Jasmino in Timoteja Bečana je združil šport, saj sta se spoznala na tekaški tekmi. Timotej je član slovenske reprezentance, znan predvsem po številnih uspehih in rekordih v gorskem teku. Zakonca sta se morala soočiti z izgubo dveh nerojenih otrok, zato sta v teh težkih trenutkih našla oporo v veri, ki ju je okrepila in še bolj povezala. Zdaj pa sta ponosna starša dveh sinov, Elije in Emanuela, in želita ljubezen do športa ter vere prenesti na svojo družino.
Njuna zgodba je polna upanja, ljubezni in vere, ki ju je pripeljala do tega, kar sta danes ‒ trdna družina.
Vajini začetki so zelo zanimivi, saj sta se poznala na tekaški tekmi. Je bila to ljubezen na prvi pogled, lahko bi rekli tek na prvi pogled?
Jasmina: Na prvi pogled zagotovo ne, saj sva bila leto pred tem že skupaj v reprezentanci na svetovnem prvenstvu v Bolgariji. Lahko pa potrdiva, da naju je tek združil. Večkrat se spomniva, kako je tisto leto vse stremelo k temu, da se midva uzreva. Bila je tekma v Italiji, katere otvoritev poteka ob sveti maši. Jaz zase lahko rečem, da sem takrat vedela, da si želim točno takšnega fanta, kot je Timotej: skrbnega, spoštljivega.
Oba sta športnika. Kaj vama šport pomeni?
Jasmina: Ko sva se spoznala, je bil šport za oba tako rekoč edini način preživljanja prostega časa, zato sva se hitro našla na isti poti. Danes, ko imava družino, je v vlogi tekmovalca Timotej, mi pa smo njegovi navijači, sicer pa se skupaj podamo na nam ljube hribčke. Ljubezen do športa želiva prenesti tudi na sinova.
Timotej, vi ste član slovenske reprezentance, državni prvak, balkanski prvak, imate rekord vzpona na Triglav, slovenski rekord Šmarne gore in še bi lahko naštevala. Na kateri dosežek ste najbolj ponosni?
Ob vseh rezultatih sem najbolj ponosen na rekord Šmarne gore. Že na najini poroki je župnik med pridigo dejal, da gotovo ne more biti naključje, da imam ravno pri teku k Mariji najboljši čas med Slovenci v zgodovini. Sicer pa vedno pravim, da sem ponosen na vsak rezultat, za katerega vem, da sem se potrudil, tako s treningom kot tudi z zrelo taktiko. Uvrstitev na koncu sploh ni tako pomembna, bolj zadovoljstvo ob osebnem uspehu.
Oba pa sta tudi zelo družinska človeka. Imata dva sinova. Kaj najraje počnete skupaj?
Timotej: Trenutno smo zaradi Emanuela bolj omejeni na dom, saj potrebuje mir za zadosten spanec in ustaljen ritem. Kljub temu smo se tudi že skupaj povzpeli na Šmarno goro, saj skušava zadovoljiti tudi potrebe Elije. On je živahen in energičen deček, fant aktivnosti in narave, zato mora kdaj tudi Emanuel iz svoje cone udobja. Sedaj se moramo drug drugemu še bolj prilagajati in upoštevati želje in potrebe. Ob nedeljah pa radi gremo dopoldan skupaj k sveti maši, kjer se vsi umirimo.
Jasmina, imeli ste dva splava. Kako ste se tolažili in ostali tako pozitivni?
Med nosečnostjo z Elijo sploh nisem razmišljala, da bi lahko šlo kaj narobe. Živela sem v prepričanju, da je z mano in da ga bova dobila. In sva tudi ga. Nisem pa vedela, da ima Bog z najinimi otroki tudi drugačne načrte, da jih sploh nikoli ne bova spoznala, da jih bo vzel nazaj k sebi v nebesa. In zgodilo se je prvič. Res sem bila žalostna. Iz bolnišnice sem prišla praznih rok. Napadala me je tesnoba, a vedela sem, da je tukaj še Elija. Bil je tako sočuten fantek. Nekega večera, ko sem jokala, mi je rekel: “Ne skrbi mami, še bomo imeli vrabca.”
