“Uroš, kje pa ti delaš?” “Na zavodu sem.” Šala, ki to pravzaprav ni. Uroš Kopavnik ne išče služb(e), ampak drugim pomaga, da jih najdejo. Trenutno kot direktor kranjskega zavoda RS za zaposlovanje, kjer – pozor – vodi ekipo 50 žensk. Mož in oče najstniških dvojčkov, ki živi v objemu gorenjskih vršacev, se vam predstavlja v Moških skrivnostih.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Ne bom se hvalil, da vedno krmarim dobro in uspešno, ampak bom takoj in naravnost priznal, da včasih in pogosto prej nasprotno. Skušam se izogibati čerem.
Kako razvajate svojo ženo?
No, iskreno, predvsem jo razvajam premalo. Trudim se z drobnimi malenkostmi, sprehodi, skupnimi trenutki, kakšne rože kdaj. Z veseljem ji pa povem, da je zame najlepša in najboljša ženska na svetu.
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Prvi zmenek je bil nekaj dni po tem, ko sva se spoznala, junija 1997, v Tivoliju pri starem hotelu Bellevue. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Zadnji pa par dni nazaj, ko sva peljala na sprehod psa Bobija, k čarobnemu jezeru Kreda nad Mojstrano. Lepo nam(a) je bilo.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
No, zagotovo konkretno rušim tega, da mora moški vse vedeti, znati, urediti, popraviti, biti neranljiv, nezlomljiv in kar je še znanstvenofantastičnih vsebin na to temo. Imam svoje meje, ki se jih zavedam in jih mirno priznam. Sčasoma. (smeh) Po drugi strani pa se je z mano neverjetno težko skregati. Nisem zamerljiv in hitro pozabim, predvsem tisto slabo! Pa nogometa ne spremljam.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Poleg velike ljubezni do branja in slovenske besede, ki se je v preteklosti kazala v mojem dolgoletnem pisanju za npr. Ognjišče, rad skočim na kolo ali kakšen tek. Samota včasih, sploh pri tistih, ki delamo z ljudmi, deluje osvežilno. Po drugi strani pa sem v prostem času (ki to potem seveda več ni) aktiven na številnih področjih naše skupnosti.
Če vidim, da se nekje nekaj da, potem pridem zraven in pritegnem s tem, kar imam in kar sem. In v kar verjamem. Če imam(o) talente, zakaj bi jih zakopavali? Sem podpredsednik Turističnega društva Dovje-Mojstrana, svetnik občine Kranjska Gora ter član domačega ŽPS. Aja, pa zelo rad kosim domačo travo. Zakaj? Enostavno, ker je rezultat, za razliko od kakšnega drugega dela, takoj viden. Družboslovci to včasih pogrešamo. 🙂
Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?
… ker me znova in znova meče iz cone udobja in zakoreninjenih prepričanj. Kot socialni delavec sem mislil, da kaj o teh temah vem. Figo! Lastni otroci in družina so mi zelo hitro pokazali, koliko zares (še ne) vem, in kaj vse se moram naučiti. Znova in znova, saj ima vsako obdobje očetovstva svoje … priložnosti za izpolnjevanje. In izpopolnjevanje.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Lahko govorim o svetu, ki ga poznam, to je trg dela in moje domače, lokalno in regionalno območje. Pogrešam širino pogleda in duha, da bi zmogli preseči številne delitve, ki nas hromijo. Kar poglejte, eden nam “vrže kost” in mi jo zapopademo. S tem izgubljamo čas, energijo, resurse.
Zagotovo nam primanjkuje tudi poguma, samozavesti in ljubezni do slovenstva, ki jo je tako na veliko izžareval oče Slovenstva, župnik Jakob Aljaž. Če je on to zmogel skoraj 150 let nazaj, v času, ki so bili objektivno dosti težji od današnjega, zakaj tega ne zmoremo danes mi? Kje smo narobe zavili in izgubili čut za zdravo kmečko pamet? Manjka tudi prevzemanja odgovornosti.
Ste direktor kranjske območne službe Zavoda RS za zaposlovanje. Kje pri pogledu na delo oziroma službo Slovenci najbolj (z)grešimo ali pa blestimo? Tudi z vidika stereotipa, da se imamo za zelo delaven narod.
