Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 26. maja |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Mlada redovnica: “Božji mlini meljejo počasi, ampak gotovo”

S. Agnes samostan Sora

URŠKA KOLENC | ALETEIA

Urška Kolenc - objavljeno 01/10/23

"Naš Gospod je v svojem bistvu novost, zato je tudi naš dan, čeprav so vsi navzven enaki, vedno nov. Gospod je tisti, ki mu daje ritem in smisel"

V skupnosti sester karmeličank v Sori trenutno biva 16 sester. Najstarejša sestra ima 97 let, najmlajša med njimi pa je trenutno 29-letna sestra Agnes (Tina) Tomc, ki je v začetku septembra izrekla večne zaobljube. Ob tem pomembnem dogodku v njenem življenju je izšla tudi njena pesniška zbirka z naslovom Ti si ta zemlja.

S. Agnes je na klic v posvečeno življenje odgovorila v času študija. Ob preobleki je dobila redovno ime s. M. Agnes Božjega Jagnjeta. V samostanu je bila pred petimi leti dodeljena za delo v vezilnici.

Kakšno je bilo vaše življenje, preden je prišlo do odločitve za posvečeno življenje?
Odraščala sem na Otočcu na Dolenjskem, imam še brata in dve sestri. Moje otroštvo je bilo zaznamovano s kar nekaj preizkušnjami v družini, zato sem morala odrasti prej kot večina mojih vrstnikov, a je bilo kljub temu lepo in danes s hvaležnostjo gledam na ta čas, saj vem, da sem prav zaradi tega to, kar sem.

Sicer sem bila od malega dejavna v župniji: pela sem v otroškem pevskem zboru, pozneje v mladinskem, po birmi sem bila aktivna v mladinski skupini, bila sem animatorka na oratoriju … Po končani osnovni šoli sem odšla na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani, ter se nato – kljub negotovosti v srcu – vpisala na študij farmacije.

S. Agnes samostan Sora

Kot otrok nikoli nisem razmišljala o tem, da bi postala redovnica. S to mislijo sem se prvič srečala, ko se je bilo treba vpisati na fakulteto. Imela sem dovolj točk, da bi lahko izbrala katerikoli študij, ampak nikjer se nisem zares videla, nobena od opcij me ni izpolnjevala in osrečevala. Takrat sem potiho in plaho začela razmišljati o tem, da morda Gospod želi zame nekaj drugega. Na začetku je bilo v meni še veliko strahov, tako da sem to misel po eni strani odrivala, po drugi strani pa je vedno znova prihajala in Gospod me je vedno močneje klical. Potem se mi je počasi potrjevalo, da je to to. Po zaključenem drugem letniku sem vstopila v skupnost sester karmeličank v Sori.

Ko danes gledam nazaj, vidim, kako je Gospod že takrat vodil moje korake in me postopoma pripravljal na dokončno odločitev. Svoj odnos z Bogom sem krepila predvsem v osebni molitvi, adoraciji in pogovorih, močno pa me je oblikovalo tudi branje duhovne literature. Vse to je pripomoglo, da sem počasi začela izpuščati vajeti iz rok in nekako sprejemati Božjo voljo kot načrt za svoje življenje. Te stvari grejo počasi. Božji mlini meljejo počasi, ampak gotovo.

Kako pa je z vašo odločitvijo povezana sv. Terezija Deteta Jezusa?
Branje njenih Avtobiografskih spisov je bil moj prvi “stik” s karmelom. Med branjem sem si izpisala nekaj misli, med drugim tole: “Čim bolj sem združena z njim [Jezusom], tem bolj ljubim svoje sestre.” Danes se temu le nasmejem, saj je bilo to v času, ko o redovništvu še nisem razmišljala. Pozneje pa sem prav tu lahko odkrila prvi očiten Božji namig, na katero pot me kliče.

