Lucija Mihalinec je študentka socialne pedagogike, sicer pa je dekle mnogih talentov in zanimanj. Poleg študija jo zelo veseli glasba, ustvarja lastne pesmi. Pred kratkim je v sodelovanju s Katoliško mladino izdala svojo pesem Naj se zaiskri.
Aktivna je pri Katoliški mladini in kot animatorka na poletnih kampih. Rada sodeluje z ljudmi pri najrazličnejših projektih.
Zelo jo zanima teologija telesa, cikličnost, skupaj s še nekaj dekleti se srečuje v biblični skupini. Uči se hebrejsko, saj si želi v prihodnosti prebirati Sveto pismo kar v originalu.
Vera je velik in pomemben del tvojega življenja. Kako gledaš na Boga?
Bog je moj Ljubimec! Malo za hec, malo za res. To je podoba, ki se v Svetem pismu velikokrat pojavi, vendar jo zelo malokrat vzamemo za svojo. Bog je bil skozi celo zgodovino mož in ženin. Cerkev, Izraelci oziroma mi ljudje pa njegova nevesta oziroma njegova izbranka.
Zdi se mi, da si Bog želi z vsakim izmed nas vzpostaviti intimen, ljubeč odnos. Ravno zato se trenutno zelo poistovetim s tem, da je moj Ljubimec ali Ženin. Je pa tudi veliko drugega: moj Kralj, Prijatelj, Stvarnik, Odrešenik, Sveti. Vse, toliko stvari je, da sploh ne morem povedati. Res mi je lepo, da je to Nekdo, ki vedno čaka name, začenja z ljubeznijo in čaka, da mu odgovorim.
Kakšen je vajin odnos?
Tu je pomembna predvsem sveta evharistija. Ne zdi se mi, da se moje življenje zelo spremeni, če grem k maši. Vidim pa, da se zelo spremeni, če ne grem. Zaradi tega grem rada, ker vem, da to potrebujem, vem, da sem tam doma, tam dobivam moč za vse drugo, za vse izzive, ki me čakajo. Rada spoznavam Boga skozi njegovo besedo, nauke.
Sem človek, ki zelo rad veliko ve, se pa tudi trudim, da ohranjam živ odnos skozi molitev in poskušam, da je to del mojega vsakdana in moja drža. Poskušam se priklopiti na Jezusa, ker vem, da bo meni sami zmanjkalo ljubezni, Njemu pa je ne bo. Imam omejeno moč in razumevanje, on pa ne, in če me vodi v svojem Duhu, bo vse v redu. Seveda pa je to ideja, ni vedno realnost.
Naj se zaiskri
Pred kratkim je bila izdana tvoja pesem Naj se zaiskri. Kako je prišlo do njenega nastanka in izvedbe?
Ta pesem je vpogled v to, kako jaz molim. Nekega poletnega popoldneva pred tremi leti sem sedela na okenski polici s pogledom na gore, malo idilično. Želela sem moliti, želela sem peti in ni bilo nobene pesmi, ki bi povzela in ubesedila to, kar zares čutim. Zato sem napisala to pesem.
Res sem želela povabiti Svetega Duha, naj bo on tisti, ki vodi moje življenje, ki mi da moč, da imam rada, ki vzame to, kar je težko, naj vodi vsak moj korak. Ko gledam za nazaj to, kar sem napisala, je v resnici vsaka kitica drugačen del molitve. Je slavljenje, je zahvala, prošnja ali kesanje. Zdi se mi, da se vse skupaj poveže v lepo celoto.
Večkrat sama molim to pesem. Ali jo prepevam ali samo govorim besede, ker so mi domače, ker je to nekaj, s čimer se lahko poistovetim in je moje. Zelo me veseli in sem hvaležna, da lahko to delim tudi z drugimi, da postane ta pesem tudi malo vaša, da lahko morda tudi komu izmed vas pomaga moliti.
Zelo sem hvaležna za ekipo, da smo lahko pesem posneli in jo dali med ljudi. Zdaj ni več moja, ampak tudi vaša. Hvaležna sem Maticu Dolencu in Lovru Rakarju za vse, kar sta naredila za video in avdio produkcijo. Zelo sem hvaležna tudi Katoliški mladini, ki nas podpira pri ustvarjanju, je naše zaledje, navija za nas, nam omogoča, da svoje delo delimo s svetom.
Anekdota s snemanja
Naslednji dan, ko smo snemali sceno, ko se peljem po dolgi, lepi cesti, je videti, kot da se lepo peljem, ker je Matic to tako odlično zmontiral. V resnici sem se peljala nekje pet do deset sekund, nato se je snela veriga. In naslednjič še enkrat. In še enkrat. In to smo naredili velikokrat. Jaz sem se peljala, smehljala in prepevala, veriga se je snela, spet smo se morali ustaviti, popraviti kolo in iti od začetka.
