Radijska voditeljica Radia 1, nekdanja pevka v skupini Dežur, hišna fotografinja SNG Opera in balet Ljubljana, Slovenske filharmonije, Cankarjevega doma, strastna potapljačica, navdušena kontrabasistka.
Vse to je Darja Štravs Tisu, ki je pred nekaj dnevi skupaj z radijskimi sodelavci že osmič zapored z akcijo Deželak Junak zbrala 924.116 evrov za socialno ogrožene otroke.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Vaš radijec Miha Deželak v okviru akcije kolesari in zbira sredstva za otroke, ki si ne morejo privoščiti počitnic na morju. V Sloveniji je smo imeli do zdaj blaginjo, zdi se, kot da so slovenski otroci preskrbljeni, vemo, da se veliko hrane po šolah zmeče stran, rojstni dnevi se praznujejo po zabaviščnih parkih … Vseeno pa je na drugi strani revščina.Kako pridete do tistih, ki so res potrebni pomoči?
Prek radijske fundacije sodelujemo z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje. Zveza je tista, ki poišče otroke. Predsednica Zveze Anita Ogulin nas vsako leto popelje do skupin otrok, ki letujejo v Zambratiji in na Debelem Rtiču. Cela radijska skupina, ki sodeluje pri akciji, tako dobi močan vpogled v to, kdo so otroci, za katere se “mučimo” – seveda z veseljem. Zaradi njih nimamo težav z vožnjo v nevihti s točo, sončni pripeki ali dežju.
Je otrok, ki so potrebni pomoči, v Sloveniji veliko?
Strah me je, da jih je še veliko več, kot jih dosežemo mi. Pomagali smo več kot 2.500 otrokom. To so otroci, ki jih vzamejo iz družin zaradi zlorab ali ker so nezaželeni. Obstajajo tudi takšni, ki se po letovanju zaradi družinske situacije bojijo oditi domov. Akcija je naporna tako v fizičnem kot tudi v psihičnem smislu.
Kako se vi osebno fizično pripravljate na ta dogodek?
Lahko rečem, da se priprave na novega Deželaka Junaka začnejo od petka, ko se stara akcija zaključi, in trajajo do naslednjega leta. Moja fizična pripravljenost mora biti tako ali tako na nivoju, zato da ne oviram celotne skupine. S tem nimam težav, saj sem celo leto zmerno športno aktivna.
Kako pa trenira glavni promotor akcije Miha Deželak? V prav posebnem kolesu prevozi kar osemsto kilometrov v desetih dneh …
Moram reči, da bi bilo nalogo lažje opraviti z navadnim kolesom. S kvadratno oblikovanim kolesom, ki mu skrajšano rečemo kar “kvadro”, je pedaliranje težje. Zato se Miha na pot pripravlja tudi v fizičnem smislu. Na tem mestu moram omeniti, da je Miha zelo empatičen človek. Ko si predstavlja cilj, ni sile, ki bi ga ustavila. Prve akcije s traso od Goričkega do Pirana se sprva ni želel udeležiti. A ko so mu povedali, za kakšen namen gre in komu bomo pomagali, je šel skozi vse. Akcija je postala pravo vseslovensko gibanje otrok za otroke.
Kako pa poteka psihična priprava?
Res je, zadnja dva tedna pred dogodkom se pripravljam na vse zgodbe ljudi, predvsem na otroke, ki prinašajo svoje šparovčke, v katero so zbirali žepnino svojih babic in dedkov.
Čudovito je, ko otroci tako čutijo z drugimi ljudmi. Menim, da je tako zaradi vzgoje. Ta jih pripelje do tega, da čutijo odgovornost. Takšne vrednote so neverjetna popotnica za življenje. Tovrstna srečanja z otroki mi vdahnejo upanje, da nismo družba, ki je popolnoma zgrešila.
Povejte nam še kakšno doživetje s poti po Sloveniji.
