Zgodovinar, oboževalec starin in dediščine, fant, ki v zadnjih letih prisega na zdrav način življenja in zanj uspešno ogreva tudi druge. Predvsem pa premore Urban Jakop, ponosni Savinjčan, nasmeh, ki je nalezljiv. Podrobneje ga spoznajte v Moških skrivnostih.
Služba, draga, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Vsako jutro ji pripravim zajtrk (v 90 odstotkih), pogosto kaj skuham in pospravim (tu se še trudim). Rožo sem ji kupil le prvikrat, ko še sploh nisem vedel, kako se bo končalo. Jo moram zdaj vprašati, ali se je glede rož pri njej kaj spremenilo. Drugače pa jo najbolj razvajam, ko jo naložim v mojega legendarnega oldtimerja, za njo mehko zaprem vrata, se usedem za volan, jo zagrabim za levo koleno in rečem: “Ljubica, kam jo mahneva? V širni svet! Ves svet je najin!”
In dva zgodovinarja odbrzita z zgodovinskim vozilom naokrog. Čas se ustavi. Sva kot dva zvedava otroka. Gledava skozi veliko okno in se voziva in voziva. Domov se nama ne mudi, saj imava zadaj spalnico. Vedno, ko pobegneva, se razvajava in sva na zmenku.
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Čisto prvič pa sem jo na sv. Štefana odpeljal v Bohinj (kamor se še vedno rad vračam in kjer je veliko mojih prijateljev), najprej k Bajdrovim (tako se reče pri bivšemu sošolcu) na potico, potem s konjsko vprego na špricar v bohinjsko smučišče Flachau, potem z gondolo na Vogel gledat sončni zahod, nato v znano gostilno na klobaso, potem pa v Ljubljano na “Prešerca” na Kreslinov koncert in na najin komad Ko pa prideš ti … (Z Goričkega v Piran).
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Hm, o fuzbalu nimam skoraj nič pojma, čisto nič ne spremljam drugih športov, formule ali dirk. Na kavču sem 3 odstotke, moja 97 odstotkov. Marsikje po svetu me naokrog vodi in orientira ona. Morda ravno zaradi tega potrebuje več kavča.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
To pa zelo težko določim. Uživam v pripravi preproste hrane in hudomušnem ozaveščanju v zvezi z njo. Zelo rad sem v sproščeni interakciji z ljudmi, začinjeni z dobro dozo humorja. Globoko v sebi imam umetniško žilico in najbolj uživam v ustvarjalnosti. Mislim, da se moram končno malo vrniti k platnu in barvam.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Resnice (pravijo, da nas bo osvobodila), zavedanja, da delamo tudi za naslednje generacije in da ni dobro egoistično misliti samo na teh par svojih let, ko tlačiš zemljo, in v zadnjem času medsebojnega spoštovanja oz. načela “živi in pusti živeti” ter seveda poguma, poguma stopiti izven okvirjev, poguma upreti se strahovom, ki se v večini sploh ne uresničijo.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Najbolj me je obrnila na glavo nenadna smrt očeta (doživel je infarkt, op. a.) pri mojih rosnih 20 letih. Ravno ko bi ga počasi imel toliko za vprašati, je odšel. Od moških sva ostala brat in jaz. Zdaj pa si pomagaj z umetniškim Urbanom v njegovih najbolj divjih letih.
Doma na Ljubnem ob Savinji imamo športni center. Oče je bil šef vsega. Z bratom sva bila oba v Ljubljani. Morali smo se hitro postaviti na noge in sledila so leta zanosa, trme po preživetju ter ohranjanju dediščine, kar je celo pospešilo naš skupni posel. Hitro sem se moral spremeniti in prevzeti odgovornosti.
Pri 20 letih sem dobil v roke telefon s številkami obrtnikov in se naučil veliko o gradbeništvu, organizaciji, komunikaciji, skratka veliko vsega, o čemer se mi včeraj še niti sanjalo ni. Kljub današnji globoki hvaležnosti je vse skupaj imelo tudi svojo ceno. Tempo, življenjski slog sta me pripeljala do skoraj 100 kilogramov.