Zaupala sem njegovim besedam, hkrati pa sem čutila, da potrebujem nekaj več. Da moram nazaj na pravo pot. Na pot k veri, k Bogu. Začela sem veliko hoditi v cerkev. Tam sem čutila mir in se zavedala, da bo vse tako, kot bo On želel. Dal nama je Elijo, ker je želel, da kljub vsem oviram na najini poti ostaneva skupaj. In res se nama je sreča znova nasmehnila. Bila sva vesela in prepričana, da bomo zagotovo dobili dojenčka, ker dvakrat se ne more zgoditi. Zaman. Na svoj rojstni dan sem morala v bolnišnico. Kako nepošteno. Takrat sem spraševala Boga, zakaj mi nekaj nameni in potem odvzame.
Spomnim se, ko sem prihajala domov k Timoteju praznih rok. Ničesar mu nisem imela dati. Sem pa imela v sebi zavedanje, da vere ne smem izgubiti. In je zares nisem. Veliko sva začela z ljudmi govoriti o mojih splavih. Šla sva na romanje, ljudje pa so začeli misliti in moliti za nas. Vse v upanju, da dobimo tako željeno detece.
Nekega dne mi je Timotejeva sestra rekla: “Če tako zelo hrepeniš po drugem otroku, ti ga bo Bog zagotovo namenil.” In v tem prepričanju sem potem živela. Rekla sem si, da bom vztrajala, dokler bo potrebno, in pred kratkim sem zares dobila v naročje svojega drugega sinčka. Zavedala sem se, kako zelo velik je Bog. Vera vanj in pogovori z dobrimi ljudmi so mi pomagali skozi to težko obdobje.
Timotej, kaj ste ob tem doživljali vi? Vas je bilo strah, da ne bo več otrok?
Pri Eliju je nosečnost potekala brez večjih težav. Na karkoli drugega kot na rojstvo niti pomislil nisem. Pozneje pa je bilo drugače. Bil sem ravno na tekmi v Italiji, ko mi je Jasmina napisala SMS, da je na urgenci, ker je otrok mrtev. Bil sem popolnoma zmeden, hkrati pa sem se počutil povsem nemočno, saj sem bil tako daleč stran. V meni je nekaj dni vladala žalost, nato pa sem si rekel, da se to pač zgodi in zagotovo je bilo z nekim namenom.
Pri drugem splavu pa je bila situacija drugačna. Bil sem popolnoma na tleh. Skupaj sva vseeno zaupala, da nama bo Bog namenil še enega otroka, sicer pa bomo pač trije. In tako smo čez čas dobili Emanuela, ki smo ga zelo veseli. Na koncu se vse uredi. Tudi na druge situacije, četudi težke, sedaj bolj gledam v smislu “tako je zagotovo prav in najboljše”.
Je vajin odnos zaradi te izkušnje postal bolj trden?
Jasmina: Prav gotovo so to izkušnje, ki par povežejo, če se partnerja med sabo poslušata in skušata razumeti. Timotej je videl, da bom samo z vero lahko šla skozi to in me pri tem takoj podprl. Z gotovostjo lahko trdiva, da imava za sabo veliko solza, a veliko upanja in to so stvari, ki so najin odnos zelo okrepile.
Sta prihod drugorojenca doživljala drugače kot pri prvi nosečnosti?
Jasmina: Ravno pričakovanje Emanuela je bilo zelo stresno. Kot sva že omenila, se pri Eliji nisva zavedala, da bi lahko šlo kaj narobe. Pri drugi nosečnosti, pravzaprav četrti, pa sva bila ves čas v strahu. Na začetku so me mučili krči kot pri obeh splavih, potem sem decembra dobila zelo visoko vročino in vsaka malenkost naju je prestrašila. Moje stalno vprašanje na ultrazvokih je bilo: “Ali srček še bije?” Zahvaliti se morava ginekologinji Mileni Igličar, ki nama je s svojim znanjem in posluhom bila v veliko pomoč in oporo vseh osem mesecev.
