Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 29. marca |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Pojoča redovnica, ki si prizadeva biti luč upanja v današnjem svetu

s. Klara Jarc

Fotografija je last s. Klare Jarc

Urška Kolenc - objavljeno 02/02/23

"Če starši nimajo osebne vere, bomo kateheti težko kaj predali njihovim otrokom"

“Lepo je biti redovnica, ker sem v to poklicana. Lepo in težko pa se ne izključuje, to dostikrat pozabljamo. Meni je lepo, ker vem, da sem, kjer me Bog želi,” pravi šolska sestra Klara Jarc, ki je večne zaobljube izrekla pred dvema letoma. Trenutno je odgovorna za študentski dom sv. Elizabete v Mariboru in uči verouk.

S poklicanostjo je, kot z nasmeškom pravi, v ospredje prišel tudi njen pevski talent in dar za pisanje duhovnih pesmi, ki jih objavlja na Youtube kanalu šolskih sester. Številka avtorskih skladb je osupljiva, nastalo jih je že prek 100. Z glasbo je s. Klara povezana že od malega. Učila se je igranja na klavir, pozneje orgel, sproti je usvajala veščine na kitari, preizkusila blok flavto in violino, njena čisto prva ljubezen pa je bila očetova harmonika. “Včasih me kdo vpraša, koliko inštrumentov igram. Pa sem ugotovila, da je najboljši odgovor, da ne vem, ker vseh še nisem preizkusila,” se pošali.

Kako se je v otroških letih oblikovala vaša vera?
Izhajam iz zelo verne družine, ki je šla tudi čez marsikatero preizkušnjo. Svojim staršem sem zelo hvaležna za močno vero, s katero sem odraščala. Skupaj smo molili, šli k maši, vsi obredi in praznična tradicija so mi bili zelo blizu. Vedeli smo, zakaj nekaj počnemo, ne samo zaradi tradicije. Zdaj, ko učim verouk, še bolj vidim, kako ni samoumevno, da veruješ, da je Bog dober, da je z nami, da je živ. Zelo hitro sem se tudi vključila v pevski zbor in inštrumentalno skupino. Prek glasbenega sodelovanja sem globlje vstopala v samo bogoslužje, slika se mi je vedno bolj izpopolnjevala.

s. Klara Jarc

Kako je potem zvenel Božji klic v posvečeno življenje?
O redovništvu nisem nikoli resno razmišljala do trenutka, ko me je Bog poklical. On izbere način, kot ga je vsak sposoben sprejeti, počasi te pripelje do odločitve. Pred tem sem si želela dobrega moža, velike družine.

Po naključju – danes v tem vidim veliko Božjo roko – sem se udeležila romanja za mlade z brati kapucini v Assisi. Vedno sem želela poromati v kraj svoje zavetnice sv. Klare, oba s Frančiškom sta mi zelo blizu. Na romanju so bile tudi šolske sestre. Takrat še nisem čutila klica, mi je pa bilo romanje zares dragoceno, doživela sem močno ljubezen. Veliko je bilo lepih trenutkov, spoznala sem veliko dobrih ljudi.

Ena od sester je imela čez kakšen mesec večne zaobljube in nas je povabila na slovesnost. Vmes sem spoznala še druge sestre, nekaj mladih deklet so povabile, da bi nekaj dni pred tem sodelovale pri pripravah. To je bil zame odločilen trenutek, počutila sem se doma. Ne morem reči, da mi je bilo vseskozi lahko, a vse se mi je obrnilo na glavo. Ko sem prišla domov s tistega vikenda, se mi je zdelo vse drugače. V enem tednu sem vedela, da grem k sestram, nato sem v roku enega meseca oddala tudi prošnjo za sprejem.

To je bilo oktobra, na začetku tretjega letnika študija predšolske vzgoje. Ko sem na prvi študijski dan spet prišla na faks, so me čudno gledali, saj sem bila popolnoma zmedena, kot bi bila zaljubljena. V marcu sem se nato selila v skupnost v Repnje kot kandidatka. Sem pa tudi končala faks in naslednje leto diplomirala.

Kakšni so bili odzivi domačih in prijateljev, ko ste se odločili za redovni poklic? Ste bili deležni kakšnih nasprotovanj?
Nihče mi ni prav branil ali nasprotoval, so pa težko sprejeli in razumeli, zakaj. Svetovali so mi, naj raje dokončam študij doma in bom potem šla. Starši so bili precej navezani name, bilo je težko. Z leti so spoznali, da sem res srečna, od takrat so veseli in ponosni name, da sem, kar sem. Mojo poklicanost so sprejeli v polnosti.

