“Vse zmorem v njem, ki mi daje moč,” skupaj s svetim Pavlom vzklika Korošec Lovro Kavčič. Študenta drugega letnika razrednega pouka ni strah izzivov, četudi bo morda zaradi njih naletel na nasprotovanje ali kakšno drugo neprijetnost. Tako je že pri 18 letih prvič pogumno pričeval na Pohodu za življenje. V intervjuju za Aleteio je med drugim spregovoril tudi o življenju “v četvero”.
Kako je živeti, ustvarjati kot eden od četverčkov?
Meni popolnoma normalno! Tako je bilo vseskozi. V otroštvu in mladosti se lahko vseskozi s kom pogovarjaš. Skupaj smo delali domače naloge, spraševali drug drugega o snovi … Fantje smo bili precej tekmovalni, zato smo se malce bolj pogosto skregali. 🙂 Nikdar huje. A več kot dva se nikoli nista, nisva kregala. Nikoli se nista spravila dva na enega. Ne spomnim pa se, da bi se kdaj stepel s sestro Mirjam. Nismo hodili v vrtec. Babica, dedek in pradedek so živeli čez cesto. Nato je mami ostala doma. Skupaj smo se ukvarjali s športom in glasbo.
Kaj ti je dalo odraščanje “v četvero”? Bolje rečeno – ob še eni starejši sestri.
Rodili smo se v razmiku petih minut, jaz zadnji. Oni so vsi plavolasi. Jaz pa imam rjave lase in malce temnejšo polt kot oni. Šalimo se, da sem posvojen, da sem v nekem paketu priplaval po vodi ali da so me zamenjali s pravim bratom, ki ga še iščemo. 🙂
Z njimi se lahko pogovarjam o čemerkoli, četudi se dlje časa ne vidimo. Velikokrat doma debatiramo o župnijskih katehezah za mlade.
Kaj se je dogajalo z domnevnim predlogom tvoji mami za redukcijski splav, preden ste bili rojeni?
Šlo je za zdravnika, ki ga je mama poznala. Po službeni dolžnosti jo je moral obvestiti, da obstaja možnost redukcijskega splava, če si na primer ne bi želela toliko otrok hkrati. Dejal ji je nekako tako, da ji to informacijo mora povedati, hkrati pa si je želel, da bi obdržala vse otroke. Morda sem predlani o tem povedal kaj narobe, ni bilo tako drastično, da bi predlagali splav.
V današnjem času izpostavljanje v gibanju za življenje zahteva kar nekaj poguma. Zakaj vztrajaš?
Kriv je moj najboljši prijatelj Jakob Praznik, zdajšnji vodja mladinske skupine Mladi za življenje, ki me je povabil na predavanje Urše Cankar Soares o Pohodu za življenje in splavu. Pred dvema letoma sem bil na svojem prvem Pohodu za življenje. Malce sem bil v dvomih. Preteklo leto sem videl, da je Jakoba neka zagovornica splava odrivala.
Ne vem, kako bi se na to odzval jaz. Ampak Bog nam pravi: “Pojdi.” Čutim poslanstvo. Zakaj ne bi zagovarjali svojih prepričanj? Saj mi nihče nič ne more. Zakaj ne bi širil veselja do življenja, če ga lahko? To je povezano tudi z vero. Vera je vera zato, ker tega ne verjameš, ampak veruješ.
Vprašali so me, ali bi kaj povedal. Kaj naj? Nisem se pripravil, stvari sem prepustil Svetemu Duhu. Na koncu je množica močno ploskala, potem ko sem rekel, da smo zdaj vsi štirje živi in zdravi.
Pohod za življenje 2023
Tema splava vzbudi ogromno nasprotujočih si mnenj, zavajajočih ali površnih informacij, povišanih tonov, tudi žaljive komunikacije. Kako bi bilo mogoče stopiti na drugačno pot?
Nika Kovač je dejala, da ženski mora biti predstavljena možnost splava. Se strinjam. Predstavljene pa ji morajo biti tudi druge možnosti. Tako bi morali delovati. Da ponazorimo, kako je življenje lepo in koliko dobrih posledic prinese sprejem življenja. Včasih se poskušam vživeti v druge. Če bi bil zagovornik splava, bi si najbrž mislil, zakaj mi govorijo, da je toliko otrok umrlo.
