Svoje poglede razlaga mirno, premišljeno in preudarno, kot da ne bi imel zgolj 20 let. Študira slovenistiko in antično grščino. Vrstnike spodbuja k različnim pobožnostim v okviru Katoliške mladine. Dejavno sodeluje v grosupeljski župniji. Piše, komentira, lektorira in ureja za Domovino. Tokrat pa se je Urban Šifrar znašel na drugi strani snemalnika.
Pred vrati je študijsko leto in z njim tudi duhovna ponudba za študente. Kaj pripravljate na Katoliški mladini?
Ponudba je široka, ena od reči je denimo pobožnost prvih petkov. Začenjajo se oktobra, do konca študijskega leta jih bo ravno devet. Že lani so se lahko študenti prijavili na sporočila z razlagami o pomenu pobožnosti do presvetega Srca Jezusovega. Odziva je bilo kar nekaj.
Oktober je tudi mesec rožnega venca, ki ga prav tako pripravljate. Kako študenti najdejo bogastvo, osebni pečat te molitve?
Gre za čudovito molitev, eno ključnih, ki nam jo je razodela Devica Marija. Svetniki pravijo, da je druga najboljša, takoj za sveto mašo. Mnogi mladi to počasi odkrivamo. Tudi sam sem imel izkušnjo, da včasih nisem razumel, za kaj gre.
A s pomočjo razlag in vaje – da vztrajaš, četudi kdaj ne vidiš smisla –, hitro ugotoviš, zakaj nas Marija pri prikazovanjih, na primer v Fatimi, spodbuja k tej molitvi. Po rožnem vencu nam želi nakloniti izjemne milosti. Že v zadnjih letih in mesecih so se oblikovale skupine študentov, ki skupaj molijo rožni venec.
Oktobra bomo začeli rožni venec moliti tudi javno. Gotovo ste že slišali o tovrstni molitvi na Hrvaškem, kjer na trgih molijo množice moških. Kličemo študente, še posebej fante – mi smo prvi poklicani biti voditelji in zgled, še posebej v duhovnem življenju in pričevanju za Kristusa. Tako v prihodnjih ali zdajšnjih družinah kot v svojih družbah, župnijah, domovini. Javni rožni venec vsebuje kup pomembnih vidikov.
Katere?
Sveti Ludvik Marija Grignion Montfortski, eden največjih “strokovnjakov” za rožni venec, je poudarjal skupno molitev. Tudi v skladu z Jezusovo obljubo, da bo zraven, kadar bomo zbrani v Njegovem imenu. Če ga moliš v skupini, se rožni venec pomnoži. Zelo pomemben je tudi vidik pričevanja. Ko vidiš globoko in iskreno vero pri drugih ljudeh, je to veliko znamenje za spreobrnjenje in poglobitev lastne.
Danes, ko smo vero potisnili v popolnoma zasebno sfero, pa smo izgubili vidik pričevanja. A vera, ki ima globoke korenine, gotovo ne more skrivati svoje krošnje. Vidimo, v kakšnem stanju sta slovenska in zahodna družba. Vidimo, kako nujno potrebujeta ljudi, ki si bodo upali pričevati. Morda bomo za vsaj enega človeka spodbuda in klic k spreobrnjenju.
Če bomo hkrati sprožilec gneva, pa tudi to ne bo nič nepričakovanega. Oziroma nič, česar ne bi napovedal že Jezus – če bomo zvesti njemu in evangeliju, bomo preganjani. Zbirali se bomo enkrat mesečno, prvič pa 13. oktobra ob 6.30 na Kongresnem trgu pred spomenikom Svete trojice. To bo ravno na obletnico zadnjega Marijinega prikazanja v Fatimi in hkrati na dan, ko je papež Leon XIII. zapisal slavno molitev k nadangelu Mihaelu.
Večernice, zornice in prvi petki verjetno niso ravno med prvimi pobožnostmi, na katere pomisli povprečni študent. Še zlasti morda to velja za zornice. Če si bil prejšnji večer na kaki zabavi, je težko odpreti oko pred šesto. Kako jih sprejemajo mladi?
Idejo smo prenesli iz tujine, čeprav so zornice seveda zelo stara tradicija na slovenskem in srednjeevropskem območju. A so v zadnjih desetletjih, po koncilu, zamrle. V zadnjih letih pa so jih ponekod še zlasti začeli namenjati študentom – rezultat so bile polne cerkve, na primer na Poljskem in v ZDA.
