Sestri Neli in Karmen Zidar Kos sta eni najuspešnejših slovenskih citrark, skupaj tvorita uveljavljen citrarski duet. Obe sta se izobraževali in študirali v tujini, predvsem v Münchnu.
Kot duet sta na pobudo svojega učitelja začeli igrati že v otroštvu, nato pa tako posamično kot tudi skupaj sodelovali na najrazličnejših glasbenih prireditvah in tekmovanjih doma in v tujini. Obe se posvečata pedagoškemu delu, koordiniranju seminarjev in sodelovanju oziroma vodenju Citrarskega društva Slovenije.
V teh dneh sta izdali božično zgoščenko z naslovom Božična skrivnost, na kateri je na inovativen in ustvarjalen način predstavljenih 14 slovenskih in tujih božičnih pesmi za vse starosti in okuse. S tem projektom želita pokazati širok spekter glasbe, ki ga lahko ustvarimo z igranjem na citre.
Od kod je prišla ideja, da bosta igrali ravno citre?
Karmen: V otroštvu sva izgubili očeta, Neli je bila takrat stara osem, jaz pa pet let. Kmalu po smrti smo se preselili v Ponikvo pri Žalcu.
Neli: V tamkajšnjem Etnološkem muzeju sem videla razstavljene citre, vprašala sem mamo, kateri inštrument je to. Zdel se mi je zelo zanimiv, zato sem se začela učiti citre pri gospe Citi Galič. Po dveh letih zasebnega pouka sem se vpisala na Glasbeno šolo Fran Korun Koželjski Velenje. Karmen je šla po mojih stopinjah.
Obe sva začeli najino glasbeno izobraževanje s poukom klavirja na GŠ Celje. Pri citrah pa mi je bilo še posebej všeč, ker smo imeli raznolik učni program z različno glasbo. Pri klavirju je bilo veliko klasike, etud, pri citrah je bil program pester, igrali smo tudi jazz, blues, popularno glasbo in slovenske narodne pesmi.
Karmen: Vsakič, ko je Neli vadila, sem prišla v sobo in vedno me je zanimalo, kakšen inštrument je to, zato sem šla po njenih stopinjah.
Zakaj se vama zdi dobro, da se otroci učijo igranja inštrumentov?
Neli: Igranje inštrumenta ti da veliko širine, najprej seveda osnove glasbene teorije in glasbeno znanje, tako v tehničnem obvladovanju inštrumenta kot v muzikalnem smislu. Hkrati pa se naučiš nastopanja in prezence na odru, na ta način se krepita tvoja samozavest in ponos.
Karmen: Pri učnem procesu se učenci naučijo veliko vrednot za življenje, kot so pridnost, vestnost in motivacija za delo. Učenci se naučijo reda in discipline ter razvijajo delovne navade. Naučijo se, da če nekaj začneš, moraš tudi končati, čeprav je kdaj težko. To jim prav pride pozneje v življenju.
Tudi midve sva se tekom glasbenega šolanja srečali s krizo, to je normalno, zato je pomembno, da vztrajaš. Dodana vrednost pri inštrumentalnem pouku je komorna igra oziroma skupinski pouk, kjer v skupini igra več učencev hkrati. Na ta način učenci med seboj sodelujejo, si pomagajo, se poslušajo, motivirajo in bodrijo.
Je bilo kdaj med vama kaj tekmovalnosti?
Karmen: Zelo sva hvaležni svojemu učitelju Petru Napretu, ki je v nama prepoznal talent in naju vzpodbudil k igranju v duetu. Igranje v duetu nama je bilo vedno bolj všeč. Vpeljal je dobro pravilo: tista, ki igra citre ena, je pri tej pesmi glavna.
Tako pravilo imava tudi še danes. Prve citre imajo navadno glavno melodijo in tista potem nekako vodi, je pa res, da vedno načrtujeva skupaj. Neke tekmovalnosti nikoli ni bilo. Na tekmovanjih sva se vedno podpirali, držali pesti ena za drugo in bili veseli za drugo.
