Praznujemo god sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe. O nekaj vidikih te zvrsti glasbe smo klepetali s Cecilijo Oblonšek, ženo, mamo štirih otrok na zemlji in treh v nebesih, cerkveno glasbenico in asistentko za področje cerkvene glasbe na Teološki fakulteti v Ljubljani. Prav tako je ena od pobudnikov in sodelavcev leta 2019 ustanovljenega Zavoda za cerkveno glasbo.
Verjetno ni naključje, da so vam starši dali ime, kot ga nosi zavetnica cerkvene glasbe in s katero se ukvarjate tudi sami?
Včasih se malo pohecam, da je moja situacija malo podobna dilemi, ali je bilo prej jajce ali kura. Torej, ali sem bila prej Cecilija in sem potem postala cerkvena glasbenica, ali je Bog prej predvidel, da bom cerkvena glasbenica in je dal mojim staršem navdih, da so me poimenovali po sveti Ceciliji. Izhajam iz katoliške družine, starši so svetnico poznali, da sem dobila ime, pa je bil neke vrste slučaj. Tam, kamor smo že od nekdaj hodili na dopust, je živela deklica po imenu Cecilija in Hrvati to ime izgovorijo z lepim mehkim naglasom. Staršem je bila všeč nežnost v izgovorjavi in tako sem dobila ime.
Ne izhajam iz posebno glasbene družine, so mi pa starši omogočili spoznavanje sveta glasbe. Doma smo imeli klavir in sem ure in ure preživela ob njem pri otroški improvizaciji. V tretjem razredu sem začela obiskovati glasbeno šolo iz klavirja. Šest let sem zaključila z ne prevelikim veseljem, moram priznati, nekako ni bilo pravega pristopa učiteljice.
Na prehodu v srednjo šolo smo zasledili, da obstaja orglarska šola v Mariboru. Vpisala sem se tja, hkrati so me v župniji patri začeli spodbujati, da sem začela igrati pri mašah. Ob dobrem vzgledu srednješolske profesorice za glasbo sem se odločila za študij glasbene pedagogike, ki sem ga dopolnila s študijem na teološki fakulteti in dejavnim ukvarjanjem s cerkveno glasbo, kar me je vodilo v doktorsko tezo in zaposlitev na Teološki fakulteti.
Znani rek pravi, da kdor poje, dvakrat moli. Ali to v slovenskih cerkvah še drži, verniki uporabljamo svoje glasove Bogu v čast ali se izgovarjamo na (ne)posluh in smo med petjem raje tiho?
Na tem mestu bi najprej vzela občestvo v bran. Pogosto jim ravno glasbeniki ne omogočimo sodelovanja. Vernik recimo pride k maši in še amen ne upa zapeti, ker vse poje zbor. V zgodovini je res bilo neko obdobje, ko je zbor prevzemal večino napevov, ker so bili prezahtevni za občestvo. Vendar liturgija spodbuja in poudarja sodelovanje občestva pri petju.
So kategorije, kje vse naj bi občestvo sodelovalo: v prvi vrsti s preprostimi odpevi in vzkliki, na primer pri ‘amen’ ali pri ‘in s tvojim duhom’ in tako naprej. Pri prvem ‘amen’ v cerkvi se zelo vidi, ali je občestvo živo in sodelujoče ali je že malo otopelo. Da pevski zbor poje vse glasbene dele maše sam, ni predvideno. Res pa ne moremo zahtevati od zborovodij, naj vključijo vse ljudstvo, dokler jim ne ponudimo gradiv, s katerimi bi jim pomagali pri izboru ustreznega repertoarja.
Po drugi strani pa je težava nesodelovanja lahko tudi pri občestvu. Vidim, da se glasbene skupine ob petju krščanske popularno glasbe potrudijo v cerkvah ponuditi projekcijo z besedili, ljudstvo pa je vendarle tiho in na koncu maše zbor(čk)u da celo aplavz, češ kako lepo so peli, ter vse doživljajo kot nastop. Prav je, da ljudi, četudi gre zelo počasi, navajamo na to obliko sodelovanja.