Timotej, na vašem blogu ste zapisali, da je Emanuel potrditev vajine vere. Kako vama je bila v težkih trenutkih vera v oporo?
V veri sva našla nekaj, kar nama je morda manjkalo v vsakdanjiku ‒ umiritev. Oba sva energična in neprestano bi nekaj počela, a za blagostanje se je potrebno tudi umiriti. To sva dobila z “obuditvijo” najine vere. Oba sva zaupala, da bo Bog že storil, kar je najbolj in edino prav. Morda naju je tudi z namenom peljal skozi ti dve težki preizkušnji, da naju je preizkusil kot partnerja. Zanimivo je tudi dejstvo, da sva Emanuela dobila po poroki, nič prej. Morda je bila tudi ta stopnica pogoj, da sva pripravljena.
Poseben odnos imata tudi z domačim duhovnikom. Kako je prišlo do tega, da je postal več kot samo vajin “župnik”?
Jasmina: Naš župnik Jure je eno samo veliko srce. Skrben je do vsakega župljana in seveda tudi do nas. Njegove pridige so polne pomena in naukov za vsakdanje življenje. Po prvem splavu sem se mu zaupala, ko sem verjela, da mi je pela posebna ptica, ki po naših vaških vražah prinaša smrt, in vzela detece.
Takoj mi je dejal, da so to nesmisli in da edino, v kar lahko verjamem, je Bog in njegova dela. Potem so mi kmalu postavili tudi diagnozo suma metastaz na jetrih, bila sem v neverjetnem strahu in prva misel je bila, da moram k župniku. Takoj nam je pomagal, nudil bolniško maziljenje pred predvideno biopsijo, molil za nas. Na koncu se je vse dobro izšlo. Po drugem splavu sva se mu znova zaupala. Ko sva mu v decembru ob blagoslovu naše družine med mašo zaupala, da bomo vendarle morda spomladi štirje, nam je dejal: “Lepšega darila mi niste mogli podariti.”
Elija in Emanuel sta svetopisemski imeni. Se za izbiro skriva kakšna posebna zgodba?
Timotej: Na faksu sem imel sošolca Elio, ki je bil sicer Italijan. Tam so takšna imena precej pogosta, pri nas pač ne, zato se mi je zdelo tako posebno. Enkrat sem Jasmini čisto spotoma omenil to ime in tudi njej je bilo všeč. Takrat sploh še nisva vedela, da bova v kratkem dobila sina. Ob izboru imena tako nisva imela težke naloge ‒ Elija bo.
Jasmina: V drugo pri izbiri imena nisva bila tako enotna. Po drugem splavu sem veliko brala Sveto pismo in nekega dne odprla na strani, kjer se je izpisalo ime Jonatan (ki pomeni Bog je dal), vendar to Timoteju ni bilo tako všeč. Čakala sem na novo znamenje. Ob zaključku duhovnih vaj sem pri sveti maši v evangeliju zaslišala Emanuel. Vedela sem, da me je to ime poklicalo, da je zanj. Pomeni Bog z nami. Za sveti krst je v eni izmed voščilnic pisalo: “Bog bo torej vedno s teboj, če ga boš le prosil za to. Želimo ti trdno vero Vanj, da se boš vedno obračal nanj.”
Sicer pa vedno praviva, da imava štiri otroke, le da dveh ni fizično med nami, sta pa vedno z nami v mislih in molitvi. Vedno na Elijevo pobudo naberemo rožice na poti na Šmarno goro in jih pri svetem Antonu položimo za naša “angelčka”.
Kaj vama pomeni starševstvo?
Je zahtevna, odgovorna, a neizmerno lepa naloga, najbrž do konca življenja. S svojima sinovoma si želiva preživeti čim več časa, saj tako hitro rasteta in, kot bi trenil, bosta šla po svoje. Prizadeva si, da jima bova dala dober zgled v veri do Boga, odnosu do soljudi, narave in živali.
