeč v strop, vendar ob tem nisem bil žalosten. Sem zgolj melanholik.

Premišljeval sem o svojem notranjem stanju, urejal vprašanja istovetnosti in se spopadal s smislom življenja. Moja najstniška leta so bila ena sama dolga bivanjska kriza.

Za zunanje opazovalce sem bil gotovo le zabaven šestnajstletnik z neštetimi vprašanji o življenju in smrti, ki so daleč presegala mojo modrost ali sposobnost, da bi nanje odgovoril.

Preizkušal sem najrazličnejše osebnosti in šel skozi vrsto faz. Postal sem utelešena definicija malodušnega najstnika.

Pozneje sem se pridružil gotski glasbeni skupini in se oblačil v črno. Dal sem si prebosti obrvi (zdi se mi, da je takrat moje starše resnično zaskrbelo zame). Nosil sem čudna, neobičajna oblačila iz trgovine z rabljenimi stvarmi kot znamenje upora proti sodobni kulturi in “zavračanja kapitalističnega materializma”.

Če si bom utrl svojo pot in se dovolj razlikoval od vseh drugih, sem si mislil, bom morda našel odgovor na vprašanje, kaj me žene v takšno melanholijo.

Melanholiji ni mogoče ubežati

Kot se je izkazalo, človek ne more pobegniti pred seboj. Še vedno sem melanholičen. Danes imam raje tihe, slovesne, lepe svete maše. Še naprej vztrajam pri pisanju slabe poezije. Napisal sem celo knjigo o iskanju lepote in o tem, kako globoko me je oblikovala.

Mislim, da moje starše še vedno skrbi zame, vendar nisem žalosten, in starejši postajam, bolj se učim svoj temperament spreminjati v moč.

V vsakem primeru bi lahko rekli, da je vse skupaj šala na moj račun, saj imam danes najstniško hčerko, ki se vede povsem enako kot jaz. Dali smo ji sobo na podstrešju, kjer z veseljem preživi velik del dneva in se vede kot sestradana umetnica.

Slika, plete in bere. Občasno pride dol, da pozdravi družino. Morda je doslej že doživela kakšno bivanjsko krizo. Če še ni, jo bo verjetno kmalu. Za melanholika je to nekakšen prehodni obred.

Kaj pomeni biti melanholik?

Starše melanholikov včasih skrbi, da je z njihovim otrokom nekaj narobe. Svet namreč nagrajuje odprte, družabne in praktično naravnane ljudi, ki stremijo za uspehom. Priljubljeni otroci v šoli so vedno tisti, ki so središče zabave, ki so radi med ljudmi in črpajo energijo iz družabnega okolja. Melanholiki pa so pravo nasprotje.

To so v svoj notranji svet usmerjeni ljudje, ki izginejo v atelje in slikajo. Šolski plesi ali zabave jim niso pri srcu, po pouku gredo domov in berejo knjige, ki niso na seznamu domačih nalog.

Ko starši to opazijo, se sprašujejo, ali je njihov otrok morda žalosten ali depresiven. Melanholik le redko ustreza značilni podobi nasmejanega, duševno in čustveno uravnovešenega najstnika.

V resnici pa ni nič narobe. Vsaj zaradi melanholije ne. Po mojem mnenju imajo melanholiki sicer težje prehodno obdobje v najstniških letih, saj njihov značaj stopnjuje najstniško tesnobo, ki je lahko naravni del procesa zorenja.

Najstniki preizkušajo meje, delajo napake in nenehno pozorno preverjajo, kaj govorijo ali počnejo njihovi starši. Melanholiki vse to jemljejo zelo resno.

Melanholija je oblika občutljivosti za presežno. Melanholiki v vsem iščejo smisel. Romano Guardini je zapisal: “Oseba nekaj išče, išče povsod in strastno – nekaj, česar ne more najti.”

Goth teenage girl looking directly at teh camera with serious look

Za ta tip značaja najstniška leta niso zgolj čas ugotavljanja, kaj pomeni biti odrasel, temveč tudi čas iskanja svojega mesta v vesolju. To pa je zahtevna naloga.

Za starše je koristno, če razumemo nekatere značilnosti melanholičnega značaja, da se lahko bolje povežemo s svojimi otroki in jim pomagamo, da iz sebe izvabijo najboljše, kar premorejo.

1DAJTE JIM PROSTOR IN ČAS ZASE

Melanholični otroci potrebujejo veliko osebnega prostora in časa zase. Ko se umaknejo v svojo sobo, ne zavračajo družine, temveč preprosto potrebujejo čas, da razgrnejo svoja čustva, se znova napolnijo z energijo in premislijo.