Pri Velikih Laščah nas je ujelo hudo neurje s točo. Bili smo popolnoma mokri, a smo vseeno šli naprej. Štirje na kolesih, Miha v “kvadru”, drugi pa kot podpora v avtodomih in avtomobilih. Naša vodja Nina se je bala, da bi se kdo poškodoval, saj nam je zelo drselo pa tudi ceste nismo dobro videli.
V Novi Gorici nas je v tamkajšnji osnovni šoli pričakala cela telovadnica otrok s transparenti in nam prepevala. Bilo je tako “noro” doživetje, da smo vsi jokali. Zadnjo etapo smo poimenovali Borova etapa. Bor je bil fant z mišično boleznijo, ki je vsako leto varčeval denar in vse prihranke podaril otrokom, ki potrebujejo pomoč. Lani je umrl. Tako srčnega fanta redko srečaš.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Pri Deželaku Junaku že od začetka sodeluje ista ekipa. Na poti smo skupaj 24 ur, zato bi hitro lahko prišlo do trenj. A teh ni bilo. Prav tako popolnoma nihče ni pomislil, da ne bi šel zraven. Letos smo se zares močno povezali. Meni je radijska ekipa kot družina.
Vožnja je bila stresna, saj moramo paziti na kolesarje, tudi otroke, ki se nam pridružijo, poleg tega vstajamo ob petih zjutraj in spimo le pet do šest ur na noč. Ponoči imamo nočne more. Vsi doživljamo krize – šalimo se, da ima vsak dan drugi član ekipe PMS. A vedno se usedemo in pogovorimo, kar je izredno dragoceno.
Lepo mi je bilo tudi, ko so nam med potjo na pomoč prišli motoristi, ki so se organizirali in nas čuvali v prometu ter zapirali ceste. Spontano se nam je pridružilo ogromno policistov in gasilcev.
Omenili ste, da ste bili 24 ur delovno aktivni. Radijsko delo je zelo naporno tudi sicer. Tudi vaš mož je vaš radijski sodelavec. Kako uskladita družinski in delovni vsakdan?
Z možem znava ločevati delo od zasebnosti. O službi se doma ne pogovarjava. Res je, da sva prepletena tudi pri akciji Deželak Junak – on je vodja akcije, jaz pa sem član ekipe. V dvajsetih letih s skupnim delom nikoli nisva imela težav. Ker sva oba radijca, lažje razumeva, če zakonec izostane od doma npr. ves dan ali noč. Pred akcijo kar tri tedne nisva imela časa za konkreten pogovor. A naučila sva se sprejemati tudi to.
Poleg dela na radiu pa ste tudi fotografinja odrskih, baletnih in opernih predstav. Kdaj uspete reči: tale fotografija pa mi je res uspela? Katere trenutke na odru skušate ujeti?
Na predstavi nastane dva tisoč fotografij. V trenutku, ko fotografijo naredim, vem, da bo najboljša izmed vseh. Dobra fotografija prikaže čustva, ki se sprostijo na odru, pravo energijo, pravi trenutek in kader ter ima pravo osvetljenost.
Vašim hobijem kar ni konca. Ste tudi kontrabasistka, igrate v novomeškem simfoničnem orkestru. Zakaj ravno to glasbilo?
Pred leti sem šest let obiskovala ure klasičnega petja. V določenem trenutku sem se začela dolgočasiti in učitelju omenila, da bi se rada učila bas kitare. Določil je: “Ti boš igrala kontrabas.”
Še vedno ga obožujem. Rada igram v orkestru. Tu brez sodelovanja ni rezultatov. Podobno je pri Deželaku Junaku: če ne bi bilo deset ljudi med seboj tako povezanih in predanih cilju, kot smo bili mi, ne bi dosegli ničesar. Sem sicer introvertirana oseba, ki je rada sama, kljub temu pa mi igranje v orkestru daje energijo.
Spominjam se svojega prvega orkestrskega nastopa v operi Ksenija slovenskega skladatelja Viktorja Parme. Že pri uverturi sem začela jokati, saj sem bila fascinirana nad “noro” energijo, ki sem jo čutila.
