Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 28. marca |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“S starši, sestrama in petimi nečaki bi lahko ustanovili mali orkester”

image00001.jpeg

Fotografija je last Petre Trobec.

Andreja Hergula - objavljeno 06/09/22

"Doma je bilo vedno veselo, nenehno je bilo prisotno petje in zvok harmonike. Vse tri smo se navzele te sproščenosti in veselja do glasbe. Glasba je bila stvar, ki nas je dvigovala, ko smo bili na tleh"

Manouche, Jararaja, Jazz Ladies, Katice, Kvali, Žlahtne babe vse to so imena zasedb, kjer deluje multiinstrumentalistka in pevka Petra Trobec. Ko zapoje refren iz Manoucheve skladbe Kje si lubi, si poslušalci ne morejo pomagati, da ne bi vsaj malce zamigali z boki.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Miga pa tudi Petra, saj se v glasbenem svetu preizkuša v mnogo žanrih.

V pesmi zasedbe Manouche Si sama? pojete “izgledaš kot iz porcelana”. No, mi vas dojemamo ravno obratno, kot samosvojo in odločno žensko. Smo prav opazili?
Besedilo gotovo ne drži. Napisal ga je Robi (Pikl, op. a.) in nedvomno jaz nisem bila njegova inspiracija. (smeh) Na ta račun smo se v bendu že nasmejali. Sem zelo sproščena in odprta oseba, ki zna “prebrati” trenutek in se mu prilagoditi. Sem zelo optimistična, iz vsake situacije znam izvleči najboljše in sprostiti vzdušje.

V družini ste tri sestre, vi ste najmlajši. Ste si kdaj želele imeti kakšnega brata?
To so si želeli starši. A ker je med nami sestrami velika razlika sestra je od mene 16 let starejša imam le tri leta mlajšega nečaka. Za moško nasledstvo je sestra hitro poskrbela. Sestre imamo sicer dober odnos. Kot mladostnica pa se zaradi starostne razlike z njima nisem mogla pogovarjati o fantih, saj sta bili takrat že poročeni.

Sta obe tako polni entuziazma, nasmejani in polni žara kot vi?
Z najstarejšo sestro sva si malenkost bolj podobni, smo pa vse tri precej pozitivne. Ko se dobimo skupaj, marsikdo niti ne pride do besede. Doma je bilo vedno veselo, nenehno je bilo prisotno petje in zvok harmonike. Vse tri smo se navzele te sproščenosti in veselja do glasbe.

Glasba je bila stvar, ki nas je dvigovala, ko smo bili na tleh. Naša mama je bila največji “pozitivček”. Oba z očetom sta pela, oče pa je igral tudi harmoniko. Igramo jo vse tri sestre. S starši, sestrama in petimi nečaki bi lahko ustanovili mali orkester.

Skupina-sester-Trobec-Zagar.jpg

Kako človek sploh pride do tega, da obvlada toliko glasbil? Igrate harmoniko, tako klavirsko kot diatonično, kontrabas, ljudska glasbila, od pojoče žage do različnih piščali. Nisem še slišala, da se v glasbeni šoli lahko učiš igranja na piščal oz. žago …
Hodila sem tudi v nižjo glasbeno šolo, kjer sem igrala klavirsko harmoniko, v srednji glasbeni šoli pa sem se učila igrati kontrabas.

No, vsekakor je vaša višina zelo primerna za igranje kontrabasa, kajne?
Vsekakor ga lažje prenašam. (smeh) Sicer pa so me vedno zanimali veliki inštrumenti. Imela sem tudi željo igrati bobne, a sem si premislila minilo me je ob misli na njihovo prenašanje in “šraufanje”. 

Drugih glasbil pa ste se naučili kot samouk?
Tako je. Pri folklorni skupini sem prišla v stik z mnogimi inštrumenti in ljudmi. Tam sem spoznala vse, kar sem morala znati. Najtežje se je bilo naučiti prvega glasbila, pri vsakem naslednjem pa je šlo lažje. Velikokrat so me hecali, da karkoli primem v roke, zaigra. (smeh)

Ste pri folklori tudi plesali?
Želela sem si plesati, a ko so folkloristi izvedeli, da znam igrati harmoniko, sem morala poskrbeti izključno za glasbeni del. Ples je bil prisoten le pri skečih na zabavah.

