Trije fantje v dvajsetih, Primorca Luka Cvetičanin in Patrik Mrak ter Artičan Matevž Derenda (sin pevke Nuše Derenda), sestavljajo skupino Booom!. Na letošnjih Melodijah morja in sonca so zasedli odlično drugo mesto. Kljub mladosti pa imajo fantje izkušnje iz muzikala – kar dva Booomovca sta pred leti sodelovala v uspešnem muzikalu Briljantina.
Pogovarjali smo se z Luko Cvetičaninom, ki nam je med drugim razkril tudi to, kako je nastopati s Tourettovim sindromom.
Kako kompatibilni ste Primorci in Artičan?
Nedvomno smo kompatibilni, smo zelo dobri prijatelji, razumemo se in imamo iste cilje, zato lahko delujemo kot skupina, ne glede na razdaljo.
Kje pa se srečujete na vajah?
Največkrat se dobimo na pol poti v Ljubljani, še posebej med tednom. Včasih pa se Matevž pripelje na Primorsko k nama domov na delovne vikende.
Kako vam prijateljstvo pomaga na odru? Vas rešuje iz zagat?
Nedvomno. Ko gre kaj narobe, si vse povemo. Ekipa je na prvem mestu, zato ni prostora za individualne poteze; vemo, da v veččlanskih skupinah hitro pride do tega. Booomovci skrbimo drug za drugega in ko pride do težav, jih skupaj rešujemo. Pozorni smo na to, da rešitev ustreza vsem trem. Če bi nekdo stisko dolgo držal v sebi, bi se vlekla in prenašala na druge stvari. Tako smo že uigrani, da si povemo, ko imamo slab dan, hkrati pa razumemo, da slabi dnevi pridejo in se zgodijo vsakemu.
Stari ste okrog 26. Kako je danes biti star 26 let? Kako gledate na glasbeno industrijo, ki v ospredje postavlja vizualno popolnost in daje poudarek na tehnologiji?
Nam v sodobnem svetu ni težko, saj drugega ne poznamo. Socialna omrežja so dandanes standard, četudi vsi nismo rojeni za to. Promocija glasbe na družbenih omrežjih zahteva res veliko dela, po drugi strani pa je dobra brezplačna promocija, ki jo lahko uporabljamo, kolikor hočemo in kadarkoli hočemo.
Menim, da se glasbena industrija skozi obdobja ni posebej spremenila, standardi so isti, morda je le več poudarka na vizualnosti kot na sami glasbi oz. sporočilu. A v tem svetu se brez težav znajdemo.
Imate poleg glasbe druge poklice?
Matevž je zaposlen na Radiu Krka, Patrik je diplomirani anglist in zgodovinar, jaz pa sem vzgojitelj v vrtcu.
Ali z otroki v vrtcu veliko prepevate?
Moram reči, da mi pevske vrline v vrtcu pridejo zelo prav, otrokom je glasba zelo všeč.
So otroci spremljali nastop skupine Booom! na letošnjih Melodijah morja in sonca?
Seveda.
Čestitke za odlično drugo mesto. Kakšno je bilo vzdušje na festivalu, je bilo močno tekmovalno?
Hvala. Vzdušje je bilo zelo dobro. Vsi nastopajoči smo se imeli lepo in smo se povezali med seboj, prav nihče se festivala ni lotil zelo tekmovalno. Osebno smo delali na tem, da bi dobro predstavili skladbo, ocenjevanje in dogajanje po nastopu pa ni bilo več v naših rokah.
Člani skupine se navdušujete tudi nad glasbo preteklih desetletij. Kaj je tisto najlepše pri njej?
Vseh skladb ne želim tlačiti v isti koš, a po večini imajo malo več duše. Pesmi so bile po večini osnovane na sporočilih in na tem, kako neka skladba deluje. Danes je vse osnovano na marketingu, vizualni podobi, videospotih. Ogromno je elektronike, celotno skladbo se da narediti kar na računalniku. Nekoč si potreboval glasbenike, ki so prišli in odigrali vse inštrumente. Naj dodam, da so tudi danes izvajalci z odličnimi sporočili. Skratka, v vsakem obdobju so plusi in minusi in v vsakem obdobju je lepa glasba.
Kateri izvajalci starejšega kova pa vas najbolj pritegnejo?
Pojemo skladbe Harryja Stylesa, Michaela Jacksona, Phila Collinsa, skupine The Beach Boys … Ne prepevamo vsega, v stilu “tutti frutti”, temveč izbiramo repertoar znanih izvajalcev, ki žanrsko podobno zvenijo kot naše avtorsko delo. Želimo, da ima vsa glasba, ki jo izvajamo, rdečo nit.
