Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 20. julija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Slepota za Žana ni ovira: “Življenje je lahko kljub oviram zelo lepo, treba je imeti le nekaj vztrajnosti in poguma”

Zan Prsa

Fotografija je last Žana Prše.

Katarina Berden - objavljeno 05/08/23

"Če ima človek željo in veselje do nečesa, naj vztraja pri tem, saj to vedno prinese srečo in neko nagrado"

Žan Prša je 25-letnik iz Svetega Jurija ob Ščavnici, po poklicu je tehnik računalništva, ob tem pa končuje študij Računalniških in informacijskih tehnologij na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru. Trenutno je samozaposlen in poučuje harmoniko ter igra v narodnozabavnem ansamblu Slovenjegoriški muzikanti, ki ga je ustanovil leta 2017.

Vse našteto se morda zdi samoumevno in nič nenavadnega, vendar je treba omeniti dejstvo, da ima Žan okvaro vida. Rodil se je s prirojenim glavkomom, kar pomeni, da je imel že kot dojenček okrog pet ali deset odstotkov vida. Do konca osnovne šole se je ta odstotek še zmanjševal, vse do popolne slepote.

Vendar pa Žan pravi, da okvara vida nima prevelikega vpliva na njegovo življenje in ga ne ustavlja niti pri športih, kot so smučanje, rolanje in kolesarjenje. Za vse to je zelo hvaležen svoji partnerki, ki ga ves čas podpira in spodbuja pri najrazličnejših aktivnostih.

Kako ste prepoznali svojo ljubezen do glasbe in igranja harmonike, kaj vas je navdihnilo, da ste postali glasbenik?
Veselje do glasbe imam že od malega. Že od nekdaj sem rad poslušal kakršnokoli glasbo, predvsem slovensko narodnozabavno. Vedno me je fasciniralo, ko sem koga slišal igrati harmoniko, imel sem željo, da bi tudi sam igral ta inštrument.

K temu, da bi me vpisali v glasbeno šolo, sem začel nagovarjati tudi svoje starše, ki so me na neki točki vzeli resno. Tako sem se v petem razredu osnovne šole začel učiti igranja na harmoniko. Potem pa je moja ljubezen do glasbe samo še rasla, z njo tudi veselje do igranja.

Kako pa ste dobili idejo, da bi svoje znanje delili tudi z drugimi?
Ideja, da bi poučeval, je prišla od drugih. Do mene je namreč prišel neki fant, ki je imel željo, da bi se učil harmoniko, in me je vprašal, ali bi ga bil pripravljen poučevati.

Ta učenec je fant s posebnimi potrebami, njegova mama mi je povedala, da so ga glasbene šole in drugi učitelji zavrnili, saj obiskuje šolo s prilagojenim programom. Prosili so me, ali bi lahko jaz poskusil, in sva začela z učenjem.

To se je potem razširilo od ust do ust in začeli so me kontaktirati še drugi učenci. Sedaj imam okrog 15 rednih učencev, večinoma osnovnošolcev, torej 15 ur učenja na teden. Spoznal sem, da uživam v tem, da znanje prenašam na mlajše, tudi odzivi učencev so bili dobri. Učenci uživajo, meni pa to tudi ni problem, tako da smo vsi zadovoljni.

Se kot glasbenik s slepoto srečujete s kakimi posebnimi izzivi, ko igrate ali poučujete glasbo? Kako jih premagate?
Igram v narodnozabavnem ansamblu, vendar mi to, da sem slep, pri tem ne predstavlja večjega izziva, saj smo vsi dobri prijatelji in si pomagamo med seboj. Drugi me vodijo okrog, brez težav igramo na veselicah, porokah in drugih priložnostih in načeloma ni pri tem nobenega problema, vsaj jaz ne gledam tako na to. Polovica ljudi sploh ne opazi, da je na meni kaj posebnega. 😊

Kar zadeva poučevanje, nič ne učim po notah, tudi nekateri drugi učitelji diatonične harmonike ne poučujejo po notah. Sam zagovarjam enak pristop, po katerem sem se učil tudi sam, torej po posluhu. Učimo se pesem po pesem, po prijemih, veliko vadimo. Jaz jim pokažem na svoji harmoniki, povem, kateri prst pride kam, in se da vsega naučiti.

Zan Prsa

Nam lahko zaupate kak ljub/dragocen spomin z nastopov?
Na vseh dogodkih je veselo in zanimivo. Gotovo pa mi bo vedno ostal v spominu dogodek, ko sem prvič srečal svojo partnerko – prosili so nas, ali bi igrali na praznovanju abrahama njenega očeta, in tam sva se spoznala.

Kako je prišlo do tega, da ste se odločili za področje študija računalništva?
Najprej sem se vpisal v srednjo elektro-računalniško šolo, smer tehnik računalništva, ker se mi je zdelo, da bi mi načeloma lahko zelo v redu šlo. Marsikaterih poklicev z okvaro vida ne moreš opravljati, ta smer pa je omogočala, da lahko delaš praktično vse. Vplivalo je tudi to, da me je računalništvo in programiranje že od nekdaj zanimalo.

Na kak način vas partnerka podpira pri usklajevanju vsakdanjega življenja in glasbene kariere?
Nasploh z moralno podporo, spodbuja me in mi pomaga, pa tudi čisto z osnovnimi stvarmi. Jaz seveda nimam izpita za avto, zato mi pogosto ponudi prevoz, ko ga potrebujem, že to je velik del. Eden drugemu pomagava.

Tudi pri drugih stvareh me spodbuja. Prepričala me je, da sva šla smučat in rolat. Če ne bi bilo nje, se to verjetno ne bi zgodilo. Tudi zaradi nje sem še toliko bolj navdušen nad športom; rolam, smučam, tudi kolesarim v tandemu. Dosti stvari lahko počneš, če te nekdo spodbudi in ti pokaže, da se vse da, če imaš voljo do tega.

Ravno zato sem ji zelo hvaležen, saj sem sam pred tem imel željo, vendar mi je manjkal nekdo, ki bi rekel: “Okej, greva.” Prevzela je kar veliko odgovornosti. Smučanje je videti tako, da jaz vozim pred njo, ona za menoj in imava komunikacijski sistem prek slušalk, da se lahko pogovarjava.

Zan Prsa

Verjetno se pri takih aktivnostih ustvari še močnejša vez in zaupanje, imam prav?
Seveda. Ko smučaš, moraš tistemu, ki te vodi, stoodstotno zaupati. Zato je še toliko lažje, če je to partnerka, s katero imava že tako močno vez, kot pa če bi bil to nekdo, ki ga ne poznam tako dobro.

Bi lahko opisali, na kak način je slepota oblikovala vašo perspektivo na življenje okoli vas?
Slepota me ni nikoli ustavljala, to sem vedno jemal kot nek izziv in želel poskušati čim več stvari, ves čas razmišljati na pozitiven način in poskušal živeti čim bolj normalno življenje.

Imate sporočilo za tiste, ki želijo kljub najrazličnejšim oviram vztrajati na poti do uresničitve sanj?
Okoliščine niso najbolj pomembna stvar. Če ima človek željo in veselje do nečesa, naj vztraja pri tem, saj to vedno prinese srečo in neko nagrado, sploh če ima nekoga, ki mu lahko pri tem pomaga. Življenje je lahko kljub oviram zelo lepo, treba je imeti le nekaj vztrajnosti in poguma.

Tags:
bolezenintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.