Špadni fant je na Primorskem lepo urejen fant, ki je dobro videti. To potrjujejo tudi člani istoimenskega ansambla iz Vipavske doline. Pravijo, da ansambel deluje podobno kot družina, eden od članov je bolj organiziran, drugi bolj otročji, eden resen, drugi za hec.
Tako si Matej, Tomaž, David in Nina uspešno porazdelijo naloge med seboj – kakor komu najbolj ustreza. Če jim zmanjka idej, energije ali časa, so tu vedno na razpolago njihove družine (ožje in malo širše), ki jim z veseljem priskočijo na pomoč, jih spodbujajo, pazijo na otroke, svetujejo, so njihovi šoferji, maskerji in kritiki.
Njihov prvi odmeven nastop je bil na števerjanskem festivalu leta 2018, ko so zmagali. To jim je potem odprlo vrata tudi drugam. Tu so postali zmagovalci tudi leta 2022 s skladbo Usoda. S članoma Nino in Matejem smo se pogovarjali o ansamblu, njihovih družinah in načrtih za prihodnost.
Od kod ljubezen do narodnozabavne glasbe? Kako to, da ste si izbrali prav to glasbeno zvrst?
Matej: Do te ideje sva prišla še s prejšnjim pevcem skupine, Aljažem, in najprej smo skupino sestavljali štirje fantje, ki smo igrali narodnozabavno glasbo drugih izvajalcev. V letu 2016 smo se na festivalu v Števerjanu predstavili s svojo avtorsko skladbo, toda kmalu nas je takratni pevec zapustil in iskali smo novega. Vendar neuspešno. Želeli smo si fanta, ker smo imeli že vse tako urejeno in bi bilo najlažje. In z najmanj dela, brez sitnosti. 😊 Potem sem se spomnil na Nino, saj sva se poznala že iz drugih pevskih zasedb. Po premisleku je privolila.
Nina: Po premisleku sem to sprejela, saj so mi tudi doma vsi svetovali, naj se spet lotim petja, ker sem sicer doma sitna. 😊
Matej: Odločitev za to zvrst je bila najprej zaradi petja, saj na začetku razen Davida nihče ni imel izkušenj s to zvrstjo. Na začetku smo se vsi učili, jaz prej kontrabasa nisem igral, pozneje, ko je prišel v skupno brat Tomaž, je tudi začel skoraj na novo. Tako da je trajalo kar nekaj časa, da smo se vsi uigrali.
Nina: Jaz sem že imela nekaj izkušenj s to glasbo iz ansambla Gorski cvet, kjer sem pela sedem let, harmonikar David pa je bil tam še dlje časa.
Špadni fantje so:
TOMAŽ ŠČEK: ritem kitara, solo kitara in vokal
DAVID PUC: diatonična harmonika, bas kitara, cajon in vokal
NINA KOVŠCA: vokal
Kateri so tisti uspehi, na katere ste najbolj ponosni?
Nina: Naš prvi skupni nastop je bil julija 2018 v Števerjanu, kjer smo bili absolutni zmagovalci s skladbo Čeprav se razhajava. Tega res nismo pričakovali. Na festivalu Cerkvenjak smo dobili več nagrad, nagrado Zlati zmaj na Vurberku 2021 za Ne pozabi, plaketo Jožeta Šifrerja leta 2019 na Vurberku za skladbo Nekoč bova skupaj. Potem smo bili še enkrat absolutni zmagovalci na Vurberku in v čast nam je bilo tudi nastopanje na Noči Modrijanov.
Kako sodelujete s pisci besedil in melodij? Pa z drugimi ansambli?
Matej in Nina: Največ sodelujemo z Rokom Švabom in Branetom Klavžarjem, ki sta tudi avtorja večine naših skladb. V lepem spominu imamo tudi vaje pri Milanu Koklju iz ansambla Franca Miheliča, pri Tadeju Miheliču (iz istega ansambla) pa smo naredili vse studijske posnetke skladb.
Nina: V naši dolini ni ravno veliko narodnozabavnih ansamblov, zato smo si tisti redki zelo domači med sabo in ne tekmeci. Radi med sabo poklepetamo, gremo na pijačo. Še vedno pa med drugimi velja prepričanje, da tu ni doma narodnozabavna glasba in da zato ne moremo uspeti.
Kako skrbite za napredek, razvoj vaše skupine?
Nina: Tedensko imamo vaje, med poletjem imamo veliko nastopov na veselicah in porokah. Tako da poskušamo res redno vaditi, da ohranjamo našo pevsko in glasbeno kondicijo. Več kot imaš nastopov, bolje ti gre.
Kako si organizirate vaje, nastope in druge obveznosti, glede na to da imata oba družino z majhnimi otroki?