Neli: Včasih mi je bilo težko, če je Karmen dosegla slabši rezultat; vemo, da so glasbena tekmovanja izrazito subjektivne narave.
Idejo za duet sta torej dobili že kot majhni?
Karmen: Tako je. Skozi leta sva se razvijali, se udeleževali tekmovanj in seminarjev. Veliko sva nastopali skupaj, sprva na lokalni ravni, kasneje na pomembnejših citrarskih prireditvah in koncertih. V času študija sva v tujini veliko nastopali kot sestrski citrarski duet.
Neli: Ko sva začeli igrati kot duet, sem bila stara dvanajst let, Karmen pa devet.
Družinske zasedbe so redkost, ampak meni je to všeč, rada igram, rada imam svojo sestro in zato se mi zdi to super način.
Imava podoben glasbeni okus, podoben pogled na interpretacije skladb in tehniko igranja. Včasih sploh ni treba, da se med igranjem pogledava, saj se čutiva in veva, kako mora biti v tistem trenutku zveneti skladba. Seveda pa tudi kdaj prideva navzkriž in do različnih mnenj, kar se mi zdi popolnoma normalno.
Omenili sta, da gre pri citrah za širok spekter zvrsti. Kakšnih se lotevata?
Karmen: Kot citrarski duet želiva pokazati, kaj vse zmorejo citre. Še danes mnogi mislijo, da so citre samo ljudski inštrument in poznajo samo Cvetje v jeseni, zato jih želiva pokazati v vsej širini in luči.
Izvajava glasbo iz obdobja renesanse in baroka, citrarsko klasiko, torej obdobje 18. in 19. stoletja, pa tudi sodobno glasbo, slovensko ljudsko, narodno-zabavno, popularno glasbo in jazz ter blues.
Študirali sta v tujini. Kakšne spomine imata na tisto obdobje?
Karmen: Zelo lepe spomine imava. Bili sva študentki na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu. Rasli sva tako strokovno kot osebnostno. München je zelo veliko mesto, ki ponuja številne možnosti.
Neli: Sem mnenja, da bi vsak moral izkusiti tujino, saj se tam naučiš samostojnega življenja. Ko si daleč od doma, si prepuščen sam sebi. Poskrbeti moraš sam zase, integrirati se v drugo kulturo, spoznati njihove navade, običaje in se naučiti njihov jezik.
S Karmen sva komunikativni in radi pomagava, zato sva dokaj hitro navezali stike s slovenskimi izseljenci. Na Slovenski katoliški župniji München sva bili zborovodkinji, organistki, poučevali slovenski jezik in glasbo v njihovi šoli in vrtcu.
Pomagali sooblikovati kulturne dogodke. V tem času sva spoznali in doživeli pristno, iskreno ljubezen do domovine, kako zelo radi imajo Slovenijo tudi naši izseljenci širom po svetu.
To bi morali videti vsi mi, ki smo tu, da bi se malo prebudili, da bi se zavedali, da smo v zelo lepi, varni, zdravi in zeleni deželi.
Katera je najbolj zanimiva ali nenavadna izvedba pesmi na citrah, ki sta jo kdaj igrali ali slišali?
Karmen: Tega sva ogromno spoznali v Nemčiji. Igrajo na primer tudi rokovske ali metalske izvedbe, pa tudi Despacito … Na seminarjih slišiš veliko zanimivih izvedb. Zanimiva izvedba na citrah je pesem Titanium v izvedbi citrarke Eve Novak.
Kateri nastop vama je ostal v posebno lepem spominu?
Neli: V času študija sva bili štipendistki organizacije Yehudi Menuhin Live Music Now München. Igrali sva za ljudi, ki so potisnjeni na rob družbe in nimajo možnosti obiskovati kulturnih dogodkov in koncertov (npr. zaporniki, ostareli, nepokretni, ženske v materinskih domovih, mladostniki v prevzgojnih domovih, otroci na pediatričnih klinikah). Dotakne se te, ko vidiš, koliko jim glasba pomeni. Glasba je zelo dobra terapija.
