Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 29. marca |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Žena, mama in zdravnica: “Na oddelku molim za otroke, kot da so moji”

Dr. Lamia Dahdah - bambino gesu hospital - pediatrician - allergist

Antoine Mekary | ALETEIA

Silvia Lucchetti - objavljeno 15/06/22

"Ko vem, da imam pred seboj težke dneve, pred službo molim"

Pogovarjali smo se z zdravnico Lamio Dahdah, Libanonko, ki sedaj živi v Italiji, pediatrinjo v rimski bolnišnici Bambino Gesù. Pri manj kot sedmih letih se je ob hudi bolezni svojega mlajšega brata, ki je pozneje umrl, odločila, da bo nekoč postala pediatrinja. Lamnia je tudi mama dveh otrok in žena Aleteijinega fotografa Antoina Mekaryja.

Presenetila je njena umirjenost, topel in globok ton glasu, sposobnost, da s skromnimi besedami govori o sebi, ter predanost, ko govori o svojih pacientih. Vsak dan se srečuje s težavami in se sooča z bolečino otrok in njihovih družin. Kot verna žena moli in se več čas predaja Božji previdnosti, kot jo je naučil njen oče.

Hvala za vašo pripravljenost za intervju. Bi se lahko predstavili?
Sem Lamia, žena in mama dveh sinov. Stara sem 41 let in kot pediatrinja delam v bolnišnici Bambino Gesù na področju alergologije. Prihajam iz gorskega mesta Zgharta na severu Libanona. V Italijo smo prišli živet zaradi mojega očeta.

Oče se je po štirih letih znanstvenega dela na področju matematike v Parizu leta 1974 odločil, da se preseli v Milano, kjer bi študiral gradbeništvo. Po študiju je začel delati, v Italiji je stkal številna prijateljstva. Vračal se je v Libanon, vendar ne prav pogosto. Nazadnje se je zaljubil v mojo mamo in sta se poročila.

Prvo leto zakona sta preživela v Milanu, nato pa sta se zaradi vojne v Libanonu vrnila v domovino. Ko je mamina sestra postala vdova, se je odločila ostati pri njej in ji pomagati. Očetovi odhodi v Italijo so se zaradi službenih razlogov nadaljevali, dokler se nismo leta 1990 vsi preselili v Milano. Stara sem bila 10 let. Tam smo bili dve leti in se nato spet vrnili v Libanon. Pet otrok nas je; skupaj z mlajšim bratom, ki je umrl pri treh letih zaradi redke prirojene srčne bolezni, bi nas bilo šest.

Z vašo pomočjo bomo še boljši

Iskreno se vam zahvaljujemo, ker berete in spremljate Aleteio. Z veseljem in predano ustvarjamo njene vsebine, za delovanje pa seveda potrebujemo sredstva. Zato vas prosimo, da nas podprete – za še več dobrih člankov, ki bodo spodbujali in dajali navdih. Vse podatke najdete TUKAJLE. Hvala vnaprej! ekipa Aleteie

Pozneje sva se z bratom vračala v Milano, kamor sva tudi odšla na študij. Septembra 1998 sem se vpisala na medicino.

Med specializacijo so me poslali na pediatrični oddelek pod vodstvom dr. Fiocchija, ki je zdaj primarij v bolnišnici Bambino Gesù, da bi poglobila področje alergologije. Ko so mu predlagali, da pride v Rim vodit operativno enoto alergologije, me je povabil poleg, tako sem se decembra 2012 preselila v Rim.

Starejša sestra živi v Združenih državah Amerike in ima osemletna dvojčka, druga sestra je v Bejrutu, tudi ona ima dva otroka, četrti po vrsti živi v pokrajini Parma v Italiji in ima sina, prav tako tudi zadnji brat. Smo daleč drug od drugega, toda pogosto se slišimo.

Kdaj ste spoznali svojega moža?
Tudi moj mož Antoine je iz Zgharte. Spoznala sem ga v Milanu, saj je prišel študirat v Italijo. Ko so mi ponudili možnost, da pridem v Rim, je ravno diplomiral in začel iskati delo. Specializacijo sem opravila aprila 2013 in tako se je začelo moje uradno sodelovanje z bolnišnico Bambino Gesù.

6. julija 2015 sva se poročila v Rimu in imela sva to srečo, da so bili na poročni dan z nama vsi najbližji: obe libanonski družini in tudi italijanski prijatelji. Januarja 2016 sem se zaposlila za nedoločen čas in po nekaj mesecih zanosila. Prvemu sinu je ime Mattio, drugemu sinu Nicola. To ime mi je bilo od nekdaj všeč, poleg tega se je Antoine rodil na dan, ko goduje sv. Nikolaj, ki je kot most med zahodom in vzhodom, kar je meni zelo dragocena povezava.

