Za rokometašem Domnom Novakom, 23-letnim mladeničem, so sanjski meseci. V svojem klubu, Celju Pivovarni Laško, je odigral odlično v izostreni konkurenci lige prvakov. Prislužil si je vabilo iz močne nemške lige, vmes pa je nekdanji mladinski evropski prvak debitiral tudi za člansko reprezentanco. V Moških skrivnostih je med drugim razkril tudi, česa ga je naučilo igranje harmonike in katere udeležence oratorija je imel kot animator najraje.
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Moj vsakdan je sestavljen iz enega do dveh treningov. Pred treningom, med njem in po treningu je za športnika izredno pomembna prehrana. Pri tem mi zelo pomaga partnerka Inja, ki odlično in rada kuha. V preostalem času se posvečam tudi študiju na fakulteti, predvsem pa se trudim, da počnem, kar mi najbolj ustreza in zbistri misli.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Pogosto se je reklo, da moški ne kažejo oz. ne smejo kazati čustev. Menim, da smo si ljudje po naravi različni, nekateri manj čustveni, spet drugi bolj. Jaz osebno rad kažem čustva, predvsem na rokometnem igrišču. Tisti, ki me spremljajo, verjetno vedo, o čem govorim. Veselim se vsake svoje ali soigralčeve dobre poteze, zadetka ipd. Lahko bi se reklo, da sem temperamenten.
Kateri je vaš najljubšikonjiček in zakaj?
Prvi in zagotovo najljubši je igranje rokometa. Kljub temu, da je to hkrati tudi moja služba, v tem tako uživam, da bi ga lahko imeli tudi za konjiček. V prostem času pa se vsekakor rad sprehodim tudi po golf igrišču, kjer se lahko zelo sprostim in nadiham svežega zraka.
Prihajate iz rakovniške župnije. Imate v žepu kako anekdoto ali spomin na salezijance?
Na Rakovniku sem obiskoval nižjo glasbeno šolo. Igral sem harmoniko. Kljub mojemu trudu, da bi šolanje prekinil, sem z veliko pomočjo staršev glasbeno šolo končal. Danes sem na to zelo ponosen in menim, da mi je glasbena šola dala ogromno, tudi moji športni karieri, saj sem se že kot majhen naučil premagovati tremo pred nastopi.
Kako se spominjate animatorskih dni?
Dopoldne v času oratorija sem vodil delavnico, najbolj pa se mi je bilo zanimivo ukvarjati z otroki, ki so bili, recimo temu, bolj energični. Ker sem bil tudi sam med tovrstnimi, sem jih popolnoma razumel, kaj vse jim leti po glavi. V prijetnem spominu so mi ostala celodnevna druženja s prijatelji, drugimi animatorji, tudi po končanem oratoriju smo pogosto do večera ostali skupaj, se družili v mladinskem centru na Rakovniku in uživali.
Letošnje leto za vas predstavlja posebno prelomnico. Odlične igre v ligi prvakov, prvi reprezentančni nastopi, podpis pogodbe z močnim nemškim klubom. Kako človek ob vsem tem ostane prizemljen?
Odhod v tujino je velik preskok. Nikoli pa se ne smeš pustiti odleteti v višave, odtavati z mislimi, kako si dober, kaj si že vse ustvaril … Prizemljen ostajam predvsem s pomočjo punce, staršev in prijateljev. Prav vsi so z mano že od mladih nog, torej so bili ob meni tudi že pred začetkom profesionalne kariere. V njihovi družbi hitro ugotoviš, da si še vedno isti človek, ista osebnost.
Praznujemo 30 let samostojnosti. Zakaj je lepo biti Slovenec?
Izjemno sem ponosen na našo prelepo državo. Zdi se mi res dovolj velika, imamo pa vse, kar si zamislimo, na dosegu roke. Tudi ob nastopu za državno reprezentanco, ko igra himna, so to neka posebna čustva, ki jih je praktično nemogoče opisati z besedami.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Medsebojno spoštovanje, predvsem spoštovanja do starejših primanjkuje. Pri vrstnikih pogosto opazim, da jim je težko pozdraviti neznanca, mu odstopiti sedež na avtobusu … Sam sem bil tako vzgojen in se trudim, da vsakega lepo pozdravim, morda spregovorim nekaj besed. Predvsem starejšim to pomeni veliko. Tu bi se navezal tudi na manko komunikacije. To mislim predvsem za nas, mlajše. Včasih se nam je lažje “pogovarjati” po sporočilih kot osebno, iz oči v oči. Tretja stvar je razumevanje, saj se vse preveč ocenjuje glede na videz. Bolj bi se morali zavedati, da ima prav vsak svoje skrbi in probleme.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Ob redkih priložnostih, ko se zbere vsa družina, saj se mi zdi, da se takrat najbolj povežemo.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Za športnika je poškodba nočna mora. Ob malo težji poškodbi hitro ugotoviš, da se ne vrti vse samo okoli športa, temveč da so na svetu tudi pomembnejše stvari – predvsem zdravje.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Želel bi si ustvariti družino in ji omogočiti karseda prijetno in ugodno življenjsko okolje.
