Kolo je oboževal že kot otrok. Vozi ga tudi v prostem času, npr. ko se pelje na izlet ali po opravkih. Največ pozornosti in uspehov mu seveda prinašajo rezultati na mnogih kolesarskih dirkah po svetu, ki jih premaguje s trdim delom in zaupanjem v Boga. Matej Mohorič, ki je peto leto član kluba Bahrain Victorious, je Aleteii za pogovor prijazno odstopil delček svojega prepolnega vsakdanjika.
Kakšen otrok ste bili in kje je bil poudarek vzgoje vaših staršev, sicer učiteljev? Več kot očitno sta vas vzgojila v vztrajnega in sočutnega človeka.
Vzgoja je temeljila na krščanskih vrednotah, predvsem na poštenosti in trdem delu. Mama je bila in je tudi sedaj precej aktivna v župniji.
Kako je bil videti vaš vsakdanjik, ko ste bili še otrok?
Po tem, ko sem opravil vse šolske obveznosti, sem redno pomagal pri delu na kmetiji. Večinoma sem delo opravljal z veseljem, so bili pa tudi dnevi, ko bi raje igral računalniške igrice ali nogomet s prijatelji.
A delo ne čaka in vse obveznosti sem vedno opravil. Nenehno je bilo treba iskati ravnotežje med delom in prostim časom, zato sem prosti čas zelo cenil in se mi nikakor ni zdel samoumeven.
Ste najstarejši od štirih otrok. Kako ste se razumeli med seboj?
S sestrama in bratom smo imeli zelo lep odnos in tudi danes je tako, za kar sem zelo hvaležen. Prihajajo tudi na moje tekme. Seveda se ne morejo udeležiti vseh, a če je tekma v bližini, z veseljem pridejo navijat zame.
Pri 12 letih ste postali član kranjskega kolesarskega kluba Sava. Kdaj pa ste dobili svoje prvo kolo?
Ko sem bil otrok, še ni bilo toliko poganjalčkov in tudi kolesa smo v dar dobivali malo pozneje kot dandanes. Moja triletna hči je že dobila svoje kolo in ga tudi zna peljati. Jaz sem ga dobil šele pri štirih oz. petih letih. Svoje prvo gorsko kolo pa pri osmih oz. devetih.
Odraščal sem v majhni vasi na Gorenjskem, zato sem se popoldne, ko ni bilo dela na kmetiji, dobil s fanti iz vasi in s kolesi smo se lovili po vasi ter bližnjem gozdu. Prvo tekmovalno kolo sem dobil pri 12 letih ob vpisu v kolesarski klub.
V hiši sem preživel le malo časa, vedno sem bil povezan z naravo in naravnost zaljubljen v kolo, saj mi je nudilo svobodo gibanja, lahko sem se odpravil tja, kamor sem hotel.
Kako ste se razumeli s šolo?
Šolo sem rad obiskoval, na vprašanje učiteljice sem vedno prvi dvignil roko in moram priznati, da sem imel zelo dobre ocene. Najraje sem imel naravoslovje, še posebej matematiko.
Za poklic profesionalnega športnika se mi ni bilo najlažje odločiti, saj sem se veselil akademskih voda. Če ne bi postal športnik, bi se verjetno vpisal na fakulteto za strojništvo in postal inženir.
Od leta 2018 ste del kluba Bahrain Merida, danes Bahrain Victorious. Bahrajn je otoška država v Perzijskem zalivu. Ti kraji spominjajo na Aladina, orientalski svet, prepoln opojnih začimb in pravljičnih pokrajin. Koliko časa pravzaprav preživite v teh krajih, ste že poskusili njihovo hrano, obiskali pokrajino, ljudi?
Te kraje sem že večkrat obiskal. Običajno tja pridem enkrat letno zaradi sponzorskih in medijskih obveznosti. Kot turist tam sicer še nisem bil, sem si pa že pogledal kakšno znamenitost.
Zdi se mi, da imajo tamkajšnji ljudje lepo kulturo in družbo. Ta je sicer drugačna od evropske, ima pa močne temelje in vrednote, ki imajo svoj čar. Domačini se bolj kot Evropejci držijo svojih vrednot in imajo več vere, ne le v Boga, temveč v celotni družbeni red.
Bolj zaupajo vladajočim in se imajo zaradi tega malo bolj prijetno kot mi v Evropi, ki smo nenehno nastrojeni drug proti drugemu. Vse stvari počno skupaj in na enak način, brez vsakršnega pregovarjanja, kar je vsekakor pozitivno.