Matej: Vsaj enkrat tedensko je treba najti čas za ansambel, tako da takrat mora vse drugo malo počakati. Ampak če imaš neko stvar rad in jo počneš z veseljem, ti potem tudi ni težko najti časa za vaje. Poleti, ko imamo več nastopov, kakšne vaje tudi izpustimo, ker že med vikendi dosti igramo. Če se prijavimo na festival, pa je seveda treba dodati še kakšno vajo več.
Kako se potem oddolžita svojima zakoncema, ker vaju ob koncih tedna pogosto ni doma?
Matej: Ko sva se z ženo spoznala, sem že bil del ansambla, tako da je vedela, v kaj se spušča. 😊 Tudi Ninin mož je bil seznanjen z vsem, tako da večinoma razumeta in nimamo težav. Je pa tudi tako, da znamo reči tudi ne, če je preveč. En nastop čez vikend je absolutno dovolj, sicer je res preveč. Tako da družinsko življenje ne trpi preveč.
Konec koncev pa je to tudi lep finančni dodatek k plači. Je pa treba vključiti tudi kakšne stare starše za pomoč, zagotovo. Se jim potem v mrtvi sezoni, pozimi, malo bolj oddolžimo, da smo več doma. Se je pa poznalo tudi v času korone, ko nismo imeli vaj in nastopov, da je bilo potem res težko spet začeti. Je bilo lepše in bolj udobno v soboto zvečer ležati na kavču.
Nina: Mož Sebastjan je precej vpet v delo ansambla, z nami je bil tudi na Švedskem, ko smo junija obiskali slovenske izseljence v Vadsteni. In ker je tudi sam glasbenik po duši, so s fanti zmenjeni, da so mu za vsako napako na nastopu dolžni pivo – dejansko smo imeli že več piknikov na ta račun. Je pa to tudi motivacija, da se potrudiš in dobro izvedeš svoj nastop.
Kako pa vajini otroci gledajo na vaše nastope, ustvarjanje? So največji oboževalci ali najostrejši kritiki?
Matej: Kritični še niso, ker so še premajhni. Se pa pri nas v avtu, recimo, največ vrti naša glasba, ker si otroci tega najbolj želijo in že vse pesmi znajo na pamet. Bolj so jim všeč kot otroške skladbe. Tako da so zagotovo naši najbolj zvesti navijači in oboževalci. Celo v vrtcu so vzgojiteljice morale vrteti naše pesmi, da sta otroka sploh lahko zaspala. 😊
Nina: Tudi moje hčerke so iste, če se jaz mogoče kdaj zmotim pri besedilu, me one potem popravijo. Pa tudi naše videospote zelo rade pogledajo, ker v njih vse nastopajoče poznajo.
Kateri so tisti trenutki, ki so vama pri glasbenem ustvarjanju najbolj všeč, vaju napolnijo?
Nina: Vsekakor so to festivalske nagrade. To je prav gotovo plačilo za ves trud. Je pa kdaj tudi lepo, ko greš po cesti in te nekdo prepozna, da si pevka pri Špadnih fantih. Ali pa naključno kje slišiš svojo glasbo pri nekom v avtu.
Matej: Na porokah nam je glavno merilo to, da ustvarimo dobro vzdušje, da se vsi naplešejo, da so dobre volje, da poskrbimo za pravo energijo. Merilo nam je, da je naročnik zadovoljen, da izpolnimo njihova pričakovanja.
Nina: Ko je sezona nastopov in imamo dva špila na vikend, je naporno. Še do sredine tedna se ne sestaviš. Ampak je vredno. Ko ti glasba napolni ušesa, srce ti bije v ritmu skladbe, luči razsvetljujejo temo polnega plesišča, adrenalin ti teče po žilah, ko poješ. In se držiš mikrofona, da te ne odnese! Največje zadovoljstvo so srečni naročniki, poslušalci, plesalci. Če so oni zjutraj zadovoljni z nami, je vredno vsake neprespane ure noči, postavljanja in pospravljanja opreme, vožnje, ur in ur vaj in sestankov.
Večkrat smo se že smejali, kako nam gredo kdaj na živce svatje, ki so prej cel večer sedeli, potem pa se proti koncu razživijo in ko naj bi zabava počasi šla h koncu, oni začnejo: “Samo še dve!” Čeprav smo utrujeni, jim zaigramo še ti dve … Kadar smo pa mi v vlogi gostov, smo največkrat ravno mi tisti, ki do zadnjega vztrajamo pod odrom in zahtevamo “samo še dve”.
S čim se ukvarjate zdaj in kakšni so načrti za prihodnost?
Nina: Zdaj smo sredi priprav na naš prvi samostojni koncert, ki smo ga poimenovali Špadnih 13, saj gre za 13. obletnico našega delovanja. Ta bo v nedeljo, 29. oktobra, ob 18. uri v telovadnici Osnovne šole Col.
Matej: Sezono porok smo letos večinoma končali, tako da bomo zdaj vso svojo energijo usmerili v koncert, ki se ga že neizmerno veselimo. Z nami bodo tudi prijatelji iz ansamblov Braneta Klavžarja in Akordi.