Z mojega zdajšnjega vidika pa se najbrž ne bi počutil okej, če bi zagovorniki splava reklamirali: “Splav je rešitev. Naredi splav. Pridi k nam.” Je pa to zelo kompleksno vprašanje, kako sporočati svoje vrednote. Včasih se mi zdi, da je treba moliti in se bo nekaj že zgodilo. 🙂 A tudi delovati je treba. Že Jezus je rekel, da nas bodo preganjali. Tako je. Stati moramo za svojimi vrednotami, a ne smemo biti vsiljivi. Tudi meni ne bi bilo všeč, če bi mi nekdo vsiljeval drugo vero ali prepričanje.
Se je pa na primer težko postaviti po robu avtoriteti, denimo profesorju, in zagovarjati svoja stališča. Nisem takšen, popoln kristjan.
Kako je biti mlad kristjan v javnosti?
Na avtobusu molim hvalnice, vedno se pokrižam, večkrat. Danes sem zadnji križ naredil čez cel prsni koš. Pa kaj! To sem jaz! V zadnje času se ne počutim tako samega ali čudnega. Na fakulteti kar nekaj ljudi razmišlja podobno kot jaz. Nekoč me je sošolec vprašal, zakaj se pokrižam pred malico. Ko sem mu razložil, je rekel: “Okej, kul.” Ni bil napadalen. To me je presenetilo. Ljudje morda niso taki, kot si mogoče predstavljamo. Če nekdo nosi majico pevca ali skupine, se lahko tudi jaz pokrižam in pokažem, kaj mi je všeč. Saj imamo svobodo. 🙂
Kaj bi še izpostavil?
Zelo sem presenečen nad polno cerkvijo pri študentski maši in polno dvorano na Večerih Plus. Na mašo sicer ne morem, ker tedaj delam v knjižnici. Sošolec pa mi je povedal, da je bilo ogromno študentov. Mladi so!
Zase in prijatelje igraš tudi kitaro, pišeš pesmi.
Začelo se je tako, da smo šli po enem poletnih taborov naše župnije v pustolovski park. Mene pa je zelo strah višine. Moj najljubši citat je: “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč,” (Flp 4,13). Te besede ima na športnih copatih napisane tudi Stephen Curry, moj najljubši košarkar. Ta šport sem nekoč treniral. Zato sem se odločil, da grem. In uspelo mi je. Že prej sem rekel bratu, ki dela odlične melodije, da če pridem skozi park, bova napisala pesem Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.
Zbral sem citate iz pridig enega od duhovnikov in poudarke iz katehez. Tako je nastala pesem, zaigral sem jo animatorjem, bili so navdušeni. Tako sem pisal naprej – izhajal iz sebe, svojih situacij, svojega odnosa z Bogom. Nisem hotel, da bi bilo to javno, ampak zdaj je nekoliko postalo. Pesmi so zame molitev. Vedno zmolim, preden začnem pisati. Ko ne vem, kaj bi molil, začnem pisati pesem. Odlično sodelujeva z bratom, jaz sem boljši pri besedilih, on pa pri melodijah.
Kaj si občutil, ko je te poklical glasbeni vzornik?
Nikoli nisem pisal pesmi, da bi se izpostavljal. Sem zelo velik oboževalec Tadeja Vindiša. Nekoč me kliče neznana številka, iz telefona se v štajerski melodiki zasliši: “Zdravo, Tadej tu …” Za hip sem ugasnil mikrofon in kriknil od navdušenja.
Nato pa povsem mirno odgovoril: “Da, živijo, Lovro pri telefonu.” Mene in Saro, moje dekle, je povabil na Večer Plus. Nisem imel samozavesti, zdi se mi, da še vedno ne znam peti. A pomembno je, da je iz srca. Na slavljenjih nisem zato, da bi dobival potrditve, kako sem dober, ampak da pojem, kako je Bog dober. Smisel slavljenja je, da ljudi pripelješ k Jezusu. Če mu ne daš prostora, ne more delovati v tvojem življenju.
