Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 19. junija |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Posebna izpoved sestre Lidije. “Jetra sem dobila za 40. rojstni dan”

sestra-lidija-puksic.jpg

Fotografija je last sestre Lidije Pukšič

Lojze Grčman - objavljeno 08/10/23

"Sestre so zelo molile zame, za čudež, da bi ozdravela." Življenjska pot redovnice Lidije Pukšič

Lidija Pukšič je nasmejana redovnica, natančneje Marijina sestra. Prihaja iz okolice Ptuja, deluje pa v skupnosti v Mariboru. Božji klic je začutila že kot najstnica in med redovnice vstopila tik pred polnoletnostjo. V intervjuju za Aleteio pa pripoveduje o boleči, a vseeno življenjsko utrjujoči izkušnji in preizkušnji – bolezni jeter ter presaditvi tega organa.

Sestra Lidija, kako ste postali redovnica?
Ko sem začutila v sebi klic, sem molila za duhovne poklice. “Gospod, če si mi to res namenil,” sem mu dejala, “uredi tako, da bo prav”. Doma pa je bilo zelo težko. Preden sem šla od doma, sem o svoji nameri, da grem v samostan, le malo povedala. Nisem si upala prej. Najprej sem povedala krstni botri. Pred mojim odhodom, stara sem bila 18 let, pa sta se oče in mama, ki sta verjetno pričakovala, da bom ostala doma, želela prepričati o skupnosti, kamor odhajam. Po obisku samostana in sester sta bila mirnejša.

Kako vidite in živite poslanstvo v redovni skupnosti?
Po bolezni zmorem manj, pred njo pa sem bila kuharica za večjo skupnost, od koder so me poslali v Rim za devet let. Zdaj v Mariboru v hiši delam vse. Ob tem pa moram poslušati svoje telo, si postavljati meje, koliko zmorem, da ne pregorim. Zelo pomembno je gibanje. Če mi le uspe, redno dvakrat tedensko hodim na Pohorje.

Tako kljub vsej “kemiji”, ki jo zaužijem, vzdržujem fizično, psihično in duhovno kondicijo. 🙂 To mi pomaga, da lahko normalno delujem, tudi duhovno. Ključno in najpomembnejše je, da se poslušamo, iščemo ravnotežja med telesnim in duhovnim, česar se učimo vse življenje.

lidija-puksic-2.jpg

Ste omenjeno ravnotežje pred boleznijo lovili slabše?
Ni bilo časa, da bi ga. V devetih letih v Rimu sem imela res veliko obveznosti. Pomagala sem v kuhinji, pralnici … V Papeški zavod Slovenik je namreč prihajalo ogromno romarskih skupin, poleg tega pa smo redno skrbele za mednarodno skupnost študentov – duhovnikov. Delo je bilo zelo naporno, a znaki bolezni so se pojavljali že pred tem.

Kdaj in kako ste ugotovili, da je nekaj zelo narobe?
Zelo izrazito pravzaprav nisem ugotovila. Čutila pa sem, da sem utrujena. Dala sem si pregledati kri. Zdravnica je rekla, da nekaj ne drži, da so gotovo kaj zamešali. A je bilo tudi drugič enako. Na ultrazvoku mi je celo rekla, da imam lepše organe kot ona.

Naposled pa mi je gastroenterologinja le postavila diagnozo: primarna biliarna ciroza. Sprva nisem imela pojma, kaj je to. Nato sem se začela zanimati. Vmes sem šla na homeopatsko zdravljenje, ki je zadevo v mojem primeru poslabšalo. Ko sem prišla nazaj, sem morala zdravnici obljubiti, da ne bom tega storila nikoli več. Odtlej sem v kartotekah zaznamovana kot malo svojeglava. 🙂

Sestra Lidija nekdaj in danes:

Kdaj ste dobili nova jetra?
Za 40. rojstni dan! Natančneje, 5 dni pozneje. Na transplantacijo sem čakala 13 mesecev. Pri nas, med redovnicami, se 40-letnic ne praznuje. Od 50. rojstnega dneva naprej pa. Mojo pa smo praznovali. Morda zato, ker so vsi mislili, da bom umrla. Sestre so zelo molile zame, za čudež, da bi ozdravela.

