V začetku junija si je Zdenka Dolšak naložila šesti križ. Najlepše presenečenje so ji, kot zatrdi, pripravili v službi: sodelavci so ji spekli veliko okusno torto, bogoslovci in vodstvo bogoslovja pa so ji pripravili posebno knjigo: “Vsak od njih mi je napisal lepo misel, na strani kaj narisal ali drugače pokazal svoj talent, nekdo od njih je posebej zame naštrikal … V darilo so dali del sebe … Ne potrebujem ničesar več, zame je njihova ustvarjalnost molitev.”
Darilo ima na nočni omarici, zanjo je kot rožni venec, zatrdi: “Vsako jutro odprem eno stran v knjigi, preberem misel in tistega bogoslovca ves dan še posebej izročam Mariji v varstvo.”
Kuharsko znanje črpala od redovnic
Zdenka Dolšak je kuharica v bogoslovju že dobri dve desetletji. Vodstvu bogoslovja jo je na prelomu tisočletja predstavil možev stric, duhovnik Stanko Dolšak. Šolske sestre, ki so takrat vodile semeniško kuhinjo, so bile vesele pomoči.
“Od sester sem se zelo veliko naučila, iz njihovega načina pripravljanja hrane sem srkala znanje, nove recepte, tudi občutek za bližino z bodočimi duhovniki. Posebej blizu sem si bila s s. Benjamino, nisva bili le sodelavki, ampak pravi prijateljici,” pove Zdenka z močnim ribniškim naglasom in se simpatično namuzne: “Drugače kot po naše ne znam.”
Ko so sestre po dobrem desetletju odšle, je dobila za “kuharske šefe” kuharje laike; pred tremi leti šolanega kuharja Tomija Grgiča, ki pravi: “Zdenka vsak dan v kuhinjo prinaša srčnost, toplino. Vem, da nisem sam. Po lanski hudi bolezni fizično zmore manj, a ko se je vrnila z bolniške, mislim, da smo prav vsi smrkali – bilo je ganljivo, vrnila se je naša druga mami.”
S 60 na 17
Da se generacije bogoslovcev spreminjajo, pravi Zdenka: “Ko sem prišla, je bilo bogoslovcev 60, poleg tega še vodstvo in nekaj upokojenih duhovnikov – s sestrami smo kuhale za 80 in več obrokov.” Število se je iz leta v leto zmanjševalo, danes pripravljajo obroke za okrog 20 ljudi.
Še bolj kot število bogoslovcev pa se spreminja način prehranjevanja in okus mladih fantov, pove iz izkušnje Zdenka: “Včasih smo po kosilu ali večerji kuhinjo zaklenili, takšno je bilo pravilo. Če hrana ni bila po njihovem okusu, so dobili kaj iz hladilnika ali pa ostali lačni.”
Danes je vse drugače, zatrdi kuharica: “Podobno je kot doma. Kuhinja je ves čas odprta, hladilnik pa kdaj bolj, kdaj pa manj založen.”
Število pada, hvaležnost za hrano raste
Že med kuhanjem Zdenka ve, kdaj bodo krožniki prazni: “Radi imajo bolj moderne recepte, s tem jih ‘preseneti’ Tomi. Ampak razveselijo se tudi vonja, kot so ga vajeni iz domače mamine kuhinje: palačinke, šmoren, pica, špageti z bolonjsko omako … Če zavohajo ‘trojček’, to je mineštra iz krompirja, kolerabe in fižola, pa kdo zaviha nos, ampak je potem veselje, ko dobijo za sladico štrudelj.”
Kuharica redko doživi “zmrdovanje”, zatrdi: “Tudi če ni po njihovem okusu, cenijo, kar jim pripravimo. Le redkokje doživiš toliko hvaležnosti, kot smo je deležni v semeniški kuhinji. Fantje so res zlati – njihovo število se zmanjšuje, hvaležnost, in čutim, da je zelo iskrena, pa strmo raste.”
Ob kuharici še psihologinja in “mama”
Zdenka pride v službo pred šesto uro zjutraj. “Kdaj, posebno ob praznikih, se v semeniški kapeli pridružim pri jutranji maši – blagoslov je, ko ob petju bogoslovcev začnem dan.” Bogoslovcem pripravi zajtrk. “V veliki večini vem, kaj fante tisti dan čaka, sploh v izpitnem obdobju prosijo za molitev,” pove kuharica, ki s svojo srčnostjo pogosto kuhinjo in jedilnico spremeni v “materinsko spovednico”.
Ko fantje odidejo na fakulteto, s Tomijem sedeta in ob kavi začrtata, kaj bosta kuhala tisti dan: pogledata, kaj je v hladilniku z rokom trajanja, kaj so dobili svežega od dobrih ljudi: “Sploh včasih smo dobili vso zelenjavo in sadje od branjevk na bližnji tržnici, kar do popoldneva niso prodali, so prinesli v semenišče. Danes je tega manj, so pa še dobri ljudje iz vseh krajev Slovenije, ki nam prinašajo dobrote. Nikoli ne gre nič v smeti, vse porabimo.”
Ob pripravljanju kosila običajno pripravita tudi osnovo za večerjo, ki si jo fantje “pogrejejo” sami. Z izjemo torka, ko Zdenka pride šele popoldne in jim za večerjo speče pico.
Covid je pustil posledice
Februarja lani sta oba z možem zbolela za covidom – Zdenka je bila v komi štiri tedne, mož kar sedem. “V komi me je obiskala Magdalena Gornik, moja ‘soseda’ z Gore. Od malega sem poslušala o ‘gorniški Lenčki’, stara mama jo je osebno poznala. Naša mistikinja je 40 let živela brez hrane, sama sem bila v komi brez hrane štiri tedne,” pove Zdenka, prepričana, da brez Magdaleninega in Marijinega varstva in nenehnih molitev ne bi preživela.
Bolezen je pustila posledice, a kot pravi kuhar Tomi, so jo tako on kot bogoslovci vsak dan veseli, ko se prikaže v službi: “Večkrat ji rečem, da lahko samo sedi in ne naredi ničesar. Da je z nami – to je za nas največji blagoslov.”
Z duhovniki je Zdenka domača, drug drugega spoštujejo. Iz njene domače vasi, Globel v župniji Sodražica, prihajajo štirje duhovniki, mož ima dva strica duhovnika; poleg njih zadnjih 20 generacij duhovnikov pozna osebno.
“Za vsakega lahko naštejem področja, na katerih je posebej dober, vedno v vsakem iščem najprej dobro. Z zanimanjem pogledam avgusta v Družini premestitve, kam jih škofje pošiljajo – za vsakim imenom si prikličem podobo in zanj molim.”
Vabil na nove maše nima preštetih, ne spomni se, da bi jo kdaj kdo “izpustil”.
“A več kot vabila mi pomeni novomašni blagoslov – tega nam kuharjem novi duhovniki po posvečenju podelijo vsako leto. To mi daje moč in ta osebna povezanost bo tisto, kar bom v pokoju pogrešala. Duhovno povezana pa bom z njimi do konca življenja.”
Prispevek je bil najprej objavljen na spletni strani druzina.si.
