Schäffer je bil zdravnik, ki je pri misijonarkah ljubezni prostovoljno pomagal odvisnikom in brezdomcem. Leta 2008 je v želji, da bi postal katoliški duhovnik, vstopil v semenišče. Imel je veliko strast: deskanje, zaradi katerega se je tudi končalo njegovo kratko življenje. 1. maja 2009 je namreč utonil med deskanjem v Atlantskem oceanu.
Njegovega pogreba, ki ga je vodil nadškof Ria de Janeira Orani João Tempesta, se je po poročanju brazilskih medijev udeležilo več kot 1.500 ljudi.
Mladenič, ki je globoko ljubil Boga
Pravili so mu angel deskar in sveti Frančišek iz Ria de Janeira. Bil je zgled drugim, kako živeti v skladu z naukom Cerkve.
“Bil je človek velike vere, goreč glede Božje besede, zelo pozoren do drugih,” se spominja Roberto Assis Lopes, benediktinec in škofovski vikar nadškofije za kanonizacijo. “Na dan njegovega pogreba je bila cerkev Marije Copacabanske polna škofov, duhovnikov in laikov, ki so v njem videli mladeniča, ki je globoko ljubil Boga.”
Kmalu po pogrebu so se na njegovo priprošnjo pojavila prva poročila o čudežnih ozdravljenjih in nadškofija je leta 2014, le pet let po njegovi smrti, zaprosila Sveti sedež za dovoljenje za začetek postopka beatifikacije. Hitro ga je pridobila in slovesnega začetka njegovega beatifikacijskega procesa so se udeležili številni ljubitelji deskanja z deskami v rokah.
Za postopek beatifikacije morajo pristojni še vedno prepoznati čudež po Schäfferjevi priprošnji. Če bi do tega prišlo, bi postal prvi svetnik iz Ria de Janeira.
“Svetnik za naše čase”
Na pogrebu se je nadškof iz Ria de Janeira “približal krsti, snel svojo štolo, jo položil na Guidovo telo in rekel: ‘Nisi uspel postati duhovnik tukaj na zemlji, vendar si zagotovo to postal v nebesih’,” se spominja poljski duhovnik in misijonar Grzegorz Paderewski v Braziliji, ki trdi, da je Guido Schäffer “svetnik za naše čase”.
V spomin na njegovo predanost ubogim, iskanje globoke intimnosti z Bogom in gorečo evangelizacijo je njegov grob začelo obiskovati veliko ljudi. Leta 2015 so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkve Naše Gospe Miru v Riu de Janeiru.
Valovi kot mesto srečanja z Bogom
Schäffer je rad evangeliziral tudi deskarje in celo ustanovil skupino Marijinih deskarjev, v kateri so molili rožni venec.
Roberto Assis Lopes pravi, da so bili valovi za mladeniča vir dogodivščin, pa tudi kraj, kjer se je čutil bližje Bogu.
“Guido je veliko razmišljal o neskončnosti Boga. Morje je bilo zanj znamenje te neskončne skrivnosti Boga. Kraj kontemplacije in tišine. Tu se je srečeval z Bogom,” pravi benediktinec, ki je od mladeniča tudi slišal, da želi umreti med valovi.
Zaupanje v Boga
Ko je še kot zdravnik delal v bolnišnici, je Schäffer poskušal zdraviti ne le telesa bolnikov, ampak tudi njihove duše. V bolnišnici je kot prostovoljec pomagal tudi tedaj, ko je bil že v semenišču, po posvetitvi pa se je želel vrniti kot kaplan.
“30. aprila 2009 je bil v moji pisarni. Dolgo sva se pogovarjala o mojih dvomih o veri. Vedno je odražal veliko zaupanje v obstoj Boga,” se zdravnik Milton Arantes spominja zadnjega pogovora z njim na predvečer njegove smrti.
Ko je slišal za mladeničevo smrt, se je odpravil v cerkev, da bi zanj molil. “To je bila moja prva vrnitev v Cerkev, zaradi vere, ki mi jo je dal Guido,” pravi.
Običajen mladenič
Življenje Guida Schäfferja je jasen dokaz, da je mogoče iskati svetost v vsakdanjem življenju, trdi Roberto Assis Lopes.
“Bil je običajen mladenič, ki se zaljubil, se ukvarjal s športom in preprosto živel polno življenje. Bil je tudi kristjan, živel je v odnosu z Bogom prek molitve, stiku s Svetim pismom in pismi Cerkve, v dialogu z drugimi, tudi najrevnejšimi. Bil je svoboden, spontan fant, vendar hkrati prizemljen. Bil je zelo pristen, tudi v svojem zgledovanju po Kristusu,” dodaja benediktinec, ki je bil navdušen nad mladeničevo duhovnostjo in poznavanjem Svetega pisma.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
