Kot voditelja športnih oddaj in studiev ga lahko spremljate že dolga leta. Zna biti duhovit, a tudi argumentirano kritičen. S svojima hudomušnostjo in širino je oplemenitil že številne športne uspehe in zgodbe. Marsikatero, predvsem nogometno, bo tudi v zelo bližnji prihodnosti. V Moških skrivnostih tudi z bolj osebnega vidika spoznajte Sašo Jerkovića.
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Najbrž tako kot vsi. Z veliko kompromisi. S pogostim kukanjem v koledar na telefonu in prilagajanjem urniku. Sem pa izredno pragmatičen človek in mi to ni težko. Je pa težko za vse najbližje okoli mene. Tudi zato sem najbrž samski. (smeh)
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Da se vsak moški (vsaj malo) spozna na avtomobile. Moj odnos do jeklenih konjičkov je izjemno površen. Nisem lastnik nobenega avtomobila. Z največjim veseljem se praktično vsak dan, izjema so zelo deževni dnevi, s kolesom prevažam po mestu. Z vlakom grem pogosto v rodni Maribor. Že vozniški izpit sem opravil šele pri svojih dobrih tridesetih. In ko se ljudje pogovarjajo o konjih, številkah, modelih avtov, jaz običajno molčim. To me preprosto ne zanima.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Rad igram namizne igre, četudi mi družbe zadnje čase zanje zmanjkuje. Pandemic, Carcassone, Ticket to ride … Pa rad poskusim kakšen nov rum.
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?”
… je to za moškega najlepša vloga v življenju. Četudi vse prej kot lahka.
Ko smo že pri tem: kako biti dober oče, nekdo, ki se zna približati dekletu, ki je zakorakalo v zgodnja dvajseta? In kaj je po vašem mnenju vsekakor manj primerna vzgojna praksa?
Saj ne vem, ali sem pri tem sploh kaj prida uspešen. A v zadnjih letih sem se odvadil pametovati, deliti modre nasvete, svetovati na podlagi bogatih izkušenj. Ker tega mladi nočejo poslušati. Četudi nas to jezi, ker imamo skoraj marsik(d)aj prav.
Za klene fante in gospode
Drži, da ste imeli nekoč z njo dogovor za skrivne znake pred kamero? 😉
Seveda. Popravil sem si očala. Ali rekel točno vnaprej dogovorjen stavek. Fajn se ji je zdelo. Četudi je bil ta stavek: “Hvala, ker ste bili z nami. In nasvidenje jutri.”
Vaše novinarske in voditeljske izkušnje se merijo v desetletjih. V zadnjem času blestite predvsem kot voditelj studiev, ki bogatijo program športnih prenosov. Gostom iz katerega športa se najraje posvetite in zakaj?
Najraje delam studie, oddaje ali reportaže med poletnimi olimpijskimi igrami. Ker je to najbolj pisano tekmovanje in ponudi največ neverjetnih zgodb.
Lahko izpostavite (vsaj) en zabaven ali humoren dogodek, ki se vam je zgodil pred kamero v vaši karieri, in (vsaj) enega, ko ste se znašli v zardevajoči zadregi?
Leta 2001 sem se kot pečen maček smejal v studiu med športnimi poročili. Nisem in nisem se mogel ustaviti. To je kar trajalo. Dokler se ni odvrtela končna špica oddaje. Saj veste, kot v srednji šoli, ko se med poukom ne morete ustaviti. Ko pa sem zadihal, so prišla povsem drugačna čustva: skrb, zadrega, strah, zavedanje, da sem naredil nekaj zares neprofesionalnega.
Dan pozneje si nisem upal v službo skozi glavni vhod, ampak sem se priplazil čez radijskega in po podzemnem hodniku na TV. Pozneje sem se umiril, ko sem opazil, da mi gledalci tega niso šteli za slabo.
Na vašem delovnem jedilniku bo tudi prihajajoče svetovno prvenstvo v nogometu, ki ga bo gostil Katar. Kaj zanimivega lahko pričakujemo?
Hja, težko rečem, ali bo zanimivo. Bodo gledalci ocenili. Vsak dan bova s kolegom Anžetom Bašljem v studiu kramljala s tremi gosti, grafična podoba oddaje naj bi bila izboljšana, dinamiko bi radi ustvarili tudi s pogostimi javljanji kolegov s prizorišč.
Gledalcem pa bomo ponudili tudi novost: tekme bodo lahko prek pametnih naprav (računalnik, tablica, telefon, pametna TV) spremljali iz sedmih različnih virov. Torej bo lahko gledalec užival v srečanju s ptičje perspektive, lahko bo ves čas spremljal zgolj enega igralca ali trenerja …
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Skromnost, potrpežljivost in sočutje do soljudi. Ker nas, pa si to nikakor nočemo priznati, žene pohlep. Na vseh ravneh. Nihče ni zadovoljen s tistim, kar ima. Le pohlepa po znanju in srčnosti ni nikjer opaziti.
Vse bi na hitro, niti ne takoj zdaj, ampak že včeraj. In nespoštljivost do soljudi se je razpasla prek vseh meja. Poglejte, kako komuniciramo prek družabnih omrežij. Ko sem pred časom prodajalko v knjigarni vprašal, kako je, je kar zmrznila ter dejala, da je tega v službi že kdo ve kako dolgo ni vprašal nihče. Grozno, mar ne?
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
V zadnjem času prezgodnje smrti nekaterih (naj)bližjih. Ne, ni me strah smrti. A zdaj vem, da je ves čas nekje za vogalom. In lahko s koso zamahne že jutri. Lahko pa, da se bo za to odločila čez leta ali desetletja.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Rad grem na sprehod s psičko Uli. V prejšnji zvezi smo si jo omislili. In mi jo lastnica Lina in njena mami še vedno z veseljem posodita za kakšen dopoldan ali cel dan enkrat na teden. Bostonska terierka je. Z njo se podim po gozdu, travniku. Na splošno zelo rad hodim po travnatih gričih, poslušam tišino. To je dandanes namreč sinonim za naravne zvoke v naravi.
Vaša največja osebna želja za prihodnost?
Da me, priznam, včasih tudi pretirana lahkotnost dojemanja življenja ne bi tako hitro zapustila. Ker z njo je marsikaj lažje. Ker vse v našem vsakdanu pa tudi ni kvantna fizika. In tudi vsaka naša interakcija s svetom ne najpomembnejša.