Karmen: Spomnim se, kako naju je ganilo, ko je na primer po koncertu prišla oskrbovalka neke gospe in nama povedala, da se je gospa med najinim igranjem po zelo dolgem času zjokala, ali pa ko so se dementni bolniki med igranjem spomnili kakšne melodije in zraven zapeli. To se je večkrat zgodilo.
Neli: Dotaknilo se naju je tudi to, da so naju Nemci lepo sprejeli kot tujki. Bili so prijazni, želeli vedeti več o Sloveniji. Večkrat sva nastopili tudi za Rotary club in druge ustanove. Bili sva zanimivi, ker sva igrali citre, v duetu in ker sva sestri. Niso vedeli, da tudi v Sloveniji igramo citre. Posebej lepi so bili koncerti v adventnem in božičnem času.
Ko sta ravno omenili božič, me zanima, kaj vama pomenijo božični prazniki?
Karmen: Decembrski čas je najlepši čas v letu, poslavljaš se od preteklega leta, domovi so lepo okrašeni, diši po piškotih, cimetu, pomarančah in prazničnih dobrotah. Že samo izgled je nekaj čarobnega. Nekaj najlepšega je to, da se umirimo in kot družina skupaj sedemo za mizo.
Dovolj je že to, da se pogovarjamo, skupaj kaj zapojemo, poslušamo lepo glasbo. Lepo je tudi, če v tem času obiščeš tiste, ki so ti pri srcu, na primer midve, če se le da, radi obiščeva prijatelje iz Münchna, ki so nama bili v veliko oporo.
Voščilo sester Zidar Kos bralcem Aleteie
Neli: Sem mamica dveh otrok in današnji vsakdanjik je poleg službenih in šolskih obveznosti hitenje z enega opravka na drugega. Božični čas mi pomeni predvsem čas preživet z družino, da se ustavimo, pogovorimo, da smo preprosto skupaj. Skupaj pogledamo film, igramo družabne igre, ustvarjamo v kuhinji …
Ne samo, da okrasimo naš dom, pomembno se mi zdi, da ta mir in veselje božičnega večera ponotranjiš. Seveda brez glasbe ne gre. Glasba pričara pravo praznično vzdušje, vzbudi v nas čustva in prikliče številne lepe spomine na otroštvo.
V teh dneh sta izdali svojo prvo božično zgoščenko. Zakaj je drugačna od množice drugih božičnih zgoščenk?
Karmen: Naslov zgoščenke je Božična skrivnost, izšla je pri Knjigarni Ognjišče, na njej je 14 slovenskih in tujih pesmi. Želeli sva predstaviti citre v različnih vlogah, torej citre kot preprosto ljudsko glasbilo, akustičen inštrument, virtuozen inštrument in citre kot del benda. Sodelovali sva tudi s klarinetom in trobento, skušali sva zajeti, da bi bilo za vsakega nekaj, torej za najine učence in tudi odrasle ter najstarejše.
Več informacij o zgoščenki sester Zidar Kos lahko najdete tukaj.
Neli: Želeli sva predstaviti slovenske božične pesmi, ki niso tako znane. Hoteli pa sva tudi pokazati, da citre niso zgolj ljudsko glasbilo. Najina publika je raznolika, zato je tudi najin repertoar na zgoščenki pisan in namenjen tako mlajši kot starejši generaciji.
Mladi imajo radi bolj živahne ritme, zato sva dodali nekaj svetovnih uspešnic, kot sta Feliz Navidad in Let It Snow. Na zgoščenki so posnete stare slovenske božične pesmi, ki niso tako znane. Seveda pa božiča ni brez zimzelene Svete noči.
Prisluhnete lahko tudi božičnemu koncertu Citrarskega dueta, ki so ga posneli v teh dneh:
