Na Benediktinskem kolegiju v Kansasu sem v stiku z redovniki in laiki, poročenimi in samskimi. V zadnjem času sem z njimi kar dvakrat delil nauk, ki sem se ga stežka naučil: če življenje ne gre po pravi poti, ne morete kar tako pričakovati, da se bo izboljšalo; če pa se ustavite in dobro pogledate, boste ugotovili, da je življenje lepo tudi takrat, ko je najslabše.
Najprej mi je posvečeni redovnik zaupal, kako ranljiv je lahko križ redovniškega življenja. Rekel sem mu: “To zveni kot zakonsko življenje!”
Kot se je izkazalo, je lahko redovniška pokorščina grešnemu nadrejenemu enako zahtevna kot vzajemna pokorščina grešnemu zakoncu.
Tako v redovniškem kot v zakonskem življenju se soočamo z bolečim nasprotjem, ki je v samem središču naše poklicanosti: z uradnimi zaobljubami se v celoti izročimo popolnemu Bogu, toda ta popolnost nam je na voljo le prek izjemno pomanjkljive, celo ranljive človeške posode. Zaradi tega je življenje niz razočaranj, ki nam ne le razblinijo sanje: zdi se, da ranijo jedro našega bitja.
Na neki točki zaslišimo sami sebe: “Bog, ves sem se ti izročil, da bi lahko živel le v Tvoji milosti in se zanašal le nate, da me boš edini vodil skozi življenje, namesto Tebe pa sem dobil preluknjan rešilni čoln, v katerem se nenehno nabira voda in se je doslej že skoraj potopil. Kako je to lahko v redu?”
Študentje se soočajo z enako težavo.
Na Benediktinskem kolegiju srečujem tudi številne laike, študente in profesorje, ki prihajajo iz posvetnih krogov in so se v katoliško vero dobesedno priplazili kot žejni popotniki iz puščave, ki so našli oazo. Težava pa je, da nekatere od njih zdaj skrbi, kako je vse skupaj morda le privid.
Mislijo, da so morda našli zmedeno, lažno cerkev in ne prave, močne Cerkve, kakršno sta opisovala Tomaž Akvinski in G. K. Chesterton. Ali pa da gre pri vsem skupaj morda le za nekakšno igro vlog v živo, v kateri se ljudje pretvarjajo, da so nekaj, kar niso, kot nekakšen svetovni renesančni festival v cerkvenih klopeh.
Želeli so, da bi jih vera zavarovala, namesto tega pa se zdaj borijo s Cerkvijo. Imeli so veliko upanje, zdaj pa se močno bojijo, da so napačno usmerili svoje zaupanje.
Moj nasvet je vedno enak: “Žal mi je. Krščansko življenje ne bo nič boljše od tega. Toda lepo prosim, ne spreglejte: že zdaj je čudovito.”
Da bi razumeli, zakaj je življenje v Kristusu takšno, kot je, morate razumeti, kaj počne Jezus. Všeč mi je, kako je pesnik Milton v Izgubljenem raju povzel Satanovo držo: “Bolje je vladati v peklu kot služiti v nebesih.” Ta drža je Satana odvrnila Boga — in ga usmerila na zemljo, da bi nas prepričal, naj se mu pridružimo.
Zdaj v svojih življenjih ponavljamo njegovo držo rekoč: “Ne zaupam Bogu in njegovi Cerkvi. Vem, da bi bilo bolje, če bi stvari počel po svoje.” Da bi nas pridobil nazaj, mora Bog hkrati storiti dve težki, nasprotujoči si stvari: pridobiti mora naše zaupanje in zlomiti naš ponos.
In to tudi počne. Da bi nam pokazal, kako mu lahko zaupamo, nam obljublja blaženost, ki se začne zdaj, govoreč: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.”
Da bi zlomil naš ponos, nam govori, naj odslej pričakujemo bolečino in žalost zaradi vsega, kar ni on ‒ vključno z našimi domovi in domovino. Opozarjal je, kako bodo naše družine izdajale njegove privržence in kako nas bodo narodi hujskali drugega proti drugemu. Rekel je, naj pričakujemo križ ‒ ne zgolj tu in tam, ne le v določenih obdobjih našega življenja, temveč vsak dan.
Jezus je dejal, da slediti Njemu pomeni graditi na skali, da slediti Njemu pomeni nenehno soočanje z viharji.
Iščite ga in boste to sporočilo našli na vsaki strani evangelijev.
Začelo se je ob Jezusovem spočetju, ki je prineslo veselje Marijinega “zgodi se” ‒ in pretresljivo Jožefovo odločitev, da jo zapusti. Nato je Njegovo rojstvo pritegnilo ljubeče češčenje tujih modrecev ‒ in sovražno maščevanje krajevnega sodnika. In tako se je nadaljevalo ‒ nenehno veselje in nenehne skrbi. Očetov glas ob reki Jordan je prinesel Satanov glas v puščavi. Privrženci so spoštovali Njegove čudeže, toda zavračali Njegovo sporočilo. Množice so en dan vzklikale: “Hozana!”, naslednji dan pa: “Križaj ga!”
Enako je bilo z njegovimi privrženci: dobili so binkošti, ki so jim sledila preganjanja, mi smo deležni velikih milosti in velikih potreb.
Trik je v tem, da znamo milosti opaziti prav toliko kot potrebe. Bog je dober: odprite hladilnik in videli boste več kot zgolj “vsakdanji kruh”, za katerega ste prosili. Bog je lep: odprite vhodna vrata in videli boste lepoto, s katero se ne more kosati noben umetnostni muzej. Bog je resnica: poglejte skozi teleskop ali elektronski mikroskop in povsod boste videli popoln red. In vse to pomeni: “Bog je ljubezen.”
In res je, nalaga nam tudi križ, vsak dan, brez predaha, tako kot sonce, ki vsak dan vzide.
Čeprav je torej “slaba novica” o Kristusu zares slaba ‒ vaše življenje bo težko ‒, je dobra novica veliko boljša: vaše življenje s Sveto Trojico bo lepo, saj bo izpolnjevalo vaše najosnovnejše potrebe, začenši zdaj, pa vse do večnosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