Zadnji vatikanski cerkveni zbor zelo poudarja dejavno sodelovanje. Branje beril, ministriranje, petje v pevskem zboru, to so vse in drugo so oblike dejavnega sodelovanja. Ampak ena osnovnih in hkrati najbolj preprosto realiziranih oblik dejavnega sodelovanja pri maši je skupno petje. To se večkrat izgubi z izgovorom “saj imamo zborček, zakaj bi jaz moral peti”. Gledanje, da imamo za to pevce in da jaz nisem poklican, da bi pel, je daleč od pravilnega razmišljanja. Ampak tako so nas marsikje navadili – da naj občestvo sedi in je tiho, pojejo pa profesionalci. Prenekateri nedeljnik pride k maši, se udobno usede v klop in si misli: v eni uri bo konec in bom šel domov.
Petje pa je tisto, ki nas zbuja iz te ‘cone udobja’. Če nimam posluha, pač ne bom pel vsega, ampak bom pel tisto, kar je v obsegu treh tonov, tisto mi bo že šlo. Mogoče mi bo res najprej nekoliko neudobno, ko bom ‘moral’ peti; ko pa se bo moje srce tudi prek petja dalo na razpolago, bo Bog lahko počel velike stvari v mojem življenju.
Je petje pri maši dodatek ali služi povzdigovanju moči Božje besede?
Zadnji koncil pravi, da cerkveno petje tvori nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja. Če ni petja, torej ne moremo govoriti o obhajanju slovesne maše! Dejstvo, da je torej péta glasba sestavni del slovesnega bogoslužja, daje cerkvenemu glasbeniku veliko odgovornost, ker to pomeni, da ne morem peti česarkoli, ampak se moram na konkretno bogoslužje zelo pripraviti.
Pogosto pa se dogaja, da tudi sami glasbeniki glasbo dojemamo kot neki okrasek. Nekaj, kar je, ni pa nujno, da bi bilo, in pripravimo repertoar enolično in neprilagojeno na določeno sveto mašo. Če se poglobimo v posamezne dele bogoslužja, bomo namreč lahko videli, na kako čudovit način glasba povzdiguje bogoslužje. Besedilo, ki bi ga sicer molili, zapojemo in s tem pomagamo, da melodija bolj vtisne besede v srca vernih. Zato je pomembno, da pojemo sveta besedila in ne kakršnihkoli morda lepih melodij, a brez sporočila.
Petje nas namreč lahko tudi zelo hitro odpelje stran od tega, kar se dogaja pri sveti maši. Zato cerkveni dokumenti narekujejo, naj bodo glasbeni deli maše vsebinsko povezani z mašo, ki se obhaja. Če tega glasba ne naredi, potem ne doseže svojega namena in je dejansko samo okrasek oz. je lahko celo motnja. Pred pripravo seznama pesmi za mašo moramo imeti v mislih vstopni spev, liturgično dobo, v kateri se nahajamo, in Božjo besedo, ki jo bogoslužje prinaša. Mi moramo peti mašo, ne pa peti pri maši.
Kako pa je s petjem očenaša? Veliko duhovnikov ga raje moli, s pojasnilom, da ga tako lahko molijo vsi verniki.
Zakonodaja pravi, da morajo očenaš moliti vsi zbrani. V primeru, da ga pojejo, ga morajo peti vsi. Če bi pevski zbor zapel uglasbitev, ki jo v cerkvi pozna le peščica, to ni dovoljeno. Znan (npr. Ačkov očenaš) ali preprost napev (npr. koralni, ki ima obseg le šestih tonov), ki ga poznajo oz. se ga lahko hitro naučijo vsi, je primeren za petje, sicer pa je bolje, da se moli.