So precej občutljivi na družbene odnose in čeprav so prav tako družabni kot vsi drugi, jih prevelika količina odnosov preobremeni, ker vse občutijo zelo globoko. Starši ne bi smeli čutiti potrebe, da svojega melanholičnega otroka silijo v vsako dejavnost, ki je na voljo. Izbirajte svoje bitke.

Nikoli pa ne pozabite, da melanholiki ne vedo vedno, kaj hočejo, in če jim starši včasih pomagajo premagati odpor, v dejavnosti pogosto uživajo.

2RESNO VZEMITE NJIHOVO BIVANJSKO TESNOBO

Včasih sem imel krizo najmanj enkrat tedensko. Melanholiki gredo do skrajnosti, ko premišljujejo o življenju, o svojem namenu, o Bogu in tako naprej. Če se ozrem nazaj na to, kako miselno preobremenjen sem bil kot najstnik, je to na nek način zabavno. Če pa bi se takrat kdorkoli obregnil ob moje “globoke misli”, bi pobesnel.

Dobro je, da skrbi svojih otrok jemljemo resno, obenem pa jim moramo pomagati, da bodo te misli oblikovali v zdrav način razmišljanja. Otroci bodo postavljali veliko zelo radovednih vprašanj. Nekatera bodo tudi izzivalna. Nekatera se morda ne bodo zdela pretirano pomembna, otroku pa se iz nekega razloga zdijo.

Morda bodo veliko brali in srkali nenavadne ideje. Sam sem recimo preživel fazo ruskega eksistencializma, ničejansko fazo, gotsko fazo, fazo težkometalne glasbe in še mnogo, mnogo drugih. Z melanholikom je življenje vedno pustolovščina.

3NI JIH TREBA SPRAVLJATI V DOBRO VOLJO

Melanholiki ne potrebujejo umetnih injekcij energije, da bi jih “razvedrile”. Verjetno ne želijo, da se zbirate okoli njih in jim pojete vse najboljše za rojstni dan ali se z njimi pretirano ukvarjate. Ne želijo biti v zadregi ali v središču pozornosti.

Zdi se mi pomembno, da to spoštujemo. Vsi se zabavamo na svoj način. Ker imajo bogato notranje življenje z nevidno duševno dejavnostjo, pretirane čustvene spodbude niso koristne. Sam mirno sedim na svojem stolu ter pišem in berem ure in ure.

Zunanjemu opazovalcu se morda zdi, da zapravljam popoldan, toda moja notranjost je pravi roj misli in dejavnosti. Notranja dejavnost je zame izjemno spodbudna.

4PRISLUHNITE

To je dober nasvet za starše vseh otrok, melanholiki pa prav posebej cenijo poglobljen pogovor v individualnem okolju in so zelo uspešni v navezovanju čustvenih stikov.

Med poslušanjem jim pomagajte, da svoje notranje misli – ki so pogosto nekakšna zmes trpljenja in nostalgije – povežejo z željo po Bogu. Njihovo željo usmerite stran od nekoristne, neskončne samoanalize ter k iskanju lepote in presežnega dobrega.

Girl reading a book on a park bench in the autumn wearing down jacket

5POTREBUJEJO PRISTEN ODNOS Z BOGOM

Svojemu otroku pokažite, kako je videti, če se damo na voljo Vsemogočnemu. Ob odsotnosti močne verske istovetnosti, zavedanja, da jih je ustvaril Bog, ki jih ljubi in želi z njimi večno živeti v nebesih, si bodo melanholiki poskušali ustvariti kakršenkoli drug smisel.

Obsedeni bodo z glasbenimi besedili, slavnimi osebnostmi, avtorji, subkulturami, in če jim to ne bo uspelo, bodo zapadli v brezciljno depresijo.

Močna želja po večnem domu je razlog, zakaj so melanholiki tako nostalgični in občutljivi za lepoto, čeprav jim lepota povzroča bolečino v srcu, saj svet ne more biti vedno tako lep. Melanholiki se želijo boriti z angeli, tudi če jih bitka povsem ohromi.

Vsekakor je treba vzpostaviti ravnovesje, saj imajo melanholični otroci težave z odkrivanjem svojega značaja, vse zelo globoko občutijo. To še poslabšajo običajne tegobe odraščanja v najstniških letih. Starši lahko to spoštujejo, obenem pa ne smejo biti preveč popustljivi.

Kot vsi značaji je tudi melanholija lahko prednost ali slabost. Starši lahko svojim otrokom pomagajo razviti prednosti, tako da bo značaj, ki ga bo njihov otrok zgradil na podlagi teh lastnosti, samozavesten, zdrav in srečen.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
vzgoja
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.