Ime mu je Klemen, piše se enako. A ne zamešajte ga s trnovskim raperjem. “Naš” Klemen je pastoralni asistent, prihaja iz Šoštanja. Tokratne Moške skrivnosti je obarval oznanjevalno. Pričuje z izkušnjo in nasmehom.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Tega krmarjenja se še vedno učim. Vedno znova se moram opominjati, da je moje prvo poslanstvo biti dober mož in oče, kar je včasih lažje reči kot storiti. Odnos z ženo od začetka najine zveze gradiva z iskrenim pogovorom, pri tem nama je v veliko pomoč zakonska skupina, v kateri nas teme pogovorov spodbujajo, da gremo v globino.
Z ženo sva blagoslovljena s štirimi otroki, kar pomeni, da zna biti v hiši in okrog hiše zelo živahno. Že ob prvi nosečnosti sva sprejela odločitev, da žena ostane doma in se v polnosti posveti poslanstvu mame, kar je po mojem mnenju ena najlepših in najtežjih “služb”.
Za klene fante in gospode
Pridejo obdobja, ko sem zaradi delovnih obveznosti bolj odsoten in se v družinski dinamiki to zelo pozna. Med počitnicami ta manko poskušamo nadoknaditi in čim več časa preživeti skupaj, najraje zunaj v naravi. V veliko pomoč so nama tudi oboji stari starši, s katerimi se zelo dobro razumemo in si pomagamo. Zelo sem hvaležen, da imajo najini otroci lep zgled medgeneracijskega sobivanja in sodelovanja.
Kljub vsem starševskim in delovnim obveznostim si vzameva čas tudi zase. Zelo rada kolesariva in najlepši so trenutki, ko greva lahko skupaj na kolo.
Delujete kot pastoralni asistent v župnijah Mozirje, Rečica ob Savinji, Šmartno ob Dreti in Šmihel nad Mozirjem. Kaj obsega vaš delokrog?
Če lahko dopolnim, delujem še v župniji Celje – sv. Danijel in na Škofiji Celje. Delo na več lokacijah je zelo dinamično in prinaša veliko novih izkušenj, po drugi strani pa je včasih zelo naporno, saj so pastoralne potrebe na vseh koncih velike.
Na škofijski ravni sem vodja odbora za mlade, obenem pa sem del ekipe pastoralne in katehetske službe. V župniji Celje – sv. Danijel vodim birmansko pripravo, sodelujem v ekipi za pripravo družinske kateheze in v temeljni voditeljski ekipi, s katero smo prepoznavali vizijo župnije, zdaj pa pripravljamo srečanja župnijskega pastoralnega sveta.
V ostalih župnijah pa poleg birmanske priprave vodim mladinsko skupino in pripravo na oratorije. Potem pa so tu še razni projekti, kot na primer srečanja Alfa, e-priprava na krst, e-biblična srečanja za mlade.
Blizu so vam družinske kateheze. Zakaj, po vaših izkušnjah, delujejo bolje kot “klasični” verouk?
Najprej zato, ker je družina skupaj. Starši smo prvi kateheti svojim otrokom. Očetje imamo pri prenosu vere nenadomestljivo vlogo, saj smo poklicani, da smo duhovni steber in varuhi svoje družine.
Družinska kateheza je po eni strani potrditev, da imaš kot oče ali mama vse, kar potrebuješ za prenos vere, in hkrati spodbuda za vsakdanje življenje v veri. Potem je tu skupnost, občestvo, ki te sprejema takšnega, kot si, ti prisluhne in s tabo deli svoje izkušnje, dvome, težave in te spodbuja. Tega pri “klasičnem” verouku ne moreš doživeti, ker je “nauk”, in to je zgrešeno.
V začetku se je krščanstvo širilo prek vsakdanjega življenja in zgleda – predvsem mnogih mučencev. Sam se pogosto vprašam, kdo od nas je danes pripravljen darovati svoje življenje za vero. Kaj pa za bližnjega?