Človek se tudi boji pred neznanim, nečim, česar ne razume. Po župnijah se veliko moli za duhovne poklice, tudi pri nas se je. Ampak ponavadi molimo takole: Ljubi Bog, daj nam novih duhovnih poklicev, ampak pri sosedovih, ne pri nas. (smeh)

Ste že na začetku vedeli, da je skupnost šolskih sester prava za vas?
To je prišlo v kompletu s poklicanostjo. Tisti vikend sem bila s šolskimi sestrami in jasno mi je bilo, da ne želim nikamor drugam, Bog me želi tukaj. Nikoli nisem razmišljala o drugem redu. Prihajam iz župnije Ježica, kjer na primer živijo sestre misijonarke ljubezni. Praktično sosedje smo, poznala sem jih že od otroštva. Spoznala sem tudi sestre drugih redov, ampak nikoli nisem začutila, da bi šla tja. Razen delitve na kontemplativni oz. aktivni red si redovi pravzaprav nismo tako zelo različni. Vsak red ima določeno karizmo, ampak predvsem je ključno tisto, kje se počutiš res doma, kje te Bog želi.

Kako se je v zadnjih dveh letih, ko ste izrekli večne zaobljube, okrepil vaš odnos z Bogom?
Morda bi bilo bolj na mestu vprašanje, ali se je okrepil. 🙂 Odnos z Bogom je včasih bolj odkrit, včasih se mi pokaže kaj zelo otipljivega, včasih pa je vse precej skrito. Verjamem, da Bog ves čas deluje, le jaz v najinem odnosu nisem tako popolna …

Včasih je še bolj dragoceno tisto, kar navzven ni vidno. Če podam konkreten primer: Ko sem imela večne zaobljube, je bilo zaradi epidemije vse zaprto. Nisem imela velike zunanje slovesnosti, potekala je v najožjem krogu. Veliko stvari se je odvilo drugače, kot bi se verjetno sicer. Razmišljala sem, kako dragoceno je, da Bog na neki način odstranjuje zunanje stvari, zato da lahko doživiš stvari navznoter, v svojem bistvu. Kmalu po tistem me je domači župnik vprašal, ali imam morda vendarle malo grenak priokus, ker bi sicer imela slovesnost v domači župniji. Rekla sem, da si ne bi želela, da bi bilo drugače. Po človeško gledano morda, toda Bog deluje drugače. Kar mi je takrat dal, sem navznoter doživela v veliko večji meri kot bi verjetno ob veliki slovesnosti.

Kakšna je vloga redovnice v sodobnem svetu? Bi izpostavili kakšen stereotip, ki ste ga bili deležni kot redovnica?
Naše poslanstvo je biti sol, luč upanja. Ni nas veliko, ampak želimo pričevati, da smo vsi doma pri Bogu. On ni samo še ena obveza, tista zadnja na seznamu, ki jo lahko tudi izpustim, ampak je Bog pravzaprav tam, kjer je doma vsak od nas. V njem se lahko spočijem. Naše poslanstvo je biti priča Njega, ki je končno naš cilj.

Včasih prileti kakšna opazka. Sosestre so že kdaj slišale izraz nindža, sicer pa kakšnih strašnih odklanjanj ali predsodkov nismo deležne. Sama občutim bolj tisto zanimanje, spoštovanje. Marsikdo se v pogovoru zelo odpre, začuti, da si nekdo, s katerim bi lahko spregovoril. Nekaj zelo lepega se mi zdi, da se tudi ljudje, ki rečejo, da ne verujejo in ne hodijo v cerkev, ustavijo in pogovarjajo. Nekaj jih nagovori.

V skupnosti ste na kupu same ženske. Kako rešujete morebitna nesoglasja?
Morda je prav tu eden od stereotipov, da smo vse svete in ni nikoli nič narobe. 🙂 Tudi me smo ljudje. Seveda skušamo težave reševati z Božjim pogledom in z zavestjo, da smo nepopolne. Težave skušamo reševati sproti, s pogovorom. Pomembna vrlina, ki jo danes vsi potrebujemo in je včasih primanjkuje, je potrpežljivost. Dejstvo je, da smo različne. Vsaka je prišla iz svojega okolja, kulture, družine in ima svojo zgodbo, pa še starostne razlike so. Podobno je v družinah. Potrebnega je veliko prilagajanja in potrpežljivosti. To je tudi tisto, kar dela odnose vredne. Če se odločiš z nekom živeti, se trudiš za ta odnos. V našem primeru si sosester ne izbiramo, temveč so nam dane.

