V vročih poletnih dneh smo veseli rahlega vetrca, ki nas ohladi in poživi. Pa smo kdaj v tej podobi zaslutili Svetega Duha? V mogočni burji, ki nas prepiha do kosti, Duha, ki nas osvobaja samih sebe?
Srečo ali blagoslov?
V študentskih letih sva si s prijateljico delili eno izmed dveh študijskih smeri. Tako sva veliko izpitov delali skupaj. Po tem ko sva mnogokrat druga drugi izrekli “Srečno!”, sva se enkrat v pogovoru ustavili prav ob tem. Sami sva vedeli, da si bolj kot srečo pravzaprav želiva modrosti, blagoslova, pravih odgovorov, Svetega Duha.
V množici študijskih vsebin, ki jih včasih nisva več uspeli obvladovati, sva se tolikokrat spomnili na obljubo, da naju bo Sveti Duh učil in spomnil vsega. In tako se je res dogajalo. Tisti pogovor naju je navdihnil, da sva si poiskali ustreznejše voščilo, ki bi zares izražalo najino zaupanje, da Bog skrbi za naju tudi v teh trenutkih.
Geografinjama se nama je zazdela podoba vetra pravšnja za Svetega Duha. Od takrat naprej sva si pred izpiti pa tudi drugimi pomembnimi trenutki in življenjskimi prelomnicami zaželeli: “Naj piha! Veliko vetra!” Najraje pa sva si in si še zaželiva: “Obilo burje!” Kadar je težko, so potrebe velike, si privoščiva močan veter, ki bi razpihal najine strahove, naju okrepil, prinesel prave odgovore.
Ta sunkovit veter, ki je domač na našem Krasu in v Vipavski dolini, se nama je zares priljubil. Njegova sila odkriva strehe, upogiba drevesa, razkriva, kar hoče ostati zakrito, prinaša svežino …
Podoba Svetega Duha
In ta podoba burje nama vedno bolj kaže, kako prava je, da upodobi Svetega Duha. Veličasten veter, ki odkriva naše šibkosti pred samimi seboj, ki nas upogiba, kadar stojimo neomajni v zmotah in trdoti srca, ki nas odpira navzven in razkriva naša skrivališča, da ne bi ostajali zaprti sami vase in bi dopustili drugim, da se nam približajo.
Veter, ki nam razmrši lase in nas uči, da niti pričeska ni v naših rokah, kaj šele mnogo večje stvari. Sveti Duh pa je včasih tudi le nežen vetrc, ki nam ohladi potni obraz. Ki nam odpihne poslednji jesenski list na glavo in nas spomni, da smo minljivi. Ki v poletnem mraku nežno zapihlja in nas poživi. Kot je veter neulovljiv in presenetljiv, tako nas Sveti Duh preseneča, saj presega oblike.
Ni naključij
Zato si moramo včasih drug drugemu pomagati, da ga prepoznamo. Dobro se spomnim trenutka, ko mi je prijatelj duhovnik prvič očitno pokazal delovanje Svetega Duha v mojem življenju. Bilo je v zgodnjih srednješolskih letih, kakšno leto po sveti birmi, ko sem se po “naključju” znašla na uskovniškem tednu za mlade.
Prijateljica me je pred tem večkrat spodbudila in povabila, da bi šla tja. V nekem trenutku sem ji rekla: “Obljubim, da bom letos šla!” Takoj ko sem sama sebe slišala izreči te besede, me je malce stisnilo. Zavedala sem se, da sem obljubila in da moram obljubo zdaj držati.
Nekaj tednov po tem sem v veliki hvaležnosti po čudovitem tednu na Uskovnici duhovniku omenila to čudno naključje, ki me je pripeljalo tja. Obljub pač nikoli nisem dajala kar tako. Ko sem sama pri sebi razpredala, da res ne vem, kaj je to bilo, da sem kar obljubila in potem morala iti … mi je duhovnik preprosto, a zelo gotovo rekel: “Maja, to je bil Sveti Duh.” Zares, bil je.
Takrat sem bila in še vedno sem o tem prepričana, saj mi je prav tisti korak tlakoval mnoge nove in čudovite korake in srečanja, ki so sledili. Od takrat sem ga prepoznala še neštetokrat, pa vendar ta prvi spomin ostaja globoko zasidran.
Vabim nas, da bi drug drugemu kazali njegove drobne, preproste, pa tudi mogočne sledi in dela, ki jih pušča v naših življenjih. Tako ga bomo vedno bolj prepoznavali in tudi bolj klicali na svoje poti. Tako bo njegova burja lahko prepihala naše okostenelosti in vdahnila več življenja, kjer je potrebno.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
