Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 26. maja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Gluha novinarka in odbojkarica: “Če damo gluhi osebi možnost, lahko vidimo, kaj vse zmore”

Valerija Skof

Katarina Berden | Aleteia Slovenija

Katarina Berden - objavljeno 17/10/23

"Nikoli ne obupajte. Na poti bodo vedno ovire, vendar se da vsako oviro premagati, če imaš nekaj poguma"

Valerija Škof je gluha že od rojstva. To pa je ne ustavlja pri tem, da svoje življenje živi v polnosti. Je prva gluha novinarka v Sloveniji. Za ta poklic se je odločila, ko je delala na Spletni TV kot napovedovalka oddaj.

Na začetku je imela veliko težav, ker je bila njena slovenščina v pisni obliki slabša. Komunicirala in šolala se je namreč v znakovnem jeziku, slovenski jezik pa je bil pravzaprav njen drugi jezik. To oviro je s trudom in vztrajnostjo premagala in postala priznana novinarka. Je tudi koordinatorka za razvoj slovenskega znakovnega jezika.

Poleg tega je mama dveh hčera, odbojkarica, rada ima šport, zelo pa uživa tudi v prevajanju slovenskih pesmi v slovenski znakovni jezik.

Kako krmarite med vsemi obveznostmi, v vlogi mame in prostočasnimi dejavnostmi?
Vzamem si čas za vse te stvari, še posebej za stvari, ki me veselijo. To mi zapolni čas in mi da energijo, da lahko delam, da nisem v stresu, zato moram tudi nekje najti ravnotežje med sprehodi, med odbojko, med športom, delom …

Valerija Skof

Od kod vaša ljubezen do odbojke? Se z njo ukvarjate rekreativno?
Ko sem bila mlada, sem trenirala v klubu med slišečimi. Zdržala sem dve leti, ker sem bila med slišečimi edina gluha in se nisem počutila dobro, počutila sem se osamljeno, nisem imela stika s trenerjem, ker ga nisem razumela, zato sem šla med gluhe. Udeležujemo se turnirjev med gluhimi, imamo mednarodna prvenstva. V svet gluhih se lahko vključim, v svet slišečih pa težje.

Kakšno je bilo vaše mladostno obdobje?
Sem otrok gluhih staršev, kar pomeni, da sem živela v svetu gluhih, odraščala sem z gluhimi starši, družila sem se z gluhimi prijatelji, to je res nekaj posebnega. Če bi odraščala med slišečimi, bi bila osamljena.

Hvaležna sem, da sem imela gluhe starše, ki so me od malega učili sporazumevanja v znakovnem jeziku, imela sem družbo gluhih prijateljev, kar je bilo veliko lažje. Včasih opazujem gluhe otroke, ki imajo slišeče starše, in vidim, da se težje znajdejo, več težav imajo s komunikacijo, pogosto so bolj osamljeni. Za gluhe je v svetu slišečih težje, ni enostavno.

Valerija Skof

Ste prva gluha novinarka v Sloveniji. Kakšne izzive ste morali premagati na poti do tega naziva?
Ni bilo prevelikih izzivov, seveda so pa bili, še posebej ta, povezan s komunikacijo. Poleg sebe sem potrebovala tolmača, če sem opravljala intervjuje ali želela pridobiti kako izjavo. Včasih tolmača ni bilo zraven, zato sem se morala znajti tudi sama. Drugače pa je pomembno, da si pogumen.

Ko sem bila mlada, sem bila zelo sramežljiva. Vedno sem bila v ozadju. Za to delo pa si moraš upati priti do ljudi, jih zaprositi za izjavo, spraševati kakršnekoli stvari. Kot mlada sem imela s tem več težav. Z leti pa sem pridobila veliko izkušenj, posledično sem imela vedno več poguma in samozavesti.

Danes me delo novinarke zelo veseli, všeč mi je terensko delo, kjer spoznavam nove ljudi, pridobivam veliko izkušenj, ki me bogatijo, ves čas se razvijam in učim.

Zdi se, da se znakovni jezik v zadnjih letih hitreje razvija, tudi vedno več slišečih se odloča za učenje znakovnega jezika. Kaj pa v naši družbi še manjka, da gluhost ne bi bila več stereotip in bi bili gluhi še bolj vključeni v vsakdanje življenje?
Potrebujemo še več ozaveščanja. Še vedno zaznavamo nekaj stereotipov. “Gluhi ne zna tega, gluhi tega ne zmore …” Gluhi zmoremo vse. Če damo gluhi osebi možnost, lahko vidimo, kaj vse zmore. Nekateri še bolj delajo kot slišeči, ker res želijo, da bi jim uspelo. Jaz sem novinarka, pa sem gluha, nekateri so košarkarji (imamo uspešnega gluhega košarkarja), plesalci (imamo znano gluho baletko) in še marsikaj drugega.

Potrebujemo več ozaveščanja glede tečaja znakovnega jezika. Zelo sem vesela, da jih je vedno več. Treba pa je poudariti, da tečaj ni dovolj. Če opraviš tečaj in znakovnega jezika ne uporabljaš in vadiš, hitro vse pozabiš, zato je dobro, da imaš stike z gluhimi osebami.

