25-letna Korošica, ki je spregovorila za Aleteio, velja za pravo “dečvo za gavdo.” A ona ni le to. Poleg svoje višine (prelestnih 180 centimetrov), ljubezni do slovenskega jezika in slovenske glasbe, igrivosti in iskrenosti jo odlikuje prodoren in prepoznaven glas in nastop, ki poslušalce pod odrom pušča brez besed.
Gospa Boto …
Zaenkrat še gospodična. (Smeh)
No, mislila sem, da se je med korono že kaj spremenilo.
(Smeh) Ne še.
Popravek, gospodična Boto, iz kakšne družine prihajate?
Odrasla sem na Koroškem, ki je tako ali tako ena velika vas. (Smeh) Imam eno sestro. Smo torej tipična štiričlanska družina.
Kako je bilo odraščati na Koroškem?
Odlično. Zdaj sicer več ne živim tam, ampak sem se preselila v Maribor. Ko sem iskala lokacijo, sem si želela, da bi bil občutek podoben kot na Koroškem. Iskala sem to, na kar sem navajena in kar mi je blizu. Opažam, da mi Štajerska to domačnost na neki način nudi in da smo si Štajerci in Korošci pravzaprav zelo podobni.
Ogromno prepoznavnih Korošcev imamo: Janja Garnbret, Tina Maze, Primož Suhodolčan, Adi Smolar pa seveda vi kot odlična vokalistka … Od kod izvira ta prodornost in trdoživost?
Koroška je najboljša regija v Sloveniji, to je znano. (Smeh) Odlikujemo se s preprostostjo in iskrenostjo v tem, kar smo. Sebe radi dajemo ljudem in jim to pokažemo. Včasih pa smo kot ljudje malo preskromni.
Kako pomembna je igrivost v vašem življenju?
Igrivost je del mojega karakterja. Zase lahko rečem, da bom večni otrok. (Smeh) V življenju je dobro ohraniti kanček igrivosti, saj si s tem popestrimo življenje. Znana sem po tem, da rada pohecam druge. To sem prenesla iz otroštva, saj sem bila navihan otrok, ki je ušpičil marsikaj.
Kaj cenite pri sočloveku?
Cenim iskrenost v smislu biti to, kar sem oz. si dovoliti biti jaz v vseh pogledih, ne glede na to, kaj počnemo v življenju. Treba je znati predstaviti oz. razgaliti samega sebe. Običajno človek potrebuje kar nekaj časa, da se dokoplje do tega, a treba je biti vztrajen.
Katerih lastnosti pa niste najbolj veseli?
Ne maram nevoščljivosti in zahrbtnosti, tako na glasbeni sceni kot drugod. Ljudje ne znamo privoščiti drugemu. V Sloveniji bi rada videla več tega, da bi znali privoščiti drugemu uspeh.
Z glasbenimi kolegi, s katerimi sem obkrožena, se sicer dobro razumemo in smo precej iskreni drug z drugim. Vsak namreč okrog sebe zbere ljudi, ki mu ustrezajo.
Verjetno se nevoščljivci premalo zavedajo, da do ugleda na slovenski glasbeni sceni niste prišli po hitrem postopku in da niste kakšna instant zvezda. Že kot majhna deklica ste namreč prepevali na odrih in tekmovali na festivalih …
Res je, od svojega desetega leta nastopam na festivalih. Od rosnih let si nabiram izkušnje v glasbenem svetu. Že tedaj sem dobivala polena pod noge. Ko sem obiskovala pevska tekmovanja, so ljudje govorili: “Ah, spet ta Eva Boto.”Z izkušnjami sem dobila trdo kožo in se tega navadila. Omenjene izkušnje so prinesle veliko lepega. V teh letih sem lahko osebnostno in mentalno rasla in se naučila pozitivnega gledanja na situacije.
Vam je mama veliko prepevala, ko ste bili še deklica?
