Boštjan Zrimšek prihaja iz Cerknice. “Povsem iz centra kraja,” pove z nasmehom. Poročen je s Sašo, imata dve hčerki in sina. “Hiša je res polna, saj imamo v zgornjem nadstropju dve mamici iz Ukrajine z otroki, spodaj pa oddajamo lokale,” pripoveduje radovedni raziskovalec življenja, ki je stopil že na številne podjetniške poti. Obenem pa ima veliko srce za druge – za konkretno pomoč ljudem v stiski. S krompirjem, razvlažilci, organizacijo prostovoljcev … Podrobneje ga spoznajte v Moških skrivnostih.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Ne vem, katere so manj prijetne. Neprijetne si naredim prijetne ali pa prijetnost iščem. Manj prijetno je to, da bi si rad vzel več časa za ženo in najmlajšega sina. Konci tednov pa so naši – gremo na obisk, kaj delat, popravljat starodobnika, ki sem ga pravkar kupil.
Kako razvajate svojo ženo?
Pred kratkim sva šla na prostovoljsko akcijo, podaljšano s pohodom v hribe in dobrim kosilom.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Danes je večji problem, da se stereotipnost moških sploh ne kaže. Moški bi moral še vedno biti nekdo, ki gre ven, ki gre ulovit plen. Ima primitivno, primarno vlogo. Žena pa skrbi za družino. To ne pomeni, da so lahko žene le gospodinje, lahko so zelo uspešne direktorice. Moški pa mora biti definiran. Vsegliharstva okrog spolov ne morem sprejeti. Čeprav poznam moškega, ki je odlična “gospodinja”. On potrdi, kar mu predlaga žena. 🙂
Za klene fante in gospode
Ko sva ravno pri moških … Večkrat ste izpostavili, da ste odraščali brez očeta. Kakšen primanjkljaj v življenju opažate zaradi tega?
Ko mi v družbi ponudijo alkohol, ponavadi odklonim. Ko me vabijo naprej, povem, da je že moj oče pil dovolj. V prvem razredu so se starši ločili. Oče je bil precej nasilen, tako da nisva imela veliko stikov. Manko očeta gotovo obstaja. Kako to občutim? Vem, kako ne smem, ne vem pa, kako je prav. Nenehno se sprašujem, ali so moje odločitve pravilne. Vseeno mislim, da sem še dovolj “dedca”, čeprav ne pijem alkohola. S tem se mi ni treba dokazovati. Se pa lahko dokazujem z lepo družino. Dobro smo se “sestavili”.
Ko je oče umrl, me je nekaj nagovorilo, Božji glas, da sem napisal besedilo, v katerem sem se mu zahvalil.
Čeprav nista imela stikov?
Nisva. Opazil sem, da je bila v zakonu problematična tudi mama, ki je bila ranjena na svoj način, zato pravilne komunikacije ni bilo. Moški in ženske bi morali tako jokati kot razumeti naravo drug drugega. To je problem, ki ga oče in mama nista znala rešiti.
V sebi imam vcepljen strah pred alkoholom in bes do njega. Redko spijem kak kozarček, pijan pa nisem.
Pravite pa, da ste imeli namesto rodnega kar dva očeta. Koga?
Z mamo sva se vključila v program Janeza Ruglja, ki mi je bil nezavedno drugi oče. Hodili smo v hribe, tekli maratone, pisali utrinke doživetij. To je bila zdravilna terapija. Tretji oče je bil Jože Vidic, nekdanji župnik v Cerknici.
V župnijsko dogajanje sem se vključil pozno, prej nisem imel zakramentov. V župniji smo konec osemdesetih let postavili disko oziroma mladinski center, ki se je razvil v Salezijanski mladinski center. Jože je rekel, da bi rad imel fante in dekleta pod nadzorom, da se ne bi zapili v “navadnem” disku. Mi nismo imeli alkohola, včasih pa je zamižal na eno oko pri kakšni cigareti.
Srečevali smo se mladi od 6. razreda naprej. Z izjemo kakega silvestrovanja so dejavnosti potekale do 21. ure. Fina družba smo bili. Bil sem DJ, in to v farovžu. Zanimivo, kajne?
Kakšen je vaš spomin na Jožeta?
Prekrasen. Nisem tipičen vernik, ki bi vse delal po obrazcih. Nisem bil prepričan, ali bom znal spovedni obrazec. On mi je pomirjujoče rekel, da se bova pač pogovorila. In sva se. Marsikateri oče ne naredi toliko za otroka, kot je on za cerkniško mladino. Tega ne vidiš več. Hodili smo na Uskovnico, v Ankaran … Marsikaj smo ušpičili, ampak on je bil vedno svetla točka. Umirjen, pameten, spravljiv pri reševanju problemov. Če bi njega predlagali za svetnika, bi jaz takoj podpisal.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Tek ni konjiček, ampak nuja. Če nimam dela, pa si najdem kak projekt, da boli glava. Kupil sem si starodobnik, ki ga moram odplačati in prenoviti. Ob poplavah en teden nisem mogel spati. Uredil sem, da so poplavljena območja dobila sedem ton krompirja. Urejamo polovico hiše, ki jo bomo prodali družini, ki nima denarja za obnovo. To je moje veselje.
Nismo bogati, a imamo vse. Imam zdravje, družino, telefon in splet mi delata. Zakaj ne bi komu pomagal, da bodo stvari delale tudi njemu? Če ne bi bilo žene, verjetno ne bi bil tako dobrodelen.
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?”
Nenehno preizprašujem svojo očetovsko vlogo. Bomo držali skupaj? Se bodo otroci vračali k nama na kosilo? Celica družine je najmočnejša stvar, ki se ti lahko zgodi. Jaz tega nisem imel. Z mamo sva bila sama, nisem niti vedel, da to pogrešam.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Sebičnosti gotovo ne primanjkuje. Prevzetnosti in skrbi za lastno zadnjico tudi ne. Če zmanjšujem del, ki ne deluje, je že to veliko. Nisem mis sveta, da bi rešil ves svet. Če pa rešim težavo za težavo, je pa to zmaga za zmago za ves svet. Če vsak človek pomaga le enemu, smo naredili svoje. Saj nas v stiski ni polovica.
Ko smo pomagali v Nazarjah, smo prišli do gospoda, ki je ves skrušen čistil hišo. “Pojdite raje drugam, jaz ne potrebujem pomoči,” nam je dejal. Takšni ponavadi najbolj potrebujejo pomoč. Ko sem izvedel, da je njemu voda uničila vse, da čaka na operacijo, da preživlja osebnostno in poklicno krizo, smo vendarle šli k njemu. Težko je sprejel pomoč, a na koncu dela je pel od veselja. Zdaj je naša “dislocirana enota”, išče pomoč, pomaga drugim. Ima svojo vlogo! Podobno se je zgodilo v več krajih. Vedno se pojavi nekdo, ki si mu postal brat ali sestra v nesreči. In on, ona tebi.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Rojstvo vsakega otroka. To mi je prevrtelo vrednote. Sicer sem padel v proces zasebništva, v katerem moraš garati, brcati z vsemi štirimi, da preživiš. To je kdaj pomenilo, da je bilo tudi manj časa od želenega za otroke. A vsako rojstvo mi je potrdilo, da je to življenje, kakršnega si želim.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Moja “maša” je po desetem kilometru teka in nad tisoč metri v hribih. Težko se zberem pri maši. Rajši grem v cerkev, ko je prazna. Ali pa grem hodit na Slivnico.