Druga močna izkušnja pa je bil praznik sv. Male Terezije, 1. oktobra 2013, to je bil tudi moj prvi študijski dan. Božja previdnost je poskrbela, da sem ta dan prišla k praznični maši v karmel. To je bil moj prvi obisk pri sestrah in v srcu mi je pustil močno znamenje, hrepenenje, da se nekega dne vrnem, da bo tu moj dom. Blagoslovljeno vrtnico, ki sem jo takrat dobila, sem posušila in vse do vstopa mi je bila živ spomin tega milostnega trenutka. Na nek način lahko rečem, da je Terezika “kriva”, da sem danes tu. Njen zgled in priprošnja sta imela pomembno mesto na moji poti in me spremljata še danes. Pred vstopom v samostan sem iz hvaležnosti poromala k njej v Lisieux.

S. Agnes samostan Sora

Kako so vašo odločitev za posvečeno življenje sprejeli domači in prijatelji?
Po eni strani so bili presenečeni, ker se o tem prej nismo veliko pogovarjali, vendar me pri odločitvi nikoli niso ovirali, spoštovali so jo, čeprav jim je bilo težko. Je pa moral vsak prehoditi določeno pot. Gotovo je bila na začetku bolečina ob ločitvi, praznina, ki je nastala doma ob mojem odhodu. Postopoma so se vzpostavili novi, drugačni odnosi. Mogoče bolj prežeti z molitvijo, duhovna bližina postaja močnejša. Čeprav se ne vidimo tako pogosto kot prej, čutimo medsebojno bližino, podporo, povezanost v Gospodu. V končni fazi je to tisto, kar šteje.

Red sester karmeličank je precej zaprt red. Vas je kdaj strah tega, da bi se “naveličali” življenja, kjer prevladuje tišina?
Naš Gospod je v svojem bistvu novost, zato je tudi naš dan, čeprav so vsi navzven enaki, vedno nov. Gospod je tisti, ki mu daje ritem in smisel. Vsak dan znova smo povabljene odkrivati to novost Kristusa. K temu je pravzaprav povabljen vsak krščen človek – k vedno novemu umiranju in vstajanju v Njem, poglabljanju v velikonočno skrivnost, v kateri je izvir življenja za vsakogar.

Kaj je največja lepota takšnega življenja?
Sveta Terezija Deteta Jezusa pravi, da smo kontemplativne redovnice srce Cerkve. Srce, čeprav skrito, je tisto, ki poganja kri po telesu, da udje lahko delajo.

Mogoče bi naše življenje lahko primerjala tudi z biserom v školjki. Od zunaj se ga ne vidi, a školjki daje vrednost. Da se rodi, je potrebna neka bolečina. Naše temeljno poslanstvo je molitev, tukaj smo, da stiske, težave pa tudi radosti ljudi prinašamo pred Gospoda. Ne gre za to, da bi oznanjale sebe, ampak velika Božja dela. Morda je največja lepota prav v tem: biti orodje v Božjih rokah.

Anekdota s. Agnes:

V prvih dneh mojega bivanja v samostanu sem šla pisat še zadnji kolokvij, ki mi je ostal v drugem letniku fakultete. Pred odhodom sem iskala svojo vpisno številko. Ob tem mi je na misel prišla črka, ki mi je bila ob vstopu dodeljena za označevanje oblačil, in spontano sem vzkliknila: “Evo, na faksu si številka, v karmelu pa črka.” 🙂

Se spomnite kakšnega stereotipa o redovnem življenju, ko ste se še odločali za to pot? Kaj ste o njem spoznali pozneje?
Na splošno se mi zdi, da za kontemplativne redove velja prepričanje, da smo samotarji, vendar je tudi za nas vidik občestvenosti zelo pomemben. Naše življenje je v resnici preplet puščavniškega in družinskega življenja, kar mu daje specifično dinamiko. Navzven je videti, da živimo zelo mirno, kdo si misli, da nimamo kaj početi, a so tudi naši dnevi polni in pestri. Na dan imamo približno sedem ur molitve, ostali čas je posvečen delu (jaz npr. v vezilnici izdelujem mašne plašče, prej sem krasila sveče), duhovnemu branju, obrokom, skupnemu druženju … Odkar sem tukaj, se ne spomnim, da bi mi bilo kdaj dolgčas. 🙂

Bolj kot to pa se mi zdi pomembno, da se trudimo živeti v polnosti in se ob tem ne vdamo skušnjavi, da smo kot posvečene osebe nekaj več. Tudi mi smo najprej ljudje, nato kristjani in šele na koncu Bogu posvečeni. Brez tega temelja je nemogoče živeti lastno posvečenje in darovanje.