Sicer pa je ime skupine izbral Jan Plestenjak, kajne?
Do Jana smo prišli po glasbene nasvete, mu pokazali svoje pesmi in tako smo pri njem tudi izbrali ime. Prejšnje, ki smo ga izbrali, mu ni dišalo. Mi mladci smo le kimali in se mu nismo upali zoperstaviti. Jan je dejal, da si nas predstavlja kot like iz stripov in od tod nam je na pamet prišlo ime Booom!.
Kaj je bil Janov najboljši nasvet za mlade glasbenike na začetku kariere?
Dejal je, da bo glasbena pot zahtevna in da je treba na njej vztrajati. Zares je naporno, ko se trudiš in daš neko skladbo v javnost, pa ni odziva, ker je ljudje ne poslušajo, marsikomu je vseeno. Na to se moraš pripraviti in biti vztrajen, saj se to slej ko prej izplača.
Lahko značajsko opišete vse tri člane zasedbe Booom!?
Patrik je zelo pameten fant, ki obožuje zgodovino in zelo rad filozofira. Je bolj introvert, a ne v smislu, da se ne bi znašel v družbi. V prvi vrsti je poslušalec, ko pa se sprosti, začne govoriti in od njega se lahko veliko naučimo. Matevž je na prvo žogo flegmatičen, a hkrati zelo komunikativen fant. Rad se druži, obenem pa ima rad svoj mir. Tako Patrik kot Matevž sta zelo topli osebi, ki sta takoj pripravljeni pomagati. Prava carja sta. Jaz sem ekstravert, komunikativen, ljudski in energičen. Moram priznati, da rad “nakladam” (smeh).
Luka, vi imate Tourettov sindrom. Kako vpliva na vas med nastopi?
Ta sindrom, ki se lahko kaže z gibalnimi ali vokalnimi tiki, najlažje opišem tako: ko te piči komar, imaš potrebo, da bi se popraskal, ti pa se ne smeš popraskati. Ko to le narediš, začutiš olajšanje. Ko na odru pojem svoj del, me tiki običajno ne ovirajo, saj sem z mislimi osredotočen le na petje. Pojavijo se, kadar se spomnim nanje oz. kadar imam preveč časa za razmišljanje. Če pridejo med nastopi, jih znam dobro zamaskirati. Sicer pa menim, da ljudje vedo, za kaj gre.
Poleg Matevža ste pred nekaj leti tudi sami nastopili v Briljantini s precej pomembno vlogo. Predvidevam, da je treba biti v muzikalu fit tako fizično kot tudi vokalno. Je bila predstava, ki ste jo tolikokrat ponovili, nekakšen fitnes?
Nedvomno. Fizično je precej drugače, če samo poješ, kot pa če plešeš, poješ in igraš hkrati. Za Briljantino smo imeli priprave kar pol leta po več ur na dan. Na koncu smo bili vsi suhci in pripravljeni na predstavo. Sicer pa sva se z Matevžem tam tudi spoznala.
Nam zaupate kakšno prigodo iz Booomovih nastopov?
Bilo je v Kranju, ko smo ravno pričeli s koncertom. Že pri prvi pesmi je Patriku počila struna. K sreči smo imeli s seboj bend, ki je igral naprej, čeprav je akustična kitara zares manjkala. Naš “roadie” oz. odrski delavec je hitro prijel kitaro in zamenjal struno. Mi smo peli naprej in se, medtem ko smo ga čakali, šalili na račun počene strune.
Po precej dolgem času je kitara le prišla nazaj. Ob koncu nastopa smo izvedeli, da je “roadie” pozabil, da je Patrik levičar. Strune na kitari so za levičarje postavljene drugače. Fant je postavil strune za desničarja. Sredi dela je to z grozo spoznal in strune spet obrnil. Booomovci smo se morali temu primerno znajti, zato smo spremenili vrstni red pesmi.
Vas zaradi priimka pogosto zamenjajo s pevcem skupine Joker Out?
Zadnje čase me prav vsi sprašujejo, ali sva z Bojanom v sorodu. Ne, nisva v sorodu, imava pa skupne točke – oba očeta sta zdravnika in obema je ime Branko (smeh). Ko sva se spoznala, sva se smejala na ta račun. Sicer pa so tako Bojan kot tudi drugi člani skupine Joker Out pravi carji.
