Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 19. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Razdrta zaroka: “Bolečina je še toliko hujša, ker gre za javni neuspeh”

couple sad

InesBazdar / Shutterstock

Marzena Devoud - objavljeno 10/04/23

Zaročenci, ki prekinejo zaroko, to pogosto doživljajo kot neke vrste ločitev

Statističnih podatkov o tem sicer ni, toda prekinitev zaroke je zagotovo pogostejša izkušnja, kot si morda mislimo. Težava pa je, da o tem nihče noče govoriti.

“Bolečina razdrte zaroke je še toliko hujša, ker gre za javni neuspeh. Napoved zaroke pomeni, da zaveza para preide iz zasebne v javno sfero,” je za Aleteio pojasnila zakonska svetovalka Nadine Grandjean. Če se par odloči odpovedati poroko, “se znajde pred odločitvami s številnimi posledicami”.

Grandjeanova opozarja na pojav, ki je danes vse pogostejši: mladi živijo skupaj, ne da bi se zaročili, načrtujejo poroko, toda po nekaj letih se dokončno razidejo. “Ne zaročijo se, kupijo pa skupno stanovanje, kar je povsem protislovno in pogosto tudi povod za razhod, saj je to prvi konkreten korak k zakonskemu življenju, ki se nenadoma zdi malce strašljiv,” ugotavlja strokovnjakinja.

Poleg tega tudi tisti, ki prekinejo zaroko, pogosto raje ne govorijo o razpadu zveze, temveč o “razhodu”. Zanje in za njihove bližnje se zdi ta beseda bolj sprejemljiva. Morda je vpliv dvomov in vprašanj manjši: Kdo je naredil napako? Kdo je bil za karkoli prikrajšan? Kdo se ni želel poročiti?

Med svobodo in pritiskom

Med vsemi zaročenci, ki jih je p. Paul Habsburg pripravil na zakrament svetega zakona v eni od pariških župnij, je bilo nekaj takih, ki so zaroko razdrli.

“Žal ali na srečo … Včasih na srečo, ker lahko obstajajo objektivni razlogi. V mislih imam predvsem en par. Ko sem ju prosil, naj napišeta svojo izjavo o nameri, je mladenič zelo zavlačeval. Nazadnje mi je povedal, zakaj se mu zdi, da tega ne more napisati: nekaj mesecev prej je bil nezvest svoji zaročenki. Bilo mu je še bolj neprijetno, ker je šlo za razmerje z moškim. Njuno zaroko je bilo treba prekiniti,” je pojasnil za Aleteio.

Včasih se zaroko žal razdre, ker se v zvezo preveč vpletejo starši.

“Spominjam se mlade ženske, katere mati je menila, da njen zaročenec ni primeren zanjo. Pritiskala je na hčer, ki je na koncu popustila. Seveda lahko mati instinktivno čuti, da oseba ni prava. Lahko pa na hčer prenaša tudi svoje lastne sanje. V tem primeru gre za svobodo zaročenke. Ta pri sprejemanju odločitev ni bila svobodna. Napake pogosto izvirajo iz pomanjkanja svobode v trenutku izbire. Ljudje to stvarnost podcenjujejo, tako kot podcenjujejo svoje rane, ki jih nosijo in ki imajo posledice. Podcenjujejo tudi težo družbenega ali družinskega pritiska.”

Kako osmisliti neuspešno zaroko

Zaročenci, ki prekinejo zaroko, to doživljajo kot neke vrste ločitev. Žalovanje je potrebno, da se iz tega neuspeha nekaj naučijo in ga osmislijo. To je trenutek, ko se morajo nekdanji zaročenci odreči določenim sanjam, delčku sebe, in ne smejo dovoliti, da bi nanje vplival pritisk družine.

To je tudi čas dvomov o sebi, o drugi osebi in o zakonski zvezi. Obenem pa je to priložnost, kot vsaka kriza, da razumemo razlog za svoj neuspeh. “Zdi se mi, da je pomembno poiskati pomoč terapevta. Ne zato, da bi odkrili grozne stvari o sebi, ampak zato, da bi se bolje spoznali, da ne bi zapadli v nove neuspehe,” svetuje Grandjeanova.

Še naprej bodite ljubeča oseba

Toda ali lahko nekdo v takšnem položaju verjame, da je mogoče znova doživeti pravo ljubezensko zgodbo, ki jo bo tokrat svečano oplemenitila poroka? Po mnenju p. Paula je bistveno zavedanje, da ima po krstu “vsak človek možnost vstopiti v zgodovino odrešenja, osmisliti svoje življenje, biti uspešen”. Najpomembnejše pa je, da “še naprej ljubimo v vsem, kar živimo in delamo, tako v dobrih kot v slabih časih”.

S tem, ko še naprej ostajamo ljubeča oseba, ostajamo del Božje zgodbe. “Če boste Boga postavili na pravo mesto, se bo zgodba vedno dobro končala,” pojasnjuje p. Paul. Zato ne dopustite, da vas prevzame razočaranje: bolje je “negovati upanje, da je Bog vedno tam, da nas vidi, da hodi z nami. Tako z ljubeznijo in upanjem preoblikujemo svoje življenje in svet,” je prepričan francoski duhovnik.

Preživeti čas ni izgubljen

Preživeti čas se ne izgubi. Težki časi so kot poškodbe, ki se zacelijo, iz njih pa se naučimo nekaj o življenju. Živeti v upanju in odpuščanju že pomeni, da počnemo zelo dobre stvari.

“Na zemlji nismo zato, da bi nam uspelo, ampak da bi se naučili ljubiti. Vse priložnosti so dobre, tudi neuspehi. Pomembno je, da se osredinimo na sedanji trenutek in ga znamo živeti, namesto da se takoj projiciramo v sanje o uspešnem romantičnem razmerju. Naj vaše misli ne bodo drugje, ampak tukaj in zdaj z upanjem, ljubeznijo in močjo,” svetuje p. Paul.

Žalovanje v tem primeru pomeni, da se ozremo nazaj na to, kar smo preživeli, in to obravnavamo kot učno izkušnjo. Pomeni, da smo podobni svetniku, ki ni nekdo, ki junaško trpi, temveč nekdo, ki v trpljenju junaško ljubi, svoje misli sklene p. Paul.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
odnosi
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.