Spet pa smo pri dejstvu, da bo obhajanje bolj slovesno, če se bo več pelo, tudi očenaš. Z malo truda lahko to občestvo hitro doseže. Občudujem tiste duhovnike, ki se potrudijo peti tudi tiste dele molitev, ki so predvidene za duhovnika, npr. evharistično molitev, ker je vsakič znova tudi v to potrebno vložiti trud.
Imamo različne poglede na glasbo: po eni strani bi nekateri imeli samo ljudsko petje, po drugi strani petje pri nekaterih mašah slišimo samo pevski zbor s spremljavo orgel, nekaterim vernikom in duhovnikom recimo ni povšeči zvok bobnov v cerkvah, ki ga vključujejo mladinske skupine … Kakšen je vaš pogled na to?
Spomnim se, kako smo pred nekaj leti želeli pri študentski maši oblikovati bogoslužje s sodelovanjem mladinskega benda in petjem študentov. Je pa to bila redna tedenska maša, torej so k maši prišle so tudi starejše vernice. Voditeljico pevske skupine smo prepričali, da bi ob igranju benda pri delih, ki do predvideni za petje vseh, zraven dodali orgle. Mladi so videli, da se to da, bili so presenečeni. Vemo, da so orgle drag inštrument in več let traja, da jih v kakšni župniji zgradijo. Potem pa se ustanovi kakšen mladinski zbor in orgle služijo le še temu, da se na njih položi sintesajzer, ki spremlja mladinsko skupino, orgle pa molčijo. Kakšna škoda! Sodobna krščanska popularna glasba se lahko odlično zlije z orglami, če je organist tega vešč.
Ljudje so do neke mere naučeni, da ko igrajo orgle, to pomeni, da oni lahko pojejo zraven. Ker orgle v pedalu uporabljajo izrazito nizke frekvence, se vibracije čuti čisto fizično, tudi s tresljaji v klopeh in človek fizično začuti nizke tone. To je lahko zelo lepa spodbuda za ljudstvo: aha, zdaj se lahko pa tudi mi vključimo zraven. Seveda zelo pomaga besedilo (sama bolj navijam za knjižice ali pesmarice kot projekcijo) in kantor, ki bo spodbudil petje.
Marsikatero sodobno pesem bi lahko oblikovali kot ‘ljudsko’ pesem. oz. sama raje uporabljam izraz občestvena pesem. Če se to zgodi s krščansko popularno glasbo ali katerokoli drugo glasbeno zvrstjo (seveda ob primernem besedilu in glasbi), potem je dosegla svoj namen in je enakovredno umeščena kot vsaka druga glasba. Pri zborovski glasbi recimo ne bo pelo celo občestvo, temveč bo notranje sodelovalo. Ne smemo pa celotne glasbene sestave maše oblikovati na način, da bo pel samo zbor. Ljudstvu dajmo priložnost vsaj pri nekaterih delih, predvsem spevu med berili in drugih krajših odpevih in ne zgolj z eno Veš, o Marija na koncu maše.
Cerkev sprejema različne glasbene sloge. Ima pa merila, ki naj bi jih cerkvena glasba izpolnjevala: svetost (tako besedila kot glasbe), lepota in splošnost (da je torej kljub značilni glasbi nekega naroda ta prepoznana kot katoliška). Vzor za vso bogoslužno glasbo pa je gregorijanski koral, ki ga minimalno uporabljamo pri vsakem bogoslužju, vsaj pri odpevih “Gospod z vami” ipd. Preprostost oblike, ki je lastna koralu (enoglasna vokalna glasba, preprost ritem), bi bilo treba prinašati tudi z drugo vrsto glasbe in se izogibati forsiranju nenehnega (pogosto netočnega) večglasja, sinkopiranim ritmom ipd., saj s tem onemogočamo vernim, da bi lahko pritegnili petju.
