Mehiška mistikinja, žena in mati devetih otrok, blažena Conchita (s polnim imenom Concepción Cabrera de Armida), je hkrati živela izrazito družinsko in duhovno življenje. Pred poroko je v šali rekla bodočemu možu Franciscu, naj ne bo ljubosumen, ker se želi vsak dan srečati še z drugim moškim – Jezusom v evharistiji, kar je Francisco razumel in sprejel.
Približno dvajset let po poroki ji je mož umrl in po njegovi smrti je Conchita sama skrbela za družino; naučila se je zaupati Bogu in se ni pustila premagati strahu. Predvsem pa se je prepuščala vodstvu in navdihom Svetega Duha. Svoja mistična doživetja in duhovna spoznanja je na naročilo duhovnih voditeljev zapisala na več kot 60.000 straneh.
Ustanovila je več skupnosti in združenj, ki delujejo še danes, ter za seboj pustila množico telesnih in duhovnih otrok; za svojo duhovno mater so jo izbrali duhovniki. Za Božjo služabnico jo je leta 1990 razglasil sv. Janez Pavel II., za blaženo pa leta 2019 papež Frančišek.
Objavljamo nekaj prevedenih odlomkov iz njenih zapisov o Svetem Duhu.
Skriti zaklad
“Poslušaj, hči moja, mi pravi Jezus. Sveti Duh je skriti zaklad, ki ga še niso raziskali in začeli ceniti v njegovi pravi vrednosti, in vendar je on največ, kar premorejo nebesa in zemlja. Sam duhovni svet ga ne pozna dovolj.
Je luč človeškega uma in ogenj src, in če je v tem svetu mlačnost, hladnost in šibkost ter še toliko drugega hudega, ki muči duše in vso mojo Cerkev, je to zato, ker se ne obračamo dovolj na Svetega Duha. Njegovo poslanstvo, življenje in bivanje v nebesih je samo ljubezen. Na tem svetu je njegovo poslanstvo to, da duše privede nazaj k njihovemu ljubezenskemu središču, ki je Bog.
Sveti Duh nam lahko da to, kar potrebujemo. Žalostni smo, ker se ne obračamo k Tolažniku, tistemu, ki je veselje, ki napolnjuje duha. Šibki smo, ker se ne obračamo na tistega, ki je nevidna sila. Motimo se, ker zaničujemo njega, ki je luč. Vero izgubljamo zaradi pomanjkanja Svetega Duha.
Sveti Duh ni češčen, pa bi ga morali častiti vsi in vsa Cerkev, zato vsi tožijo in obupavajo. Ta žalost in stiska prihajata od tega, da ne dajemo Svetemu Duhu prvenstva, ki sem mu ga jaz, Jezus, namenil med zemeljskim življenjem, jaz, ki sem ga častil kot tretjo osebo Trojice, kot Duha učlovečenja in Duha ustanovitelja Cerkve.
Da, hči moja, do Svetega Duha izražamo mlačno ljubezen, kličemo ga brez gorečnosti … Čas je, da Sveti Duh kraljuje, ne kot nekdo, ki je daleč in povzdignjen, ampak kot Oseba, ki je blizu vsaki duši in vsakemu srcu, čas je, da kraljuje v moji Cerkvi. (…) Sveti Duh je os, okoli katere se vrtijo kreposti, in ni resnične kreposti brez Svetega Duha.
Samo Sveti Duh lahko znova da duhovni polet. (…) Iz rutine, iz navade se zadovoljimo z drugotnimi pobožnostmi, kar je vzrok številnih slabosti v dušah in Cerkvi. Naj Sveti Duh kraljuje v dušah in Božja beseda bo poznana in cenjena. Križ bo našel svoje pravo mesto in duše bo poduhovila Božja ljubezen.”
Izvir vsake ljubezni
Med mašo mi je Jezus dejal: “Ljubim te, hči moja, in želim, da me ljubiš iz te Božje ljubezni, torej z Ljubeznijo – Svetim Duhom. Razumi dobro, da jaz, Jezus, ljubim duše z isto ljubeznijo, s katero ljubim Očeta in s katero me ljubi Oče. To je neizrekljiva in zelo čista ljubezen, ki nas vžiga in iz nas napravlja enega samega Boga.
Brez Svetega Duha ne bi bilo Boga, ker ne bi bilo ljubezni in ker je Bog ljubezen. Ta ljubezen je navdihnila odrešenje, odpuščanje, poplačila in nebesa za duše. Ta ljubezen je neizrekljivo, blago in nerazumljivo izlitje za angele in za ljudi, zamislil si jo je in jo poraja Bog sam. Iz te ljubezni izvirajo vse druge ljubezni. Ne moreš si predstavljati čistosti te ljubezni, njene pretanjenosti in globine.
Ena sama ljubezen je, eno samo ognjišče ljubezni, iz katere izvirajo vse druge ljubezni, očetovska, sinovska ljubezen itd. Najmanjše znamenje čiste ljubezni je odtis Svetega Duha. Oh, ko bi ta ljubezen preplavila srca in svet! Prosi za ljubezen, za kraljevanje Svetega Duha in Oče bo poveličan.”
Ko mi je Jezus govoril, sem ugledala brezmejnost ljubezni in čutila, da prepaja mojo dušo, da me preplavlja in da njegova zelo blaga luč odseva v meni. Zadrhtela sem ob misli na to ljubezen, ki jo ima Bog do mene v osebi Svetega Duha. Prvič sem začutila Božjo preplavitev te ljubezni, ki združuje Očeta in Sina in se prenaša v mojo ubogo dušo. Če je na tem svetu ljubezen tako lepa in vse olepšuje, kaj bo šele v nebesih!
Preoblikuje dušo
Po naši ljubezni Sveti Duh pride v naše duše in naredi prve korake našega poboženja. Iz te ljubezni izvirajo darovi Svetega Duha in kreposti, ki preoblikujejo dušo ter jo priličijo Jezusu. Ta ljubezen izvrši čudovito preoblikovanje duše ustvarjenega in mu da modrost, ki izvira iz neustvarjene Božje modrosti. Ko Jezus dušo tako preustvari, pride v Očetovo naročje, kjer najde mir, Bog sam pa najde lastno slavo.
Le v notranji samoti
“Govorim in podarjam se le v notranji samoti. Napolnim samo, kar je prazno, in razsvetlim samo, kar je v senci. Svoje gnezdo spletem tam, kjer je križ, in v moji moči ljudje postajajo živi križi. Zato pa se morajo osvoboditi vsakega posvetnega duha in samih sebe, živeti morajo skriti v samoti, oddaljeni od vsega, kar nisem Jaz. Ne moreš si predstavljati, kako zelo cenim take vrste temo, praznino in samoto. Glej, hčerka, to je potrebno, da bi lahko slišala vzdihe Svetega Duha. Ob njihovi blagosti zatrepetajo vsa nebesa in se vzradostita Oče in Sin.”
Veselje sredi bolečine
“S svojimi nagibi ne deluje človek, pač pa mu Božja sila daje polet in ga žene k žrtvovanju. Jaz, Jezus, in Sveti Duh odženeva starega človeka in iz njega napraviva svetnika. Vendar pazi, nočem vas zavesti in prikriti, da križ zajema trpljenje, premagovanje sebe, žrtev in smrt. Toda Ljubezen je močnejša od smrti in smrt daje življenje. Jaz, Jezus, sem umrl iz ljubezni. Sveti Duh, Duh ljubezni, me je gnal proti križu, in ko sem ga prostovoljno sprejel, se je križ spremenil v ljubezen. Bog zna ublažiti grenkobo križa. Bog zna uskladiti nasprotja in podariti veselje sredi bolečine.”
Gnezdo Svetega Duha
Danes mi je Gospod rekel: “Duše, poklicane, da postanejo gnezdo Svetega Duha, morajo biti očiščene, kajti on ne biva tam, kjer najde umazanijo. On očisti gnezdo, toda duša se mu mora prepustiti. Tako dolgo ti že ponavljam: Prepusti se. Tudi tvoj duhovni voditelj se mora prepustiti. Na dan, ko ti bo uspelo živeti sveto predanost Božji volji, te nič zemeljskega in nič nebeškega ne bo moglo vznemiriti. To očiščenje, ki ga opravi Sveti Duh, duši edino daje, da spozna in deleži osebno trpljenje Božjega srca.”
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 21.
