“Miren, športen, ljubezniv,” se glasi opis, ki ga najstniško dekle – gledalka resničnostnega šova Exatlon na Planet TV – namenja Timu Nuču, finalistu tega tekmovanja. Poklicni akrobat (Flipping art) – številni med vami morda poznate bodisi mamo Mojco in očeta Robija ali pa sestro Agato – je s sotekmovalci in tekmeci v Dominikanski republiki na snemanju oddaje preživel kar 98 dni. Prvovrsten izziv, ni kaj. Morda vam ta pogovor razkrije, ali trije na začetku navedeni pridevniki o njegovem značaju držijo.
Kaj se je dogajalo v zakulisju snemanja resničnostnega šova Exatlon? Kako ste ga doživljali?
Bili smo v nekakšnem mehurčku, nismo imeli nobenih povratnih informacij, nismo vedeli, kdo nas spremlja, kako si prikazan, kako izpadeš na televiziji. Nisem se obremenjeval s tem, kako sem kaj povedal. Na koncu je vse skupaj delovalo zelo naravno. K šovu sem pristopil zaradi športnega koncepta, kjer sem jaz res lahko jaz. Na TV se morda ne opazi nekih mentalnih iger in taktik, ki smo jih sodelujoči opazili.
Po eni strani ste bili sodelujoči tekmeci, po drugi strani pa so se zgradili tudi prijateljski odnosi. Česa je bilo več?
Glede odnosov sem večkrat izpostavil odsotnost telefonov. Mislim, da je prav ta najbolj pripomogla k dobremu povezovanju. To nas je “prisililo”, da smo kakovostno preživljali čas drug ob drugem. Še posebej, ko smo bili ob divjanju orkana Fiona šest dni zaprti v stanovanju. Nimaš telefonov, knjig, svinčnika … Imaš le druge osebe. Bistveno bolje smo se spoznali, več pogovarjali, igrali. Zbližali smo se, ustvarili dobro vzdušje. Ustvarjalno smo se kratkočasili. 🙂 Tako v zmagah kot porazih smo ostali ekipa.
Za ustvarjalce bi bilo gotovo zanimivo, da bi se kdaj tudi skregali. Naša ekipa (Triglav, op. a.) se dejansko nikoli ni skregala. Morda tega niti sam prej nisem verjel. Rekel sem si, da si ne želim biti vpleten v prepire. Oddaja nastaja ob turško-slovenskem sodelovanju. Turki si želijo bolj športnega šova, Slovenci pa malo več drame. Na srečo je poudarek ostal na športu.
Kakšen je bil odziv okoličanov, ko ste jim pomagali med divjanjem orkana?
Bili smo v hiši, na varnem. Opazoval sem, kako veter lomi veje. Videl sem, kako ljudje živijo in se zamislil ob razdejanju lesenih hiš. Spoznal sem, da vse, kar imamo v Sloveniji, ni samoumevno. Šola, kjer smo pomagali, je imela eno gugalnico, še tista se je podrla. Voda je zalila dve učilnici, stene so bile povsem uničene. Velika nagrada so bili pristni nasmehi otrok. Ta izhod iz našega luksuznega mehurčka je bil za nas zelo poučen. Med orkanom si nismo predstavljali, kaj se dogaja z ostalo Dominikansko republiko.
Ste se kdaj čutili ogroženega?
Da. Čeprav občasno rad čutim adrenalin, iščem malo nevarnosti, da se počutim živega. Iz hiše smo videli, kako je vilam odkrivalo strehe. Ni mi bilo vseeno. Vihar sem želel okusiti na svoji koži. Moč narave te potegne, zanaša te, občutek imaš, da ti bo vsak hip kaj priletelo v glavo. Pol minute sem si upal biti zunaj. Nato sem si rekel, da takih neumnosti nima smisla početi.
Nekajkrat ste se pred igrami pokrižali. Kaj vam je to pomenilo?
Večkrat sem kaj zmolil. Predvsem psalm 23,4 (Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, //se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, // tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita, op. a.) mi je dajal motivacijo in moč. Počutil sem se bolj pomirjenega. Verjamem, da mi to pomaga.
Kaj vas je naučil Exatlon?
Spet bom izpostavil telefon. To je bilo trimesečno digitalno razstrupljanje. Verjetno realno nikoli več ne bom mogel biti toliko časa brez njega. Ugotovil sem, koliko časa sem s tem pridobil. Želim si, da bi vsaj nekaj tega znal prenesti v realni svet. Manjka nam potrpežljivosti. Ko čakamo, vedno brskamo po telefonu. Tovrstne živčnosti v Dominikanski republiki ni bilo. Tistemu, ki tarna nad pomanjkanjem časa, svetujem, da odloži telefon. Tedaj bo spoznal razliko. Naučil sem se tudi potrpežljivosti in prilagajanja ter osredotočenosti.
Prihajate iz šestčlanske družine, imate tri sestre. Kakšno popotnico vam je dala družina?
Zelo koristno se mi zdi, da smo šli v dijaški dom, v svet, se naučili sprejemati odgovornosti in odločitve, se naučili sobivati z ostalimi. Na snemanju sem seveda tudi jaz pogrešal družino, ampak kriza je bila, se mi zdi, manjša kot pri drugih. Pogrešanje sem vzel kot dodatno motivacijo in moč ter to poskusil obrniti v svoj prid. Starši so me naučili tudi prilagajanja, sprejemanja drugačnih oseb, nekonfliktnosti. Te stvari so mi v šovu tudi koristile.
Pogovor z Robijem in Mojco, Timovima staršema, ki sta voditelja zakonske skupine v gibanju Družina in Življenje:
Kakšni pa so vaši spomini na Škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška, kjer ste preživeli srednješolske dni?
Še enkrat bi se odločil enako. Zelo lepe spomine imam na šolo, še lepše pa na dijaški dom. V tretji letnik segajo moji akrobatski začetki. Šel sem v telovadnico, si postavi blazine, skakal, treniral … To je bila moja odskočna deska. Šola in dom sta mi dala zelo dobre pogoje za spoznavanje in razvoj akrobatskih sposobnosti, ki jih zdaj uporabljam. Čutilo se je, da tam nisi le številka.
Morda mi je takrat to, na primer večerna srečanja in omejeni izhodi, šlo malo na živce. Ampak ob pogledu nazaj spoznavam, da je bilo tedanje omejevanje svobode z določenim namenom. Lažje je dati otroku risanko kot pa se z njim ukvarjati in ga vzgajati. Srednja šola je bila lepa popotnica za življenje, zaznamovana s koristnimi kompetencami.