Kdaj razmišljate o tem, da se bo najverjetneje precej otrok, ki jim sedaj predajate nauk vere, v prihodnosti odvrnilo od Cerkve? Kako sami pristopate do tega problema?
Mladim je skupno, da iščejo neko sprejetost in pričakujejo iskrenost, mlajši otroci potrebujejo, da se jim postavi meje, znotraj katerih lahko res zaživijo. Te okvire jim je treba tudi jasno razložiti. Medtem ko starejši bolj potrebujejo naš čas, da si se pripravljen usesti z njimi in jih poslušati.

Na omenjeni problem (jaz ga sicer ne bi tako imenovala) skušam gledati z Božjimi očmi. Otrok v učilnici ne gledam kot potencialne “odpadnike”. Že sedaj jih namreč veliko sedi tam, ker morajo, da pridejo do birme. To vidim bolj kot vabilo sebi, da še bolj delim osebno izkustvo vere, ne samo nauk oz. tisto, kar je predvideno za določeno lekcijo. Kot drugo pa se moramo zavedati, da to ni stvar otrok, ampak staršev. Če namreč starši ne gredo k maši, tudi otroci ne bodo šli. Če starši nimajo osebne vere, bomo kateheti težko kaj predali njihovim otrokom.

s. Klara Jarc

Sama na to ne gledam tako pesimistično. Mi katehezo in vero vidimo v krizi, toda Sveti Duh ni v krizi. Tu se lahko spomnim na našo ustanoviteljico, mater Margareto, ki je po Mariboru skrbela za sirote in zapuščene otroke. Saj ni vedela, kako se bo to razvilo, ona je zgolj odgovorila na potrebe tistega časa, kot je čutila, da jo Bog nagovarja. V času svojega zemeljskega življenja ni videla večjih sadov. Zdi se mi, da dostikrat gledamo na kratkoročne rezultate, ki jih kar ni ali pa gredo navzdol. Ampak to pravzaprav ni naše. Bog nas kliče, da sejemo, mogoče bo kdo drug žel, ob času, ko bo Bog dal. Ne pravim, da me situacija ne boli, te otroke dojemam kot svoje. Za vsakega človeka si želim, da bi prišel k osebni veri, da bi imel odnos z Bogom. Narediti moram tisto, kar je v moji moči. Potem pa je tu tudi svobodna volja, da se vsak odloči, kakšno pot bo izbral.

Veroučna anekdota s. Klare

“V sedmem razredu smo se na začetku veroučnega leta pogovarjali o sveti maši in so nekateri ‘zatožili’ sošolca, da je pri maši dvakrat na teden. Odgovorila sem, da sem jaz vsak dan. Eden od otrok vpraša: A vsak dan je maša? Odgovorim, da je to res. Nato drugi komentira: Kako se pa župniku da vsak dan imeti mašo … To pravzaprav odraža dejstvo, kako mnogi dojemajo mašo – kot nekaj, kar se mi da ali pa se mi ne da. Nihče jim očitno ni pokazal, kaj maša v resnici je.”

Ob obilici talentov, ki ste jih prejeli, izstopa vaše glasbeno udejstvovanje. Katera avtorska pesem ima posebno mesto v vašem srcu in ob kakšni priložnosti ste jo zapisali?
Glasba je bila v naši družini vedno prisotna. Obe s sestro sva obiskovali glasbeno šolo, ona je potem tudi profesionalno nadaljevala v tej smeri. Vse glasbeno znanje, ki sem ga pridobila, mi prav pride.

Pesmi, kot jih pišem sedaj, pa nisem pisala nikoli prej, prišle so skupaj s poklicanostjo. Seveda sem že prej imela željo, dostikrat sem improvizirala na klavir. Bog me je skozi leta oblikoval prek glasbe in prečiščeval marsikaj. Prva pesem je nastala ob tistih večnih zaobljubah, ko me je Gospod poklical, in postala pravi hit. 🙂 Ob različnih priložnostih so me nato sestre prosile, naj kaj napišem. Tako so kapljale priložnosti, pesmi so nastajale po navdihu, po Božji besedi, prek molitve … Bog je tisti, ki navdihuje, tako da se ne podpišem zlahka kot avtorica pesmi. 🙂 Verjamem, da je to nekaj, kar Bog želi dati ljudem. Čutim, da to ni samo zame. Hvaležna sem, da pesmi nagovorijo ljudi.

Katera pesem mi je najljubša, je približno tako, kot če bi vprašali mamo, kateri otrok ji je najbolj pri srcu. 🙂 Nikoli ne morem izbrati, ker ima čisto vsaka pesem svojo zgodbo. Res jih je veliko, verjetno čez 100, ampak vsaka ima svoj karakter in vsebino, tako da težko izpostavim samo eno. So obdobja, ko se bolj najdem v neki pesmi, spet drugič me nagovori neka druga. Vsaka pa mi je v nekem smislu najljubša.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.