Ivan Filipović se je rodil leta 1968 v Tomislavgradu v Bosni. Njegova mladostniška iskanja so sovpadla z razpadom Jugoslavije in kot mnogi mladi v tistem času se je znašel v peklu droge. Pri 19-ih je pristal v Nemčiji, izkusil je ulico in zapor.
Po petih letih življenja na dnu je odšel na zdravljenje v skupnost Cenacolo, ki jo je za odvisnike in vse, ki so nezadovoljni s svojim življenjem, pred 35 leti v Italiji ustanovila redovnica sestra Elvira. Po zdravljenju se je odločil, da v skupnosti ostane in postal – duhovnik. Danes deluje v hiši za integracijo skupnosti Cenacolo v Zagrebu.
Spoštovani don Ivan Filipović, kaj vas je v Cenacolu tako pretreslo, da ste doživeli življenjski preobrat?
Ko sem prvič videl sestro Elviro, bilo je 8. decembra 1994, nam je v kapeli v Medžugorju govorila o tem, da se ti v življenju obrestuje, če si dober. Na koncu je postavila vprašanje: Kdo od vas želi biti dober? Vsi so dvignili roko, samo jaz ne. To je bilo po dveh mesecih bivanja v skupnosti. V moji glavi je bil film: samo malo še, za božič bom šel domov.
Vedel sem že, koga bom pretepel, koga bi najraje ustrelil, kje bom našel drogo, kako bom zaslužil denar. Imel sem svoje načrte in v teh načrtih ni bilo veliko dobrega. Med 150 ljudmi samo jaz nisem mogel dvigniti roke.
To je bilo prvič po mnogih letih, da nisem imel poguma lagati. Pred tem je z mano govorilo že mnogo psihologov, psihiatrov, starši, prijatelji, vsi brez uspeha. Potem pa pride ena redovnica …
Tisto noč nisem spal in vso noč se mi je po glavi podila misel: “Zakaj ne želim biti dober?” Sram me je bilo jokati v postelji, v sobi nas je bilo takrat veliko. Dvakrat ali trikrat sem ponoči vstal, šel na stranišče in tam jokal. Naslednji dan smo vsi skupaj molili rožni venec in takrat se je v meni nekaj prelomilo. Odločil sem se, da bom ostal v skupnosti in da želim postati dober.
Kaj je v procesu zdravljenja odvisnosti pravzaprav najtežji korak?
Mislim, da je najteže sprejeti poraz. Priznati, da si v življenju zgrešil. V skupnost prideš v nekem trenutku, ko si na dnu, ko si potonil, a to še ne pomeni, da si v sebi priznal, da je tvoje življenje povsem zgrešeno, da se moraš spremeniti.
Nekdo pride v skupnost zato, ker ga je prisilila žena, nekdo zato, ker mu grozi zapor, ali zato, da bi bili starši zadovoljni.
Prelomna točka je, ko si priznaš: lagal sem, prevaral sem, kradel sam, bil sem nezvest. Ko vidiš, da je bilo vse tvoje življenje laž, in si rečeš: ne želim več biti tak.
To je trenutek resnice do samega sebe in odločitve, kdo želim biti jutri. Potem se prave bitke šele začnejo. Potreben je čas, da se oblečeš v novega človeka. Tudi v skupnosti tega ne dosežejo vsi.
Vi ste v skupnosti premagali odvisnost in se celo odločili, da boste postali duhovnik.
V skupnosti sem odkril, kako lepo je, ko sebe daruješ za druge. Najprej sem se odločil, da bom vse življenje ostal v skupnosti, potem pa je prišel še Božji klic v duhovniško življenje. Temelj je v tem, kar smo se naučili od Elvire: da opustimo svoj egoizem in začnemo misliti na ljudi okrog sebe.
Da podamo roko tistemu, ki je v stiski, in da po drugi strani dopustimo, da tudi nam drugi podajo roko, ko smo sami v stiski. To je bilo zame nekaj novega, česar v prejšnjem življenju nisem poznal.
Katera je vaša največja zmaga v življenju?
Gotovo je velika zmaga, ko se človek reši zasvojenosti z drogo, s heroinom, tako kot se je zgodilo meni. Lahko pa gremo še globlje, droge so le na površju. Velika zmaga je, kako se vsak dan znova upreti sebičnosti, kako se čemu odpovedati, zato da narediš nekaj dobrega bratu ob sebi.