Zagotovo pozitivno izstopamo po marljivosti in zanesljivosti, priznam pa, da pogosto, tako v družbi kot na področju trga dela, pogrešam nekaj več pozitivne naravnanosti, iniciative, samozavesti. In kanček drznosti. V skoraj 20 letih poklicnega dela z ljudmi sem se naučil pomembno modrost. Če nekaj hočemo in smo se za to pripravljeni ustrezno potruditi, bo skoraj zagotovo uspelo. Če pa nečesa nočemo ali počnemo s figo v žepu, pa zagotovo ne bo uspelo! In smo spet pri prevzemanju odgovornosti.
“Služb za mlade praktično ni.” “Brez izkušenj službe ne dobi, pridobivati pa jih ne more.” “Službe se dobivajo le po vezah.” Resnice, delne resnice ali miti? In zakaj.
Miti, če ne celo laži. Ali izgovori, kakor komu drago, ki pa jih sam seveda ne morem niti kupiti niti prodajati. Izkušnje se dobijo tudi med študentskim delom, prakso, prostovoljstvom, animatorstvom, pri skavtih … Je pa o tem treba razmišljati in jih nabirati takrat, ko je za to čas, če imamo seveda to srečo, da nas v to smer nekdo “sprovocira”. Po diplomi je prepozno.
Veze? Kaj pa je narobe z vezami? Če poznam dobrega človeka, ki je priden, zanesljiv, z ustreznim odnosom do dela in sočloveka, si pač zasluži mojo dobro besedo. In zanj jo bom dal. In bo, upam, nekaj veljala. Govorimo o mreženju in socialnem kapitalu. Službe so. Ob sedmih odstotkih brezposelnosti v Sloveniji (celo dva odstotka je nižja od lanske) jih je statistično gledano več kot kadarkoli prej. Ne bodo pa niti padle z neba, niti same od sebe potrkale na vrata.
Tu spet opozarjam na tisto prej omenjeno taktiko, korake, veščine, kako do tja priti. Kariera je pot, ki se začne zelo zgodaj in ta pot se ne bo zgodila sama. Trdim, da je ta hip v Sloveniji večji problem v tem, da potencialni kandidati ne znajo ali se ne potrudijo najti učinkovite poti do delodajalca, kot pa da ne bi bilo delodajalcev in priložnosti. Biti odgovoren, zgrabiti priložnost in bika za roge. Pogum velja!
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Zagotovo je bila to, med drugim, poroka. Ko se na tisti veliki dan znotraj sebe ustaviš, prisluhneš, dojameš, da poročni zvonovi tisti dan zvonijo najlepšo melodijo le za naju. Podobno me je sezulo rojstvo otrok, dvojčkov (ki imata ravno te dni 13 let), ko dojameš, da nič več ne bo, kot je bilo in da so se karte življenja kar naenkrat na novo premešale.
In pa seveda nekaj mesecev mojega starševskega dopusta; ja, to je pa bil vrtiljak vseh sort. Tak, ki bi ga dobrohotno privoščil vsakemu moškemu, saj se v takih trenutkih povsem praktično razkrijejo do tedaj bolj kot ne teoretične dimenzije starševstva. In vse super moči žensk, mater, ki jih imajo, pa nam moškim niso vedno (po)znane, niti posledično z naše strani cenjene.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Duhovno se najbolj napolnim z dobro knjigo, filmom ali iskrivo debato. Z vsem naštetim in še čim, kar izzove moja stališča in pozicije.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Moja osebna želja je, da bi mi uspelo še naprej krmariti uvodoma omenjeno barko. Ni vedno mirna plovba, tako na zunaj kot na znotraj. Da bi znal brzdati svoj osebni egoizem, ločiti zrnje od plev in preskočiti kak izziv zunaj “hiše” in zagristi v tistega znotraj. Če vse našteto uspe, bom zelo vesel in še bolj blagoslovljen. 🙂 Poklicno pa si želim, da bi še naprej (upam) uspešno vodil ekipo skoraj 50 (samih) žensk. A veste, to so tudi izzivi …