Moje prvo pravilo pri vzgoji najstnikov je, da vedno rečem da, ko se želijo pogovoriti. Ti trenutki so zelo redki, pogosto pozno zvečer, zato jih morate vedno izkoristiti. Če tega ne storite, četudi z upravičenim razlogom, recimo zaradi velike želje po spancu, bodo odšli in si zapomnili, da se niste hoteli pogovarjati z njimi.
Če se pogovarjate, obstaja nekaj pravil. Prvo: Nikoli ne ravnajte z njimi, kot da se motijo o vsem. S tem jih boste izgubili. Drugič: Nikoli jih ne obravnavajte, kot da imajo v vsem prav. To ni res in oni to dobro vedo. Kaj torej storiti?
Prvič: priznajte, da dramatični najstniki opazijo nekaj resničnega, kar odrasli pogosto prezrejo.
Najstniška leta so polna drame. Odnosi so v mislih vašega najstnika zelo pomembni ‒ predvsem njihovi, pa tudi odnosi drugih ljudi okoli njih. Za razpravljanje o odnosih porabijo več ur pisanja telefonskih sporočil in pogovorov. Skoraj se zdi, da so najstniki prepričani, kako je človek neskončno pomemben in da je povezovanje z drugimi osrednja stvar človeškega življenja!
No, počakajte malo. Saj imajo prav!
In ne le, da imajo prav, odrasli se glede tega pogosto motijo. Naučili smo se, da pogosto preprosto otopimo svoj pogled na človeško osebo. Preveč nas boli priznanje, kako pomembni so drugi ljudje, zato se bolečini izognemo tako, da zanikamo svoja resnična čustva. Povejte svojemu najstniku, da ga občudujete, ker vidi resnico. In povejte mu še nekaj (kaj, vam povem čez nekaj trenutkov …).
Drugič: priznajte, da je najstniški idealizem prava stvar.
Najstniki mislijo, da je ves svet neumen. Zdi se jim, da je politika nekakšna bolna mešanica laži in resnic, politiki pa po njihovem mnenju običajno uporabljajo zlagane lepe besede in jim je le občasno resnično mar glede česarkoli. Menijo, da so mnogi voditelji v naših ustanovah hinavci, ki se pretvarjajo, da imajo plemenite nagibe, v resnici pa služijo le sami sebi.
Najstniki želijo ukiniti celoten sistem in začeti znova. Svetovne ustanove želijo usmeriti k skupnemu dobremu in jih prisiliti, da bi delale za tisto, kar je resnično in pravilno. Poleg tega so prepričani, da je to mogoče.
Z drugimi besedami, imajo pravega duha, Kristusovega duha. Občudujte jih, preden jih začnete popravljati.
Tretjič: najstniki so (prepogosto!) upravičeno cinični do Cerkve.
Mladi vidijo Cerkev kot dolgočasno in nezanimivo, kot nekaj udobnega za zabavo starih ljudi. Cerkev pa nikakor ni to – Cerkev je plavž, v katerem se kujejo veliki svetniki. Kljub temu imajo prav. Zagotovo se ne zdi vedno tako.
Jordan Peterson je v pogovoru s škofom Robertom Barronom dejal: “Cerkev dopušča, da bodo njeni mladi izkrvaveli, in po mojem mnenju je to zato, ker Cerkev od svojih mladih ne zahteva dovolj.” Mladi želijo biti poklicani k junaštvu in pustolovščinam, je dejal Peterson, Cerkev pa namesto tega poskuša svoje sporočilo narediti mirno in preprosto. Škof Barron se je strinjal.
Torej, najstniki imajo o vsem tem prav. Toda tudi odrasli imajo prav o marsičem.
Prvič: odrasli vedo, da je zaupanje boljše od drame.
Res je, da smo se odrasli naučili prikrivati svoje ranljivosti. Toda svojemu najstniku zaupajte še drug razlog, zakaj je v naših življenjih manj drame: naučili smo se zaupati Bogu (vsaj upamo, da je tako).
Vemo, da bomo na koncu dobili, kar potrebujemo. Ko nas določena oseba užali, vemo, da moramo to jemati v kontekstu vseh darov lepote, resnice in dobrote, ki jih Bog ves čas izliva na nas prek svojega stvarstva in drugih ljudi. Naročite svojemu najstniku, naj pomisli na svoj najslabši dan v življenju doslej. V en stolpec naj vpiše vse dobre stvari, ki so se tisti dan zgodile, v drugi stolpec pa vse slabe stvari: dan bo pod črto vedno pozitiven, če bomo resnično temeljiti in iskreni.
Drugič: odrasli vedo, da majhna dejanja prinašajo velike zmage.
Res je: svet, v katerem živimo, je precej neumen. Res je, da je marsikaj, kar se dogaja, povsem zgrešeno in bi se moralo spremeniti. Res pa je tudi, da vsak od nas lahko v vsakem trenutku nekaj spremeni za večno.
Sveta Terezija nam je pokazala, kako: da majhne stvari počnemo z veliko ljubezni. “Vsa moja moč je v molitvi in žrtvovanju. To sta moji nepremagljivi orožji,” je dejala. “Z njima lahko premaknemo srca veliko bolje kot z besedami. To vem iz lastnih izkušenj.”
Eden od mojih najstnikov mi je povedal, da je njegovo celotno življenje spremenil preprost duhovnikov nasvet v spovednici, naj bolje izpolnjuje svoj položaj v življenju. To je storil in vse se je spremenilo. Zdaj ta nasvet dam vsakomur, ki me vpraša: če želiš spremeniti svet, vsak dan preprosto in temeljito opravi drobne stvari, ki so ti dane. Osupel boš nad vsemi koristmi.
Tretjič: povabite svojega najstnika, naj postane junak za Boga.
V pogovoru sta se škof Barron in Jordan Peterson odločila, da moramo mladim v resnici povedati, kako je “dolžnost vsakega človeka, da postane podoben Kristusu”.
Najstniki imajo sposobnost, da to storijo bolje od nas. Če povzamem: vedo, da je njihova duša neskončna in da odnosi pomenijo skoraj vse. Če bodo zaupali Bogu in ves dan delovali zanj, bodo kmalu presegli vse, kar smo kdajkoli naredili mi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