To ne pride spontano in ni lahko, človek bi namreč raje šel po poti najmanjšega odpora. Sebi je treba vsak dan umirati, pa te bo na koncu življenja čakala največja zmaga.
Kakšni so fantje in dekleta, ki danes prihajajo v skupnost? So drugačni kot včasih?
Gotovo se je z novimi generacijami življenje v skupnosti do neke mere spremenilo. Prihajajo ljudje drugačnega psihološkega profila in kulturne dimenzije. Tudi že več let nismo dobili kakšnega klasičnega odvisnika od heroina. Danes so večja težava računalniške igre, igre na srečo.
Nisem še videl hujše odvisnosti, kot so igre na srečo. Ljudje imajo težave s tem, da imajo v srcu žalost, lenobo, brezdelnost. Nekaj pa je skupnega vsem tem različnim generacijam: ko zakoplješ pod površino, ugotoviš, da so to ljudje, ki so žejni Boga.
Elvirina “metoda” zdravljenja odvisnosti nikoli ni temeljila na kakšni znanosti. Zanimali smo jo mi kot ljudje, naš izvor, družina. Vedela je, da je odgovor na vsa vprašanja v Jezusu Kristusu. Ne glede na to, kdo si, kaj si, ko srce odpreš živemu Bogu, se bo začelo novo življenje. In na tej poti k Bogu ti lahko zelo pomaga skupnost.
Papež Frančišek poudarja, da so ubogi naši učitelji. Kaj odvisniki učijo skupnost Cenacolo, kaj učijo vas?
Elvira nam je vedno govorila, da ni nikoli prebrala nobene knjige o odvisnikih, da se je vsega naučila od nas. Tudi v misijone nas je pošiljala zato, da bi se učili od ubogih.
Nikoli ne bom pozabil, ko sem v misijonih videl 3-letno deklico Bianko, kako je skrbela za svojo enoletno sestrico. Obnašala se je kot 35-letna mamica. Ti otroci so v življenju preživeli strašne stvari. Ko to vidiš, te postane sram, sramuješ se svojega egoizma, svojega lagodnega življenja.
Še en primer. Ko je Elvira ustanovila skupnost, so fantje lahko kadili, in sicer do 10 cigaret na dan. Potem pa so začeli med seboj trgovati s cigaretami in skupnost je začela spominjati na ulico. Ko so Elviri fantje sami rekli, naj ukine cigarete, jih je vse zbrala ob sebi.
Pokleknila je pred njimi in jih prosila, naj ji odpustijo, ker jim ni prej vzela cigaret. »Danes se v skupnosti več ne kadi. Kdor ne more brez cigaret, naj gre v neko drugo skupnost.« Življenja odvisnikov so v resnici odprte knjige, iz katerih se lahko učimo.
Kaj niso ti fantje in dekleta le ljudje, v katerih se je drama zasvojenosti najbolj razdivjala, a v resnici je zasvojen ves sodobni svet?
Živimo v času potrošništva, sekularizacije, relativizma, ni treba niti naštevati. Svet je v kaosu. Oddaljuje se od Boga. In čim bolj je oddaljen od Boga, bolj je suženj prostitucije, droge, pornografije, hrane, pretiranega luksuza itd. Zdi se mi, da še nikoli v zgodovini ni bilo toliko sužnjev, kot jih je danes.
To pa vodi v živčnost, prepir, pohlep, egoizem. So še veliko hujše odvisnosti od heroina: pornografija, pedofilija … Svoboda ni v tem, da delamo, kar želimo. Resnična svoboda je samo v Kristusu. Ko imaš Kristusa v srcu in je ta na prvem mestu, je tvoje veselje in užitek v tem, da strežeš bratom.
Avtor prispevka je p. Bogdan Rus.
Pogovor, ki ga berete, je v celoti objavljen v spomladanski izdaji revije Praznična.
Vsebino Praznične narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Vsaka številka prinaša zanimive intervjuje, kulinariko, reportaže in predloge za potepanja, duhovno spodbudo, ideje za dekoracijo doma, ročno ustvarjanje in vrtnarjenje, potrošniške in modne nasvete ter praznična povabila.