Mama mi je povedala, da je pela že v obdobju, ko je bila noseča z mano. Glasba mi je bila položena v zibelko. Že takrat se je vedelo, da bom pela.
Kakšni vokali so vam všeč – medeni kot je npr. Severa Gjurin, močni kot Mariah Carey ali kaj tretjega?
To pa je popolnoma odvisno od dneva. Sem človek, ki zelo rada posluša razne zvrsti glasbe – danes mi bo npr. pasal rock, naslednji dan klasika … Zares cenim in spoštujem vsakega izvajalca, ki se poda na svojo glasbeno pot in ima svoj cilj.
Ste že prišli v stik s krščansko ritmično duhovno glasbo?
S tovrstno glasbo sicer še nisem imela stika, a sem od majhnega skupaj z mamo prepevala v cerkvenem zboru. Zato so mi cerkvene pesmi blizu. Všeč pa mi je bilo tudi to, da smo z zborom prepotovali vso Slovenijo in se družili z različnimi zbori.
Kako pomembno vam je, da se pesmi poje v slovenščini?
Meni osebno to zelo veliko pomeni. Kdo bo širil naš glas in jezik, če ne mi? Imamo čudovit jezik, v katerem se da pisati lepa besedila, zato ga moramo ohraniti. Menim, da vse generacije rade prepevajo slovenske pesmi, zato se nimamo česa bati.
Katera je najlepša slovenska skladba vseh časov po vašem izboru?
Morda se bo zdelo malce samovšečno, a najbolj pri srcu mi je skladba Kaj je to življenje, s katero sem leta 2016 zmagala na Popevki. Napisala sta jo Matjaž in Urša Vlašič. Pesem se me je zares dotaknila.
Z nastajanjem skladbe pa je bilo tako: Matjaž me je poklical v studio in mi rekel, naj pridem posnet novo skladbo. Odvrnila sem mu, naj mi pošlje besedilo, on pa je dejal: “Ne, ne, ti kar pridi v studio, jo bova zvadila in posnela kar tam.”
Besedilo je sicer napisala Urša. Ko sem v studiu zapela prvo kitico, sem se ob tem zjokala. Govori namreč o minljivosti in o tem, da dandanes gledamo le naravnost in se ne znamo ustaviti ter pogledati okrog sebe. Skladba se te res dotakne do najbolj skritega kotička v srcu.
Slovenske popevke na splošno so mi sicer zelo blizu, npr. te od Mojmirja Sepeta, in druge. Ogromno je lepih.
Ko stojite npr. na velikem odru Prešernovega trga, vas trema še vedno zagrabi ali ste jo že povsem odpravili?
Trema nikoli ne bo izzvenela, a nič hudega, saj to pomeni, da mi ni vseeno in da hočem na odru dati kar največ od sebe. Trema oz. dodatni adrenalin je nek poriv, ki mi pravzaprav pomaga k boljšemu nastopu. Takoj ko stopim na oder in sem v stiku s publiko, pa napetost izgine.
Doštudirali ste razredni pouk. Ste v zadnjem času razmišljali, da bi odšli učit v šolo?
Zaenkrat se kot učiteljica razrednega pouka ne vidim, saj imam druge načrte. Res pa je, da imam trenutno možnost povezovanja pedagoškega znanja s poučevanjem petja. Da, lahko rečem, da sem učiteljica. Učim petje v pevski šoli na Koroškem.
Pojdiva se igre asociacij. Na kaj pomislite, ko vam rečem papež Frančišek in Mati Terezija?
Na verouk in osnovnošolske dni. (Smeh)
Kaj pa asociacija na Martina Goloba? Ga spremljate?
Itak. Golob je najbolj legendaren župnik v Sloveniji. Zdi se mi, da zna na zanimiv način vero približati ljudem. To morda pogrešam pri drugih duhovnikih. Martin pa zna pritegniti mlade. To se mi zdi odlično, saj imajo mladi tako nekaj od vere.
