Jezus nas pogleda in vidi, kdo smo, v svojem bistvu. Ne vidi, kdo bi lahko bili ali kdo bi morali biti; ne vidi naših grehov in ne izgubi pogleda na nas.
Vidi, kdo smo, vidi, kakšne nas je ustvaril, in nas ljubi.
Da, grešili smo. Ne enkrat – vedno znova. Ne po pomoti, namenoma. In to ni nekaj nedolžnega, to je grozno.
Vemo, kako huda stvar je greh. To vemo, ker ne maramo grehov drugih ljudi. Ti nas s svojimi grehi prizadenejo in mi jih zaradi njihovih grehov ne maramo. Ne maramo jeznih ljudi, ljudi, ki imajo svoje mnenje, lenih ljudi, nepremišljenih ljudi, vase zagledanih ljudi, hudobnih ljudi.
Tako mi opredeljujemo ljudi. Bog pa ne. On ve, da so jezni ljudje ranjeni; ljudje s svojim mnenjem so negotovi; leni ljudje so prestrašeni; nepremišljeni ljudje so raztreseni; vase zagledani ljudje ščitijo sami sebe; hudobni ljudje trpijo.
Tudi ko grešimo, nas ima rad. Prav zaradi našega greha želi z nami preživeti še več časa. Jasno vidi naš greh in nas bolj ljubi, ker vidi rano, ki se skriva pod njim.
Bog namreč ve, od kod prihaja greh.
Ko rečem “Bog”, mislim na “Očeta, Sina in Svetega Duha”. In ko rečem “sin”, mislim na Jezusa Kristusa, ki je tukaj in zdaj in ob stvarjenju križani, saj je “isti včeraj in danes in na veke”. Mi, skupaj s svojimi željami po hrani, spolnosti, lastnini in počitku, smo ustvarjeni “po Kristusu in za Kristusa” in “glej, Bog je videl, da je dobro”.
Nismo nepomemben nihče, ampak smo Kristusovi. In ko smo grešili, nas ni odpisal, ampak nas je prišel iskat.
“Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene,” piše sv. Pavel, “da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje”.
Prišel je po nas, hrepenel je po nas, iskal nas je v naši družini, pri krstu nas je zahteval zase in nas sprejel v življenje Trojice ter o nas rekel: “Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.”
Zunaj časa in prostora se je Lucifer uprl, ker je želel imeti nadzor nad svojimi željami, in nas prepričal, da tudi mi ne smemo zaupati Bogu svojih želja – po hrani, spolnosti, lastnini in počitku. “Vzemite jih zase,” je šepnil. “On ne želi, da bi v njih uživali. Želi le, da bi trpeli.” Toda takoj, ko smo grešili, je spremenil svojo melodijo. Nato je rekel: “Ničvredni ste. Šibki ste. Bog vas sovraži!”
Toda Jezus pravi: “Ne poslušajte ga! Ljubim vas. Tukaj sem.”
Kaj pa Božja jeza?
Nesporno je, da Sveto pismo govori o Božji jezi nad grešniki. Božja jeza je usmerjena v grešnike, ki se ne kesajo, na grešnike, ki se nočejo spremeniti, na grešnike, ki zanikajo obstoj greha. Bog se jezi na samopravičnike, na tiste, ki druge zapeljejo v greh, in na tiste, ki se norčujejo iz tistega, kar je sveto.
Če pa smo grešniki, ki so odprti za spremembo, kot Samarijanka, ali hromi, ali grešnica, ali prešuštnica, ali Peter, ni jezen, temveč nas sprejema.
Podobni smo jim, če smo grešili, pa se želimo spremeniti. Ali če si vsaj želimo, da bi se želeli spremeniti.
Ko smo ujeti v greh, se Jezus odzove tako, kot se je odzval David, kralj in pastir. David je rekel: “Če je prišel lev ali medved in odnesel jagnje iz črede, sem tekel za njim, ga udaril in rešil jagnje iz njegovega žrela.”
Hudič zdaj “hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl”. Jezus pa prihaja iz varnega zavetja nebes, da bi poiskal nas, svojo edino izgubljeno ovco. In ne le da se bori z levom – namesto nas se ponudi levu, rekoč: “Jaz sem dobri pastir, … ki dá svoje življenje za ovce.”
Kaj pa, če smo v smrtnem grehu?
Če smo v smrtnem grehu, nas Jezus gleda tako, kot pastir gleda jagnje, ki ga golta volk: jezen zaradi kraje in odločen, da nas vrne v življenje.
Hudič nam pravi, naj nehamo moliti, ko smo v grehu. “Bog ti zdaj ne bo prisluhnil, grešnik,” pravi. “Kakšen smisel ima vse skupaj?”
Toda ne nehajmo moliti! “To je velikanska napaka,” piše Jacques Philippe. “Kje bomo našli ozdravljenje svojih napak, če ne v Jezusovi bližini?”
Jezus je prišel za grešnike, ne za pravične. Če smo v grehu, smo oseba, ki ji najbolj želi prisluhniti.
Zato se pogovorimo z Njim. Nato pa opazujmo Njegov pogled.
Kako Jezus gleda na nas, ko grešimo?
Gleda nas tako, kot je Oče gledal izgubljenega sina – in njegovega starejšega brata. Steče nam naproti. Stopi iz hišo, da bi se pogovoril z nami.
S spovedjo nas povabi nazaj. Obleče nas v svoja oblačila, praznuje našo vrnitev in nas pogosti s svojimi darovi. Takole pravi: “Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