S. Agnes samostan Sora

Kako, na kakšne načine sestre ostajate povezane z zunanjim svetom?
Najbolj pristna oblika je obisk – živ medsebojni stik. Ljudje lahko pridejo na obisk, z njimi se srečamo v govorilnici. Nekateri pridejo tudi k sveti maši ali molitvam. Za komunikacijo – kolikor je potrebno – uporabljamo tudi telefon in elektronsko pošto, ki danes nadomešča klasična pisma. Prva povezanost pa je prek molitve, povezanost v Gospodu, ko izročamo slovensko Cerkev in ves svet v Božje roke in prosimo za vse namene.

Ko ste v začetku septembra izrekli večne zaobljube, je izšla tudi vaša pesniška zbirka. Kaj vam pomeni takšno umetniško ustvarjanje?
Pesmi so zame nekaj, kar je podarjeno od Gospoda. Nikoli ne pišem zaradi pisanja samega. Ko se neka misel rodi in prelije v verz, jo preprosto zapišem. Kakšno pesem sem napisala že prej, večino pa v času razločevanja poklicanosti in sedaj. Velika večina pesmi je sad molitve in premišljevanja Božje besede ali pa odmev, refleksija življenja. Včasih pa je pesem tudi prošnja Gospodu za nekaj, kar bi želela, a čutim, da tega sama ne zmorem.

Tudi v skupnosti sester gotovo kdaj pride do nesporazumov in konfliktov. Kako takrat rešujete situacijo?
Konflikti so del našega življenja. V skupnosti, kjer ni konfliktov, je nekaj narobe. Dinamika življenja prinaša s seboj tudi nesporazume, ker smo si različne. Prva stvar, ki jo moramo imeti pred očmi, je to, da nas različnost bogati. To ni grožnja naši skupni poti, ampak nekaj, kar nam daje Gospod. V končni fazi je Gospod mnogoterost vsega in nas vse zbira v eno.

Pri konfliktu je pomembno, da vsaka zase pogleda, kje je ona v tem, kaj doživlja. Poklicane smo to stisko prinašati pred Gospoda in v molitvi iskati pravilni pristop, da ne prihajamo do sosestre z nekim napadalnim, obrambnim tonom, ampak v odprtosti Duhu iščemo najboljšo rešitev, za katero ni nujno, da bo moj ali njen prav, ampak to, kar Gospod želi za nas. Z eno besedo – sinodalnost. 🙂

S. Agnes samostan Sora

Kako naj se mladi orientirajo, da bodo znali ločiti Božji klic od svojih predstav in želja za prihodnost?
Pri vsaki odločitvi je pomembno spremljati, kaj doživljaš v srcu, in biti hkrati pozoren na zunanja znamenja. Življenjske odločitve je dobro delati ob izkušenem duhovnem spremljevalcu, iti na duhovne vaje … Gotovo pa si je treba vzeti čas. Gospod je potrpežljiv in dela počasi. Naglica tu gotovo ni dobro znamenje. Če je misel od Gospoda, bo vztrajala.

Pomembno se je zavedati, da je razločevanje pot in da je vsaka odločitev dejanje vere in zaupanja. Človek nikoli ne more biti 100-odstotno prepričan, da se je prav odločil. Temu je namenjena tudi pot formacije, me npr. večne zaobljube izrečemo po devetih letih. Tudi ko si že v skupnosti, imaš vedno znova možnost preverjati, ali je to res to.

Vsak poklic je skupek več dejavnikov. Gre za to, da klic prepoznaš ti kot posameznik, je pa tudi Cerkev tista, ki te mora prepoznati kot nekoga, ki je poklican. Gospod dostikrat govori tudi po bližnjem. Meni se je recimo zgodilo, da so mi določeni ljudje rekli: pojdi, zakaj ne bi šla. Mislila sem si, kaj se vtikajo v moje življenje. Danes pa vidim, da jih je Gospod uporabil, da mi je po koščkih kazal, kje me želi.

S. Agnes samostan Sora

Tags:
intervjuredovniki
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.