Gluhim osebam veliko pomeni, če nekdo z njimi komunicira v znakovnem jeziku. Pred kratkim sem doživela, da se mi je v trgovini prodajalka zahvalila v znakovnem jeziku. S tem mi je močno polepšala dan. Če vidiš, da nekdo zna komunicirati v znakovnem jeziku, je to res nekaj najlepšega.

Bi lahko podali nasvet ali spodbudo gluhim ali pa tudi osebam s kakršnimikoli drugimi posebnimi potrebami, ki jim okolica pravi, da jim bo težko uspelo?
Nikoli ne obupajte. Na poti bodo vedno ovire, vendar se da vsako oviro premagati, če imaš nekaj poguma. Če ne drugače, pa se nekje vedno odprejo druga vrata. Tudi na moji poti je bilo veliko ovir – pri izobraževanju, zaposlovanju, vključevanju v družbo, delu … Ampak zdaj sem tu in sem srečna. Treba je vztrajati!

Lahko zaupate kak dogodek oziroma vtis iz vašega dela, ki vas je še posebej zaznamoval?
Pri svojem delu doživljam lepe in tudi žalostne dogodke. Eden bolj pretresljivih so bile nedavne poplave. Obiskovala sem gluhe, ki so bili prizadeti v poplavah. Čeprav sem kot novinarka vajena marsičesa, me je to, kar sem doživela tam na terenu, res pretreslo in prizadelo, še posebej zato, ker je svet gluhih relativno majhen, vsi se poznamo med seboj in mi je bilo zaradi tega še težje.

Po drugi strani pa seveda doživim ogromno lepega. Zelo sem ponosna, da sem tri predsednike, torej predsednico državnega zbora, predsednico države in predsednika vlade, naučila nekaj osnovnih kretenj znakovnega jezika, ko je potekal mednarodni teden gluhih. Zame je bilo nekaj zares posebnega in čudovitega, ko sem videla, kako si državni voditelji vzamejo čas za učenje nečesa, kar je za nas tako pomembno.

Valerija Skof

Radi prevajate pesmi v slovenski znakovni jezik. Vam je katera od pesmi, ki ste jih prevedli, še posebej pri srcu?
Prevedla sem že kar nekaj pesmi, ponavadi pa izberem take, s katerimi se povežem, jih začutim.

Valerija Skof

Moja najljubša, ki jo zares nosim v srcu, je pesem Nine Pušlar Tople oči. Nanjo me veže lep spomin, saj sem bila z Nino skupaj v živo na odru in prevajala to pesem. Zame je bilo to res nekaj zelo posebnega in tega ne bom pozabila.

Pred kratkim smo obeležili mednarodni dan duševnega zdravja. Kako je poskrbljeno za duševno zdravje gluhih oseb?
To je področje, na katerem veliko delamo, saj je to skoraj tabu tema. Veliko gluhih ne želi priznati, da imajo težave, ker mislijo, da je to nekaj slabega. Imamo svoj podkast Menta, v katerem ozaveščamo in predstavljamo vsebine, povezane z duševnim zdravjem. Govoriti želimo tudi o tem, da imajo gluhi več težav pri iskanju strokovne pomoči pri terapevtih.

Mnogi gluhi se namreč ne želijo odločiti za terapijo, ker bi moral biti v tem primeru prisoten še tolmač, prisotnost tretje osebe pa je lahko v terapevtskem procesu problematična, saj gre za zelo osebne podatke in težave. Že pri obisku zdravnika je gluhi osebi lahko neprijetno, kaj šele pri terapevtu, ki mu želiš zaupati svoje najgloblje stiske in misli.

Žal je med gluhimi tudi veliko samomorov, ker ne znajo ali ne želijo poiskati ustrezne pomoči ali pa ta sploh ni na voljo.

Kako pa gluhi pravzaprav sporočate svoja čustva? Slišeči imamo pogosto težave z izražanjem in govorom o svojih čustvih. Je to za vas še težje kot za slišeče posameznike?
Definitivno je težje. Ravno zato želimo govoriti o tem, ker si mnogi slišeči predstavljajo, da lahko gluha oseba normalno sodeluje pri terapevtu in izraža svoja čustva. Dejstvo je, da gluhi težje izražajo svoja čustva, še posebej tisti, ki so imeli slišeče starše, saj v najbolj zgodnjih obdobjih življenja s svojimi starši niso mogli komunicirati o čustvih.

Težko pokažejo svoja čustva, se pa seveda da veliko razbrati iz mimike in telesne govorice. Pomembno je, da slišeči strokovnjaki poznajo kulturo gluhih, se izobražujejo o tem, kako komunicirati z gluhimi posamezniki, da jim bodo lažje svetovali in pomagali reševati težave.

Težava je tudi v pomanjkanju kretenj, povezanih s čustvi. Trenutno imamo v slovarju okrog 25 tisoč kretenj, vendar gluhi ne poznajo in uporabljajo vseh. Država bi morala financirati razvoj znakovnega jezika, razvoj gre prepočasi – na leto razvijemo od tisoč do dva tisoč novih kretenj, vendar je to premalo, če pomislite, koliko besed ima slovenski knjižni jezik.

Tags:
intervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.