“Ne poznam ženske, ki po splavu ne bi šla skozi pekel, poznam pa veliko mater, za katere so otroci največji blagoslov in veselje,” pravi Amada, ki je v mladosti, v nemoči in pod velikimi pritiski, tesnobi in osamljenosti trikrat splavila.
Amada je prepričana, da takšno globoko rano, kakršna je ostala v njenem srcu, čutijo vse ženske, ki splavijo. Zato že nekaj let deli svoje pričevanje, sporočilo vere in upanja.
Verjela, da je poklicni uspeh najpomembnejši
“Nikoli nisem bila zagovornica splava. Splavila sem iz strahu, bila sem pod pritiskom partnerja in verjela sem, kar mi je rekel: da so najpomembnejše moje sanje in poklicni uspeh. Posledica je bila večletna bolečina in krivda, ki se je končala po zaslugi Božjega usmiljenja.”
45-letna Kolumbijka je poročena, ima petletnega sina in je še lepša kot takrat, ko je pri 18 letih začela z manekensko kariero. Bila je obraz znanih blagovnih znamk, nastopila je v več telenovelah in imela na tisoče občudovalcev. Ta svet je zapustila in danes pravi:
“Dovolj smo zreli, da imamo predzakonske odnose, a vendar dovolj nezreli, da ne prevzamemo odgovornosti materinstva. Nosečnost je najbolj naravno stanje, ki lahko nastane iz razmerja med moškim in žensko, ko pa se pojavi zunaj zakonske zveze, jo spremljata strah in tesnoba.”
“Živimo v kulturi smrti”
Spodbuja čistost, spoštovanje lastnega telesa in potrpežljivo čakanje. Dodaja, da se nasprotje kulture čistosti izraža v slabi vzgoji fantov, zaradi katere moški izrabljajo ženske kot spolne objekte.
Amada Rosa Pérez je ena izmed mnogih, ki se je v Kolumbiji glasno zoperstavila dekriminalizaciji splava do 24. tedna nosečnosti. Od takrat se je okrepilo delo skupin in posameznikov v obrambi življenja in pobud za podporo ženskam, ki razmišljajo o splavu ali so že splavile.
Sama trdi, da so besede “prostovoljna prekinitev nosečnosti”, ki jih uporabljajo zagovorniki splava, besede, polne laži in manipulacij:
“Kaj pa če z nosečnostjo želim nadaljevati? Kdo mi bo vrnil moje otroke? Živimo v kulturi smrti, ki želi vzeti vrednost materinstva in tudi uničuje um in srca deklet in žensk, ki mislijo, da so svobodne, če ubijejo svoje otroke. Nasprotno, zaradi tega so sužnje!”
Vprašati se moramo, kdo stoji za vsem tem. Za splavom stoji velik posel, ki ga vodijo moški in ženskam govorijo, da se borijo za svoje pravice, ko vendar to, kar počnejo, škodi njihovemu fizičnemu, duševnemu, čustvenemu in duhovnemu zdravju, pravi Amada.
V svojih govorih, zapisih na družbenih omrežjih in v intervjujih poudarja, da je splav v vseh pogledih nepošten do žensk, in pojasnjuje, da je to največje nasilje, ki se lahko zgodi ženski in njenemu otroku.
Ko gre za primere splava, ko so otroci spočeti zaradi posilstva, se Amada Rosa Pérez sprašuje, zakaj bi morala obstajati smrtna kazen za nedolžnega in nemočnega otroka, če pa je kriv posiljevalec. Poleg tega je prepričana, da tragedije ni mogoče popraviti s še večjo škodo. To je zato, ker splav ni rešitev. “Je hujši pekel,” pravi.
Obstaja izhod, obstaja upanje
Poleg tega, da soočenje s splavom ni preprosto, ima tudi resne posledice tako za ženske kot za moške. “Ljudem ne moremo pustiti tega zla, ki uničuje človeško srce,” pravi Amada.
Prva posledica je zavrnitev sprejemanja kazni. “Pričujem z Božjo milostjo, vendar poznam veliko žensk, ki kljub temu, da sledijo Gospodovi poti, ne morejo govoriti o svojih splavih, ker je to boleče in sramotno,” pravi.
Tudi sama je čutila “krivdo, ki žre dušo”, ki povzroča tesnobo, globoko depresijo, čustveno praznino, nočne more … “Ženske so po splavu le navidezno mirne. Sama sem splavila, nato pa dajala intervjuje z velikim nasmehom, čeprav sem se globoko v srcu počutila uničeno.”
Med posledicami splava omenja nagnjenost k odvisnosti, redko omenjeno neplodnost in nepopravljive poškodbe ženskih organov.
“Pomislila sem tudi na samomor, mislila sem, da nisem vredna nadaljnjega življenja, ker sem ubila svojega otroka. Trpela sem tudi zaradi ponavljajočih se spominov na splav.”
Na srečo obstajata izhod in upanje. Zato so tu Bog, strokovnjaki za zdravljenje po splavu ter ljudje, kot je ona, ki svoje pričevanje o življenju krepijo s ponižnostjo in ljubeznijo.
“Sem samo zrno peska. Bog mi je dovolil, da sem javna osebnost, ki lahko posreduje Njegovo sporočilo. Prosim ga samo, da ga nikoli ne zapustim in da lahko izpolnjujem njegovo voljo.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredilaVeronika Snoj.