Ste članica Jararaje, Jazz Ladies, Katic, Kvalija, Manoucha. So vse skupine še aktivne?
Vse še delujejo, Jararaja še najmanj. Pri Jararaji smo glede glasbe izbirčni in radi pobiramo “cukrčke”. Sicer pa se je med korono ustanovila tudi skupina Žlahtne babe. Sestavljamo jo tri dekleta, med njimi tudi moja nečakinja Janja, kitaristka, in prijateljica, ki prepeva. Jaz sem seveda za harmoniko.

Kakšna je za vas žlahtna ženska?
Takšna, ki ji gre z leti samo še na bolje in se izpopolnjuje ter zori v dobrem. 

Nastopate v popolnoma ženskih zasedbah kot tudi tudi v mešanih. Kje je boljše vzdušje?
Ne morem reči, kje je bolje, dinamika pa je vsekakor različna. Med ženskami se dostikrat zgodi, da zavladata smeh in močna energija, hkrati pa zna biti v mešani skupini edini punci med fanti precej lažje. Vse ima svoje pluse in minuse. Lahko pa rečem, da se prav z vsemi dobro razumemo.

Glede na to, da je veliko vaše glasbe vzete iz ljudskega izročila, predvidevam, da ste zavedna Slovenka. Zakaj menite, da se nekaterim to ne zdi preveč pomembno?
Res je, pri tem sem zelo tradicionalna in navezana na Slovenijo, na svojo družino in prijatelje. Ne znam si predstavljati, da bi živela v tujini. Raje sem potovala naokrog in nato z veseljem prišla domov. Razumem pa tudi ljudi, ki čutijo drugače.

Zavedam se, da je močna navezanost na domovino povezana z družino, ki me je tako vzgojila.

Katero slovensko karakteristiko lahko pohvalite in kaj bi Slovenci lahko spremenili?
Vsekakor smo si Slovenci kljub naši majhnosti zelo različni. Predvsem vzhodni del od zahodnega. Bolj ko gremo na vzhod, bolj odprti so ljudje oz. bolj nosijo srce na pladnju. Na zahodu so malo bolj previdni in počasni. Moj oče je bil Kraševec, mama pa Dolenjka.

Vsekakor si znamo Slovenci med seboj pomagati, ko se komu zgodi kaj težkega. Slaba stvar, h kateri smo nagnjeni, pa je zavist. Namesto da bi bližnjemu privoščili in se včasih sami potrudili, soseda raje “pošimfamo”.

Prepevali ste v cerkvenem zboru. V kateri župniji?
V župniji Kašelj Zalog. S sestrami smo imele skupino Trobec Žagar. Poleg mojih sester sta v njej prepevali tudi dve družinski prijateljici, tudi sestri. Še zdaj prepevamo tako zborovske cerkvene kot tudi ljudske, le brez ene izmed Žagarjevih sester. Seveda pa sem prepevala tudi na koru v zboru, ki ga je vodila starejša sestra.

Vam je dajala solo parte?
Ne. Ko sem prišla v mladostniška leta, nisem bila preveč zanesljiva, saj sem se ukvarjala z mnogo dejavnostmi. Če sem imela v soboto zvečer kakšen nastop, je bilo v nedeljo zjutraj težko priti na kor. (smeh)

Katera je bila vaša najljubša cerkvena pesem?
Najbolj ljube so mi bile božične, npr. Sveta noč. Zelo mi je bila všeč tudi Marijina Sonce že zahaja, ki smo jo pele s sestrami. Šla mi je do kosti.

Trenutno vas najbolj poznamo kot pevko iz zasedbe Manouche. Zasedba se ponaša s svojstvenim, malo hudomušnim žanrom, ki mu pravite “electro gypsy swing”. Koliko ciganskega je v vas?
V glasbi si nikoli nisem postavljala mej. Zanimajo me različne stvari. Tudi Romi zelo čutijo glasbo. Zdaj je sicer drugačna, saj živijo v drugačnem okolju. A skupno z njimi imam to, da je vse, kar delam, vključno s prostim časom, povezano z glasbo. S petjem in igranjem harmonike se sproščam, takrat se mi vse zdi lepše. 

Že enajst let prepevate Kje si lubi. Sprašujem se, če vas je ta ljubi že našel?
Še se bomo spraševali o tem. (smeh)

Tags:
intervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.