Blizu vam je povezovanje župnij, ne “betoniranje”, kot pravite, v svojo skupnost. Kakšna je v tem pogledu vaša vizija za prihodnost Cerkve na Slovenskem, kjer bo duhovnikov vse manj?
Lokalna skupnost je pomembna, vendar umira, če ni misijonarsko naravnana. Na prebivalca imamo še vedno bistveno večje število duhovnikov kot marsikje po svetu. V zmanjševanju števila duhovnikov vidim predvsem blagoslov, saj ne potrebujemo množice duhovnikov. Potrebujemo pa svete duhovnike, ki bodo na razpolago za podeljevanje zakramentov, duhovne pogovore, duhovne vaje, homilije …
Na tem mestu bi poudaril vlogo krščanskega laika, katerega prvotna, temeljna poklicanost je poklicanost v svet in življenje v njem, na način, kakor jim ga je Bog zaupal (služba, dom, sociala, zdravje …). Bog kliče in računa na vsakega človeka.
Kakšna je vaša domača duhovnost?
Poleg rednega obiskovanja svete maše skupaj kot družina molimo, se pogovarjamo ob svetopisemskih odlomkih in ob YouCatu za otroke.
Osebno me najbolj nagovarja slavilna glasba in molitev ob prebiranju in premišljevanju Svetega pisma. Na moji duhovni poti mi je v veliko oporo duhovni spremljevalec in bratovščina Exodus, s katero med letom opravljamo različne duhovne vaje, ki temeljijo na treh stebrih – molitev, askeza, bratstvo.
Vero ste po srednješolskem premoru znova našli v ženini družini. Kaj vas je prepričalo in nagovorilo?
Približno v drugem letniku gimnazije sem prenehal obiskovati mladinsko skupino in k maši zahajati bolj ali manj za večje praznike. Ko sem v začetku prvega letnika faksa spoznal Janjo in njeno družino, se mi je začel odpirati nov pogled na to, kaj vera je. Prepričalo me je njihovo življenje, način, kako so živeli medsebojne odnose, kako so se vključevali v življenje župnije in kako so me sprejeli. Na neki točki me je prešinilo, da bi lahko iz preprostega spoštovanja do družine ob nedeljah šel skupaj z njimi k maši. To sem tudi naredil in potem je Bog dodal svoje. 🙂
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Moj oče je električar in od 15. leta dalje sem počitniška dela opravljal v podjetju, kjer je bil zaposlen. Z nekaterimi sodelavci smo se zelo dobro razumeli in eden od teh je bil pet let starejši od mene. Ko je v delovni nesreči pri 24 letih izgubil obe roki in obenem preživel tri električne sunke napetosti 20.000 voltov, sem se prvič v življenju pričel zavedati minljivosti in se iskreno vprašal o smislu življenja.
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?”
Preizkuša moje meje, me vzgaja v potrpežljivosti in ljubezni. Nanj te ne more pripraviti noben tečaj, saj je vsak otrok zgodba zase.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Da smo moški bolj tiho. Sam vsekakor nimam težav s komunikacijo, izražanjem mnenja in osebnim pričevanjem.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Vere. Ljudje smo lačni duhovnosti, a jo prepogosto iščemo v stvareh, ki nas ne napolnijo in ne dajo življenja. Verjamemo v horoskope, energije, denar … Manjka pa nam iskrene, žive vere in osebnega odnosa z Bogom.
Hvaležnosti. Potrošništvo je iz nas napravilo egoiste, ki si želijo vse več in vse boljše. Ne opazimo pa vsakodnevnih priložnosti za hvaležnost. Se v tempu življenja znam ustaviti in zahvaliti za podarjen dan, družino, dom, sončne žarke, ptičje petje, zdravje …?
Ljubezni. Svet nam prodaja erotično ljubezen, malokdo pa se zaveda, da je prava ljubezen ta, ki je sposobna darovanja samega sebe za življenje bližnjega. V moči te ljubezni je Bog izpeljal svoj načrt odrešenja in po mojem mnenju te ljubezni v svetu primanjkuje.