To je bilo kar hecno. To je zgodba iz zakulisja, ki je dokaz, da se da oči gledalcev s sodobno tehnologijo zelo lepo pretentati. 😉
Največ šteje odnos
Zelo te zanima področje teologije telesa. Zakaj ravno ta tematika?
Teologija telesa je skriti zaklad naše Cerkve. Imamo ga, približno vemo, da obstaja, ne vemo pa točno, za kaj gre, in tega ne delimo z drugimi. To je vesela novica, ki se mi zdi zelo fascinantna in je dejansko spremenila moje življenje. Rada se učim o tem in to poskušam živeti.
Tu bi izpostavila dve stvari, ki se mi zdita zelo pomembni. Prvič, ljudje smo telo in duh hkrati. To sodi skupaj, nismo le duše, ujete v telo, ali telesa brez duše, ampak smo celota. Če to raztrgamo, ločimo, razbijemo na koščke, ni v redu. To boli in ima posledice, kar se vidi v današnji družbi.
Drugič, o tem je govoril kardinal Karol Wojtyła, preden je postal papež Janez Pavel II., in sicer, da je ljubezen edini primeren odgovor na drugo osebo. Ljudje smo bitja, ki moramo drug do drugega ravnati ljubeče, ker si to zaslužimo. Nasproti ljubezni je uporaba, ko ti druga oseba ne predstavlja cilja, ampak sredstvo.
Ta dva poudarka se me vedno znova dotakneta in prav tu imamo v Cerkvi in družbi nasploh še veliko potenciala za uresničitev. Želim biti del te zgodbe. Kot pravi Janez Pavel II., ko skozi utelešenje Jezusa Kristusa telo vstopa v teologijo skozi glavna vrata.
Telo je tisto, ki govori o Bogu, telo je teologija, človek pa ni odsev Božje podobe le kot posameznik, ampak predvsem v občestvu, v odnosu. Bog je odnos. Komaj čakam, da se to razmišljanje še bolj razcveti in se ogenj razplamti.
Kako pa lahko dosežemo ta razcvet?
Osebno imam marsikatero idejo, ki se trenutno še “vali”. Videli bomo, kam Bog to pelje. Na splošno se mi zdi, da je naša naloga, da se oklenemo Jezusa in Njegovega nauka, se pozanimamo o tej veseli novici o spolnosti, o našem telesu, o zakonu, o tem, da smo ljudje takšni, kot smo. Tudi o tem, kakšen pomen ima to za moje življenje.
Verjamem, da ko jaz to živim, se vse to širi tudi na moje prijatelje, družino, sosede, sošolce. Če začnemo pri sebi in pustimo, da nas Sveti Duh preoblikuje, se izpostavimo Njegovemu nauku, resnici in smo pripravljeni za to nekaj narediti in za to živeti, bo sprememba opazna. To bo privlačno za druge ljudi. Menim, da pri evangelizaciji največ šteje odnos.
Sveto pismo v hebrejščini
Poleg vsega, kar te zanima in sva že omenili, imaš še en zelo zanimiv hobi: učenje hebrejščine. Zakaj ravno hebrejščina?
Hebrejščina je zelo fascinanten jezik. Na začetku sem znala le nekaj besed, že takrat se mi je zdelo fino. Potem pa sem dobila priložnost, da se je dejansko začnem učiti. V Stični sem spoznala duhovnika Blaža Kernela, ki obvlada veliko stvari, med drugim tudi hebrejščino. Ponudil se je, da me lahko poučuje, seveda sem bila za.
Pridružil se nama je še en “učenec” in tako še zdaj skupaj vztrajamo. Všeč mi je, ker mi to predstavlja izziv, je nekaj, pri čemer moram kar precej razmišljati in uporabljati svoje možgane.
Motivira me predvsem to, da bom lahko nekoč, ko bom že dovolj znala, brala Sveto pismo kar v hebrejščini. V originalu vidiš ogromno slojev, drugih pomenov in tega se res veselim.
Katera hebrejska beseda ti je še posebej všeč?
Najprej mi pride na misel beseda jada (ידע). Prevajamo jo kot vedeti, poznati. Vendar ne gre le za osnovni pomen, da o nečem nekaj veš, ampak da intimno in osebno, ne le površinsko, nekoga poznaš. Ta pomen se me še posebej dotakne in me navdihuje v odnosu do Boga.