Mnogimkolesarjenje postane naporno že po kratkih razdaljah ali če gremo samo malo v hrib. Kaj je za vas naporna dirka?
Tista, ki presega moje sposobnosti. Kot profesionalni športnik se s kolesarstvom ukvarjam vsak dan, zato sem bolj trdoživ glede vremena, distance, naklonov, vseeno pa se večkrat zgodi, da moram stopiti iz cone udobja.
Včasih je kakšna dirka predolga ali vreme preveč ekstremno, bodisi premrzlo bodisi prevroče, pojavijo se nenavadni tipi padavin, recimo toča. Tudi mi se postavljamo na preizkušnjo, a vedno potrpimo in pozneje pozabimo na vse napore.
Z leti – s profesionalnim kolesarstvom se ukvarjam že deset let – smo športniki čedalje bolj vztrajni in odporni na vse. Zdaj mi uspe že vnaprej preprečiti, da mi na tekmi ni ne prevroče ne prehladno.
Ali tudi po opravkih ali v prostem času sedete na kolo?
Vedno. Kolo obožujem, saj mi življenje poenostavi. Z njim sem hiter in mobilen, pri mojem napolnjenem urniku mi prihrani veliko časa. Rad združujem prijetno s koristnim in na kolesarski izlet pogosto vzamem še otroka, triinpolletno hčer in leto in pol starega sinčka.
Kolo mi omogoča drugo dimenzijo, saj med potjo lahko srečam sosede in znance. Včasih se zapeljemo po daljši, panoramski poti, uživamo v razgledih in se vmes ustavimo na igrišču. V avtomobilu se včasih počutim, kot da izgubljam čas. Na kolesu čas teče drugače, saj sem v stiku z naravo in na svežem zraku.
Z vašo drago se ne poznata iz športnih krogov, temveč iz gimnazije. Očitno mora biti tudi ona v dobri kondiciji, da vas lahko dohaja …
Moram reči, da žena hodi v redno službo in večinoma ne odhaja z nami na tovrstne kolesarske podvige.
Česa želite otroka v življenju naučiti?
Poštenosti, vztrajnosti in trdega dela. Želim si, da bi v življenju, ki vsem hitro mine, znala poiskati srečo v odnosih in majhnih stvareh, ki polepšajo naše dni.
Za prizadete v poplavah ste avgusta darovali več kot 24.000 evrov. Kdo je bil vaš zgled dobrodelnosti in sočutja?
Starši. Vedno, ko sem lahko pomagal drugim, sem to naredil ne le zaradi njih, temveč zaradi svojega boljšega počutja. Za poplavljene sem Karitasu daroval znesek v isti višini, kot je znašala nagrada za mojo zmago Dirke po Poljski.
Nikdar ne veš, kdaj se sam znajdeš v tej situaciji. Danes sem sicer uspešen in materialno preskrbljen, a nikoli se ne ve, kaj prinese jutri, zato je prav, da si ljudje med seboj pomagamo.
Na tekme se pripravljate fizično, psihološko, s prehrano, prilagojenimi oblačili … Vi pa imate poleg vsega tega še prav posebno predpripravo. Nam jo zaupate?
Seveda, to je nedvomno molitev, ki mi z ramen dvigne precej teže pričakovanj in me osvobodi. Pred tekmami se posvetim fizičnim pripravam, ko pa je na vrsti tekmovanje, vse skrbi glede izida položim v Božje roke.
Potrudim se najbolje, kot zmorem, za vse ostalo pa se ne vznemirjam. Kolesarji imajo težavo, da na dan tekmovanja začnejo premišljevati o dejavnikih, na katere nimajo vpliva.
Če se pred tabo zgodi množičen padec in se nimaš kam umakniti, to ni nekaj, na kar bi lahko vplival. Zdi se mi nesmiselno razmišljati na tak način, saj v sebi trdno zaupam, da Nekdo zgoraj pazi name. Lahko se zgodi nesreča, a se temu skušam izogibati. Naredim, kar lahko, vse drugo pa prepustim Bogu.
Eno izmed dirk, ki je bila dolga 293 kilometrov, ste uspeli premagati v času 6 ur 27 minut 49 sekund, vozili pa ste se s povprečno hitrostjo 45 kilometrov na uro. Vseeno ste ob takih hitrostih pazljivi, kajne?
Nedvomno pazim, da ovinkov ne polagam tako, kot da jutri ne bi obstajal. Vedno se držim svojih okvirjev in sposobnosti. Zaupam si, vem, kaj počnem in kako hitro lahko peljem. O nesrečnih dogodkih ne razmišljam preveč. Ostalo pa, kot sem že dejal, prepustim Bogu.