To se mi je zdela možnost, ki bi študentom ustrezala. Seveda je težko vstati in se zavezati, da boš prihajal na zornice. Po drugi strani pa je to lahko odličen začetek dneva, pred obveznostmi na fakulteti, ko je v Ljubljani še nekaj miru. Zornice so lahko resna priprava na božič.
Kdaj so potekale?
Vsak delovnik v adventu ob 6.30 v cerkvi Presvetega Srca Jezusovega na Taboru. Letos bodo zornice na tak način potekale tretje leto. Dozdajšnji odziv je bil nad pričakovanji, prihajalo je od 40 do več kot 100 vernih. Videlo se je, da zornice študente nagovarjajo. A nismo izumljali tople vode, nismo ponudili nečesa glasnega in bleščečega.
Kako je bilo na zornicah?
Prav nasprotno. Hoteli smo cerkveno tradicijo: sveto mašo z naravnimi elementi, ki jih je izročilo vključevalo. Med sveto mašo se naredi dan. Sonce, ki vzhaja, predstavlja Kristusa, ki ob božiču prihaja na svet. Zvezda Danica se mu umika kot Devica Marija, ki mesto prepušča Božjemu sinu.
Bogoslužje se obhaja le v soju sveč, tudi to je posebnost. To so stvari, na katere smo pozabili. Kot so nagovarjale naše prednike v stoletjih pred nami, nagovarjajo tudi nas. Le priložnost moramo dati mladim, da to doživijo.
Kako pa je z večernicami?
Slovesne smo nekajkrat obhajali že lani, ob različnih praznikih. V letošnjem študijskem letu bodo potekale enkrat mesečno. Večernice so del brevirja, ki ga duhovniki molijo vsak dan, dostopen pa je tudi laikom. Bistvo psalma je, da se ga poje. Tradicija je tudi, da se večernice posebej ob nedeljah in praznikih obhaja slovesno – s petim bogoslužjem, pri katerem bomo torej sodelovali tako verniki kot duhovniki in strežniki. Podobno kot pri zornicah gre za globoko izkušnjo molitve.
Zelo ste dejavni v Katoliški mladini, ob študiju pa pišete tudi za Domovino, kjer znate biti do Cerkve in njenih napak tudi zdravo kritični. Kako to usklajujete pri nas, kjer velikokrat velja načelo “če nisi z nami, si proti nam”?
Oboje izvira iz ljubezni do Cerkve. Karseda se trudim, da je tako. Na žalost je videti, da Cerkev – mišljena kot inštitucija v svetu – nekaterih stvari ne zmore razčistiti. Koliko sledi Kristusu, koliko se podreja svetu? Če jo k boljšemu ravnanju spodbujamo vsaj mediji, ki nismo neposredno pod cerkveno oblastjo, je to nekaj dobrega in dolžnost vsakega vernika je, da se trudi prispevati svoj delež k svetosti Cerkve.
Gotovo pa bi bilo raziskovanje njenih napak precej hinavsko, če ne bi hkrati delal vsega, kar morem, za Cerkev in njene duše. Del tega je skrb za lastno svetost, trud za krepostno življenje. Neločljivo s tem je povezan apostolat. Tudi ta lahko prihaja prek člankov in medijev – ali pa priprave “pobožnosti”, s katerimi skušamo mladim omogočiti, da postanejo bolj “Božji”, “Bogu podobni”, pa preko prijateljstev in aktivnih skupin, kar tudi napovedujemo pri Katoliški mladini.
Bistveno je reševanje duš. Apostolat ne pomeni le oznanjanja evangelija nekemu “ateistu na cesti”, ampak tudi pomoč povprečnemu mlademu kristjanu, ki morda ne živi v posvečujoči milosti, da bi v polnosti sprejel Kristusov nauk in odrešenje, tako na ravni načel kot dejanj. Za to se trudimo pri Katoliški mladini.
Ste jih zaradi kritičnosti do Cerkve že kdaj dobili po prstih?
Ne morem se posebej pritoževati. Seveda te kdo gleda postrani, s kom znotraj Cerkve morda prideš v konflikt, ker stvari vidi drugače. A ne morem trditi, da bi bil preganjan.
Boli me predvsem, kadar po prstih dobi Kristus, ko se v cerkvah žaljivo ravna z njegovim presvetim Telesom, ali pa kadar jo skupi resnica in so spregledane žrtve. Ali pa ko so tisti z oblastjo v Cerkvi krivični do dela svojih vernikov … a zaradi tega je užaljenost zaman, treba pa je moliti in delati v smeri, da to spremenimo. Ne iščemo lastnih interesov, ampak dobrobit duš.