Bil sem tempirana bomba. Pravi čas sem se ustavil in očitno me je vse to pripeljalo do tega, s čimer se ukvarjam danes. Če že očeta leta 2004 nisem mogel rešiti, lahko z informacijami (na področju prehrane in zadev, ki spadajo zraven), ki jih imam danes, pomagam drugim.
Veliko vašega delovnega časa je posvečenega zdravemu načinu življenja, še posebej prehrani. Kje Slovenci pri tem najbolj pretiravamo?
Vsekakor pri mesu, mlečnih izdelkih in alkoholu. Govorim tudi iz lastnih izkušenj. Sam sem bil 12 let velik ljubitelj in strasten izdelovalec suhomesnatih izdelkov (specializiran za zgornjesavinjski želodec), imel sem celo idejo, da bi o njih napisal knjigo, tako da vem, kaj pomeni precej spremeniti navade.
Očetova tragična zgodba, lastno počutje in nato neverjeten zasuk ob spremembi prehranjevalnih navad ter kredibilne informacije (ki so pomagale tudi mnogim drugim) so me prepričali. Odločil sem se to aktivno deliti naprej.
Ves čas sem imel pred očmi očeta in stavek: o, ko bi on to vedel in pravočasno kaj spremenil. Tako se danes v 90 odstotkih prehranjujem rastlinsko. Navsezadnje pa je stvar čisto preprosta. Prav nihče te ne sili, kaj daš v usta. Sam si izbiraš in nosiš posledice. Če ne poskusiš (kaj drugače), ne veš.
Kakšen bi bil vaš nasvet – kot zgodovinarja –, da bi bili Slovenci bolj enotni, povezani, da bi se znali bolj slišati?
Epigenetika je kruta reč. Najprej moramo urediti marsikaj za nazaj. Naša dežela je s krvjo prepojena. Na desettisoče pobitih (in brez groba) leži po naši domovini. In nekoč mi je nek učen človek rekel: “Če krivda ni (bila) individualizirana, krivda postane kolektivna, krivda naroda!”
Tu leži po mojem mnenju srž problema, epicenter neenotnosti, razklanosti, sovraštva, delitev. Pa se ne postavljam na nobeno stran, nimam pravice, niti nisem osebno prizadet (da bi te travme bile prisotne v naši družini). Imel sem priložnost biti poleg pri sondiranju osmih grobišč na Ljubnem ob Savinji.
Odkril sem jih skupaj s pričami, domačini. Hodimo skoraj dobesedno po kosteh. Neverjetno, kaj nam skriva – sporoča zgodovina, a žal je skoraj usojeno, da se od nje prav ničesar ne naučimo. Da bi se pa Slovenci znali bolje slišati, je prvi korak, da znamo bolje slišati sami sebe.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Ko pobegnem/pobegneva od doma. V naravi. Ob vodi. Ko se lahko pogovarjam sam s sabo in se mi nikamor ne mudi. Ko vizualiziram lepo prihodnost. Uživam ob starinah, ob preprosti stavbni kulturni dediščini. Občasno se zakopljem med stare dokumente, fotografije. Občasno objamem kako drevo in naredim kak korak bos po naši zemlji ter zaplavam brez kopalk, čeprav nisem nudist.
Kaj vam je dalo šolanje na Škofijski klasični gimnaziji?
Trajne, večne spomine. Trdno stkana prijateljstva. Veliko širino. Rad se spomnim na ta leta in na vse ljudi, ki sem jih tam srečal in spoznal. Sem ponosen škofijec, zavodar!
Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Imam velike cilje in želje. Vsekakor bi rad pomagal in motiviral toliko ljudi, da bi lahko postal neke vrste mecen.
Da bi lahko aktivno spodbujal ohranjanje naše kulturne dediščine, določene zgodovinske projekte, rešil kakšno stavbo pred propadom, financiral kakšen dokumentarec, zgodovinski film, se “zapisal v zgodovino” in živel svoje sanje. Želim si dejavno prispevati k temu, da bi bil svet bolj zdrav in vesel. Da bi bilo zgodb mojega očeta čim manj. Ob vsem me seveda v prihodnosti čaka še pomembna naloga – kombi ima namreč več kot dva sedeža …