Pri drugem porodu sem se morala dogovoriti za carski rez. Moj glavni zdravnik, dr. Fiocchi, mi je takrat rekel: “Lamia, vprašaj, ali lahko carski rez opraviš 17. januarja, ko goduje sveti Anton Puščavnik.” Tako se je Nicola rodil na dan očetovega godovnega dne.

Vam je vero posredovala družina?
Vero mi je posredovala družina v ožjem in širšem smislu. Ne samo starši, ampak tudi stari starši, strici, prijatelji in znanci. Tako je tudi zaradi kraja, od koder prihajam, saj ima močno religiozno zgodovino. Gre za zelo duhovno mesto.

Oče je imel pri moji verski vzgoji posebno vlogo: vedno je bil pripravljen odgovoriti na moja vprašanja in dvome. Na preprost način, z besedami, ki jih otrok razume. Naučil me je tudi, naj se močno zanesem na Božjo previdnost. Bil je zelo pogumen človek, sprejemal je pomembne odločitve v svojem življenju. Imel je veliko zdravstvenih težav, tudi rakavih obolenj. Vse je premagal in nato umrl pred 11 leti po poškodbi glave. Padel je, medtem ko je obešal zavese. V velikem tednu pred veliko nočjo je bil hospitaliziran in umrl ravno na veliki petek.

Še vedno se z velikim veseljem spominjam, kako smo skupaj molili. V maju smo molili rožni venec vsak dan ter prinašali sveže cvetje na Marijin oltar. Tudi postni čas je bil za nas zelo duhoven čas s postom in molitvijo. Oče mi ostaja odličen zgled, bil je zelo vdan Patru Piju in svetemu Frančišku. Poleti 2020 smo bili z Antoinom in otroki v Assisiju in kljub omejitvam zaradi covida smo si lahko ogledali svetnikov grob.

Kako vam uspe usklajevati službo in družinsko življenje?
Ni lahko. Pogosto imam občutek, da ne naredim dovolj, da bom nekoga ali nekaj zanemarila. Toda potem se najde pot. Kljub temu, da sem bila vedno zelo natančna, sem se morala sprijazniti, da ne zmorem narediti vsega popolno. Naučila sem se izpustiti nepomembno in se osredotočiti na prioritete. Ponavljala sem si, da se moram, ko imam čas, popolnoma posvetiti družini, ne da bi me kaj drugega motilo. Ko sem doma, se namesto pomivanja posode raje igram z otrokoma in poskušam nadoknaditi čas, čiščenje pride pozneje. Brez moža ne bi zmogla.

Vsake toliko mi otroka rečeta: “Mami, zakaj moraš v službo?” Mattia je star pet let in pol in je bolj umirjen, Nicola pa tri. Opazila sem, da sta zelo vesela, ko me lahko spremljata v službo. S tem, ko jima pokažem, kje skrbim za bolne otroke, sta lažje sprejela, da njune mame ni, ker zdravi druge.

Kdaj ste ugotovili, da je vaša poklicanost postati pediatrinja?
Ko nisem imela niti sedem let in mi je umrl brat. Rodil se je z redko prirojeno srčno boleznijo, ki so mu jo odkrili pri šestih mesecih. Takrat se je začela njegova preizkušnja. Najprej z operacijo v Parizu, zato se je v naslednjih šestih mesecih naša družina morala ločiti. Po vrnitvi domov je bil v Libanonu podvržen neprekinjenemu nizu obiskov in pregledov zdravnikov. Še vedno se spomnim, ko je bil ves izmučen po odvzemu krvi. Videla sem, da zelo trpi. Po njegovi smrti moji starši niso verjeli, da bodo še imeli kakšnega otroka, a se je na presenečenje vseh leta 1992 rodil še zadnji brat.

Kako vam vera pomaga pri delu z vašimi majhnimi pacienti?
Pri svojem delu se vedno skušam poistovetiti s situacijami, ki jih doživljajo otroci in njihovi starši. Ker sem mama, to pride spontano. Pomaga mi ustvariti odnos zaupanja, ki je potreben za terapije in preglede. Vera mi pri delu zelo pomaga. Ko vem, da imam pred seboj težke dneve, pred službo molim. Molim k angelom varuhom svojih otrok, hkrati pa mislim na svoje male paciente, kot da sta med njimi tudi Mattia in Nicola. In prosim Gospoda, da mi dovoli, da ob pravem času najdem prave ljudi za reševanje njihovih težav. So težki trenutki, ko rečem: “Gospod, sama ne zmorem, prosim, pomagaj mi.”

O kakšnem svetu za svoje otroke sanjate?
Sanjam o manj zapletenem svetu, kjer je več pravičnosti. Za svoje otroke bi rada bolj miren svet. Želim si, da bi bili srečni. Zase pa želim, da bi bila mama, ki od njih ne pričakuje preveč. Upam, da bom ves čas delala tako, kot so delali moji starši: pustili svojim otrokom, da sami izberejo življenjsko pot.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

Tags:
družina
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.