Pivčanka z dolenjskimi koreninami, za katero se zdi, da nima obstanka. V popotniški oddaji Na lepše navdušeno skače z zmaji, se potepa po rovih in jamah, odkriva lepote izumirajočih slovenskih vasi, se sprehaja po pokopališčih … Vse to je del njene službe. Služba jo navdihuje, pravi Marjana Grčman, hkrati pa zaradi veliko terenskega dela tudi utruja. Se tudi med vikendi potepa naokrog s svojo družino ali pa ji je ljubše kaj bolj umirjenega?
Če kdo pozna Slovenijo, ste to vi. Ste bili zares že prav povsod ali vam je ostalo kaj neznanega?
Na televiziji sem pred leti začela s sodelovanjem pri oddaji TLP (Tistega lepega popoldneva), kjer sem delala zgodbe o posebnežih iz obrobja Slovenije, ki so resda nenavadni, a ti kot človeku dosti dajo. V rubriki Pozabljene vasi sem obiskala najbolj odročne konce Slovenije.
Zato lahko še kar samozavestno povem, da sem skoraj povsod že bila. Ampak vedno se najde vas, človek, razgled, ki me vedno znova osupne. In to je magija.
Kaj bi priporočali mladim družinam pred odločitvijo o kraju bivanja, katera pokrajina je najbolj ugodna za življenje?
Vse je odvisno od tega, ali ste urbana oseba ali človek narave. Za nekoga je lahko avanturistična že Ljubljana. Za tiste, ki iščete divjo naravo, pojdite v kljun naše “kokoši” na Goričko, v odmaknjene tolminske vasi, kjer so doma staroverci, se potopite v prostor Pivških presihajočih jezer ali pa poiščite sebe v Abitantih ali pa v kateri drugi vasici slovenske Istre.
Na katerem koncu Slovenije se najbolje počutite vi?
Nedvomno v vipavskih vinskih hramih. (smeh) Tam se mi vedno znova zdi, da je doma romantika posebne sorte. Ti prostori se mi zdijo kot tabernaklji Vipavske doline. Hrami so prostor, kjer ni doma samo vino, ampak so v njih ujete generacije nekih ljudi. Velbani stropi, pajčevina v kotih, več desetletij stare zaprašene steklenice, zlizan kamen, narečje, “feta pršuta” in “glaž zelena” …
Če citiram legendarnega poeta Ivana Volariča Fea, najlepša jutra na Vipavskem so zjutraj. In še ena zanimivost iz teh koncev – na Vipavskem je ohranjenih tudi največ avtohtonih vinskih sort v Sloveniji, slednje so se najbrž ohranile ravno zaradi trme in konservativnosti tamkajšnjih ljudi.
Radi pa imate tudi zapuščene vasi. Od kod ta ljubezen?
Ne umirajo samo ljudje, temveč tudi hiše in vasi. To je neka mračna romantika, s katero sem se okužila prek ustvarjanja rubrike Na naši zemlji v oddaji Nekega lepega popoldneva, ko sem delala portrete teh vasi in ljudi, ki še vztrajajo v njih. Mimogrede, mislim, da je v Sloveniji zapuščenih že prek 55 vasi.
Poseben “gušt” mi je obiskovati vasi, kjer se čisto počasi ugašajo luči. Tam so doma zgodbe, tam je zgodovina nekih življenj in ljudi, ki so ljubili ravno tako kot mi. In v teh vaseh se vame usede nekaj otožno lepega.
Kaj pa pravite o manjših slovenskih mestih? Tako prazna so, dogajanja pa ni.
Res je. Smo žrtev vse večje centralizacije. Pogosto so mali kraji mesta duhov, čeprav se mi zdi, da se situacija ponekod po pandemiji popravlja. Moti me, ker vse bolj izginjajo prostori druženj, vse manj je dobrih neskomercializiranih koncertnih prizorišč, vse bolj izginjajo nepretenciozne gostilne z domačo hrano in skoraj nikjer ni diskotek, kjer bi se plesalo do jutra.
A kjer je lokalna volja skupnosti močna in kjer je dovolj samozavestnih posameznikov, ki želijo isto stvar, se da uvesti spremembe.
Se je med snemanjem oddaje Na lepše kdaj zgodilo kaj nevarnega oz. nepričakovanega?
Seveda, večkrat. Med snemanjem v Logarski dolini smo želeli poleteti z zmajem. Čakali smo na ugoden veter, ki ga ni in ni bilo. Ko sva z vodičem vendarle vzletela, sva se vmes zapletla v žico, ki se je strgala na mojih nogah. Ampak bila sva že v zraku in krpati so me začeli šele po pristanku na eni izmed gorskih kmetij. Konec dober, vse dobro.