Ste bili tako slabotni?
Nisem se počutila tako slabo. Bila pa sem zelo utrujena. Rumena sem bila kot kanarček. Telo me je strašno srbelo. Predvsem stopala, ki sem jih drgnila z močnim glavnikom. Koža je bila spraskana do krvi. Si predstavljate, kako sem bila videti v cerkvi? Nikoli ne veš, v katerem trenutku te bo zasrbel kateri del telesa.

Tega ne bi privoščila nikomur. Kirurgu sem potožila: “Samo tega si želim, da me koža ne bi več srbela.” Potolažil me je, da me ne bo več srbela, ko bom dobila nova jetra. To je bil primarij dr. Valentin Sojar, odličen kirurg, ki me je vedno bodril.

Kaj ste premišljevali v letu, ko ste čakali na organ?
Doživljala sem precejšnje stiske. Vseskozi sem morala biti dosegljiva na telefon. Slišala sem za gospo, ki je transplantacijo zavrnila. To me je precej prizadelo, zato sem začela moliti za pogum, da mi Bog nameni toliko moči, da bom sprejela priložnost, ko se bo ponudila. Nekoč sem šla poslušat eksorcista. Potem me je spreletela misel: kaj, če dobim jetra kakega satanista?!?

Kaj ste v teh stiskah vprašali Boga?
Imela sva boje. “Ljubi Jezus, kar si mi namenil, je v tvojih rokah,” sem mu rekla. Čutila sem, da mi je Bog stiske sčasoma odvzemal, tako da sem se umirila in zaupala. Nad mano je molil tudi znan karizmatik Robert DeGrandis, ki mi je dejal, da naj poslušam zdravnike in zaupam v Boga. Kaj pa, če se je odločil, da me pokliče k sebi? Povedati pa moram, da me tega ni bilo strah.

Iz UKC Ljubljana so me klicali dvakrat. Prvič so ugotovili, da je bil darovan organ zame neustrezen. V naslednjem poskusu čez štiri mesece pa so bila jetra primerna.

Ampak …
… prišlo je do zavrnitve. Dobila sem visoko vročino, noge so mi odpovedale, komaj sem hodila. Sledila je punkcija jeter, dobila sem zdravila, še dva tedna sem bila v bolnišnici. Čez tri mesece se je to ponovilo. Tretja zavrnitev se je zgodila po enem letu. Takrat sem doživela hud šok. Nisem čutila, da bi bilo kaj narobe. Zdravnica mi je povedala, da s krvjo nekaj ni v redu. Potem se je stanje počasi umirilo. Še vedno imam prvi presajeni organ, hvala Bogu. Nekateri so morali na presaditev kar trikrat.

lidija-puksic-3.jpg

Na kaj pomislite, ko koga slišite reči, da mu gre kaj “na jetra”?
Po operaciji ta izraz doživljam drugače kot pred njo, a v resnici se marsikaj useda na jetra. Zato vse negativno rajši izrazim, ne tlačim vase. Zelo sem občutljiva na zgodbe in usode ljudi okrog sebe. Boga prosim, da mi pomaga, da tega ne jemljem nase.

Drži, da vam je bilo bolniško maziljenje podeljeno tik pred operacijo?
Med vožnjo na operacijo sem klicala okrog prijatelje in znance in jih prosila za molitveno podporo. Zelo veliko se jih je odzvalo. Zame so molili že prej in tudi potem. Odpeljali so me že proti operacijski sobi, sestra me je začela pripravljati na poseg … V tistem hipu pa sem se spomnila na bolniško maziljenje. Peljali so me nazaj v sobo, a so bili kljub številnim klicem duhovniki zasedeni. Potem je prišel gospod Jože Mejač, ki je bil tedaj star več kot 90 let. Ta milost človeka zagotovo doseže!

Kako 18 let po operaciji gledate na življenje?
Življenja prej nisem tako cenila kot zdaj. Bolj sem pozorna na to, kaj ljudje počnejo. Dokler imaš zdravje, se tega ne zavedaš. Ko težko zboliš, se šele zaveš, kaj si imel. Bog je za vsakega pripravil tako, kot mora biti. Ne gre drugače. 🙂

Tags:
bolezenintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.