Nujno je, da otroci pri verouku in pri maši slišijo cerkvene ljudske pesmi in da celotna Cerkev poje zna tudi kakšno ‘mladinsko popevko’, da sliši zborovske pesmi, prav tako pa bi bilo nujno, da vrnemo gregorijanskemu koralu njegovo mesto. Ne mislim, da moramo iz maše narediti glasbeni miks, ampak da se prilagajamo eden drugemu in se sprejemamo tudi na tem področju Nad tem pa je dejstvo, da ima bogoslužje neke specifike, zahteve do glasbe. Z nepravo izbiro se tako zgodi, da izpustimo kakšen ključni del bogoslužja in osiromašimo sveto mašo.
Ste ena od pobudnikov in sodelavcev pred dvema letoma ustanovljenega Zavoda za cerkveno glasbo. Za kaj si prizadevate?
Glavni pobudnik za ustanovitev je bil njegov predstojnik Luka Hrgarek, ki je imel že iz tujine izkušnjo, kako velikega pomena je omogočanje glasbenih gradiv za cerkvene glasbenike, sama pa sem se z veseljem odzvala njegovi pobudi in počasi nastaja pri nas krog ljudi, ki so že veliko naredili za področje cerkvene glasbe in so se pripravljeni povezovati ter z njimi postajamo sodelavci v pravem pomenu besede. “Na terenu” se nam ves čas potrjuje, da nam manjka neke vsebinske enosti različnih slogov glasbe v Cerkvi na Slovenskem, ki bi moralo biti vztrajanje pri liturgični primernosti glasbe.
Zanimivo je, da naše nedeljske maše kategoriziramo po glasbenih slogih: situacijo nam morda najbolje naslika kakšna aktivna župnija, v kateri imajo tri ali štiri nedeljske maše: z vidika petja je ena zborovska, druga ljudska, tretja otroška, pri eni pa pojemo mladinske pesmi. Ampak ni cilj Cerkve, da bi se na tak način delili. Občestvo je eno in nedeljska sveta maša je ena, čeprav imamo več terminov. Ti niso namenjeni temu, da jih bomo glasbeno, starostno, stanovsko … ali kako drugače opredelili. Kakšna skupnost je skupnost, ki ne biva skupaj, kjer mladi ne bi znali potrpeti s starejšimi in kjer starejši ne bi prenesli razigranih otrok? Krščansko občestvo je tisto, ki zna sobivati v ljubezni in ne samo prenašati en drugega. Skupno slavljenje Boga s petjem nam lahko pri tem pomaga.
Opazili smo, da so glasbeniki zelo odprti za nasvete, da si zlasti mladi, ki se resno ukvarjajo s cerkveno glasbo, želijo sodelovanja, povezovanja in resnega ter doslednega dela, pa tudi jasnih navodil o primernosti glasbe. In v Cerkvi obstajajo splošna liturgična navodila o tem, ampak so težje dosegljiva, pa tudi interpretirati jih je potrebno. Glasbenikom smo želeli preko izobraževanj ponuditi razumevanje navodil, na kakšen način naj se oblikuje glasba v bogoslužju, tako pri maši kot pri molitvenem bogoslužju.
Drugo veliko poslanstvo pa čutimo na področju omogočanja notnih gradiv. Težko je razlagati glasbenikom, kaj morajo peti, če jim gradiva niso na voljo. Treba je omogočiti primerno glasbeno literaturo. V zvezi s tem upamo, da nam uspe spodbuda, da bodo vešči skladatelji in drugi ustvarjalci več komponirali tudi na liturgična besedila in da bodo poznali zakonitosti, ki jih mora nek spev izpolnjevati. Govorim predvsem o uglasbitvah vstopnih, obhajilnih spevov, ki jih liturgija predvideva, o več uglasbitvah stalnih mašnih spevov, pri katerih bodo verniki zlahka sodelovali, o uglasbitvah spevov med berili za otroke …