Spomnim se še, da je na enem od snemanj ušel konj – z mano na hrbtu – in situacijo smo morali reševati z gasilci. Zabavna pa je bila tudi situacija, ko smo do kolen v fekalijah brodili globoko pod mestnimi ulicami v ceveh ljubljanske kanalizacije. Mislim, da si snemalec lahko še danes prikliče specifičen vonj tistega snemanja, potem ko smo prilezli na plano.
So vas nezgode kakorkoli ohromile?
Ne, vse bi še enkrat ponovila.
Torej nimate nekih hudih strahov pred višino, zaprtimi prostori in podobnim?
Ne. Bolj me je strah preveč ambicioznih ljudi, ki nimajo strokovne podlage in vseeno lomastijo naprej.
TV ekipa, ki vas spremlja na poteh, vas mora nenehno dohajati. Predvidevam, da mora imeti precej kondicije …
Eden z drugim moramo imeti potrpljenje in dobre živce. Televizija je ekipno delo. Že ko se usedemo v avto, se čuti naša energija, in če je ta slaba, se včasih to začuti tudi pri samem snemanju.
Nenehno smo na cesti. Mislim, da smo si na naših snemanjih nabrali že toliko kilometrine, da bi lahko nekajkrat obkrožili zemljo. Cel krog ljudi, ki dela našo oddajo, ima dobro kondicijo, od snemalcev, asistentov in montažerjev.
Imate šestinpolletnega sinčka. Kaj pravi, ko vidi mamico na televiziji pohajkovati po Sloveniji?
Ko sem v petek zvečer prišla pozno domov, mi je Izak rekel: “Mama, pridi, boš gledala sebe.” Sicer pa raje kot Na lepše spremlja oddajo V petek zvečer …
Kako je pri vas doma, potujete vsak vikend skupaj z družino na izlete po Sloveniji?
Ne! Med vikendi sem rada doma, delam na vrtu, berem, tečem in plešem do jutra, če je priložnost. Če že grem na izlet, grem res v pozabljene kraje, čeprav zadnje čase zaradi Izaka delam kompromise. Zelo rada pa odidem na potovanja. To je strast, ki ne bo minila nikoli.
Kako pa so videti daljše poletne počitnice pri vas doma? Ste zadovoljni z ležanjem na plaži in kopanjem, ali mora biti tudi tam akcija?
Nikakor ne. Predolgo biti na enem in istem mestu je zame katastrofa. Prav tako je slaba izbira biti nagneten na kupu s preveč ljudmi in v glavni sezoni. Teden dni miru, potem pa se moram začeti premikati in raziskovati.
Ima mož rad potovanja?
Jaz ga privajam na to, ker nima dosti izbire. Sem nemirna duša, on pa je človek, ki mi dela dom.
Sodelavci vas opisujejo kot živahno, zagreto, spontano in nagajivo, pozitivno. So vas starši v otroštvu morali imeti nenehno na očeh?
Sploh ne. Odraščala sem na kmetiji z veliko svobode in vetra v laseh. Podeželje me je naučilo dela in pogosto me opominja tudi na ponižnost. Na to, da sem hvaležna za priložnosti, ki mi jih prinaša življenje. Bolj kot otroka so me imeli na očeh kot najstnico. Bila sem res zelo živa in živahna, povsod me je bilo dosti. Mama je vsak vikend godrnjala v stilu kdaj se bo to nehalo …
Kako se spopadate s preizkušnjami, ki pridejo?
Tako, da odidem na tek. Kljub temu, da sem naravnana k pozitivizmu in da sem odprt in vesel človek, pa pridejo trenutki, ko vse vidim bolj črno kot svetlo. Takrat potrebujem moje ljudi, moje štiri prijateljice, partnerja ali pa meni sorodno dušo, da me posluša, razume in sliši.
Glede na to, od kod izviram, imam v sebi nekaj naturalizma, mrakobnosti in malodušja. Po neki čudni maniri imam zato raje pokopališča kot pa tržnice.
Zakaj je tako?
Pokopališča se mi zdijo čudovita. Tako kot kostnice in katakombe. Pri nas so takšni prostori v Malečniku pod cerkvijo svetega Petra ali pa pod starim Kranjem. To so zame sakralni kraji, kjer slišim tišino in samo sebe.
S kakšnimi mislimi se zjutraj spodbudite, ko vstanete?
Nimam posebnih stavkov. Včasih sem vesela že samo zato, ker sem. Ker je sončen dan. Ker čutim v zraku svobodo in lakoto po življenju. Proti slabim mislim pa preverjeno pomaga tek. Kadar mi tako uspe pričeti dan, je zakon.
Koga občudujete?
Keitha Richardsa iz Rolling Stonesov. Če srečam njega, lahko jutri umrem.
