Družino Pisk iz Srednje vasi v Poljanski dolini sestavljajo ati Jernej in mami Marjeta ter Jakob (16), Ivana (14), Veronika (13), Blaž (9) in Kristina (7). Marjeta je zaposlena kot raziskovalka, Jernej pa kot profesor filozofije in športa.
Med zimskimi počitnicami so kot družina obiskali Sveto deželo, ki je med Slovenci vse bolj priljubljena. Tja se večina odpravi z romarsko skupino. Ker se redkokdo tja odpravi z otroki in v “lastni režiji”, smo jih povprašali o njihovih vtisih.
Kako je v vama dozorela odločitev, da se kot družina odpravite v Sveto deželo?
Marjeta: Na moje navdušenje nad Sveto deželo sta pomembno vplivala moj pokojni tata Peter in pokojni biljanski župnik Igor Lovišček. Oba sta s takim žarom prebirala Sveto pismo in pripovedovala o svetopisemskih krajih, da sem si jih tudi jaz želela enkrat obiskati.
In sem bila zelo vesela, ko sva z Jernejem pred leti imela priložnost romati v Sveto deželo v organizirani skupini. Po tem romanju, ki naju je navdušilo, sva se odločila, da bova – če bo mogoče – tja poromala skupaj z otroki.
Jernej: Želja je ostajala, a zaradi majhnih otrok, pomanjkanja financ, bolezni in pandemije nam je to uspelo uresničiti šele letos. Pa tudi otroci so sedaj že dovolj stari, da jim takšno romanje nekaj pomeni ter da so toliko samostojni, da z njimi ni pretiranega dela. Hkrati pa še vedno gredo radi z nama.
Marjeta: Če je mogoče, gremo vsako leto kot družina sami na kako romanje (npr. Assisi, Medžugorje, San Giovanni Rotondo …). Zato je bila tudi odločitev, da gremo v lastni režiji, povsem spontana. Poleg tega, da je to otrokom bolj prijazna varianta, saj nisi vezan na urnike in dinamiko skupine, sva si jo lahko tudi organizirala tako, da je dostopna za naš žep.
Kako ste se pripravljali na romanje v Sveto deželo?
Jernej: Na romanje smo se pripravljali dlje časa: že zato, ker so letalske karte navadno cenejše, če jih kupiš prej, pa tudi izbira prenočišč je večja. Poleg urejanja same logistike pa smo zadnje mesece prebirali svetopisemski atlas in vodiče po Sveti deželi ter ob večerih skupaj prosili za naše romanje.
Marjeta: Zelo sem želela, da bi otroci na tem romanju začutili živo hrepenenje po nebeškem Jeruzalemu. Da bi jim kraji Jezusovega zemeljskega življenja zbudili željo po tem, da bi bili z Njim tudi v nebeški domovini. Zato sem molila že pred samim odhodom.
Katere znamenitosti ste obiskali in kako ste se na svetih krajih, kot je recimo Betlehem, cerkev Božjega groba …, uglasili na versko vsebino? Ste brali odlomke iz Svetega pisma?
Jernej: Na vsakem kraju, kjer smo se ustavili, smo poleg molitve prebrali tudi odlomke iz Svetega pisma, ki se nanašajo na posamezno lokacijo. Poleg tega pa tudi nekaj o sami zgodovini in značilnostih posameznega svetišča.
Marjeta: Začeli smo z Oljsko goro in Getsemanijem, nato pa se podali na Vio Dolorosa, saj smo bivali v neposredni bližini Bazilike Božjega groba. V Jeruzalemu nismo šli samo po poteh Jezusovega trpljenja, pač pa smo si ogledali tudi pretresljive prizore trpljenja Judov v spominskem parku holokavsta Yad Vashem. Pa seveda smo tudi molili z Judi ob Zahodnem zidu in ob grobu kralja Davida ter se sprehodili po tempeljski ploščadi v času, ko tja lahko vstopajo nemuslimani.
Kako ste doživljali mešanico kultur v Izraelu?
Jernej: Hoditi po ulicah starega Jeruzalema je nekaj posebnega, ker je tam hodil Jezus in si lažje predstavljaš kraje, o katerih beremo v Svetem pismu. Obenem pa je to tudi kraj, kjer od blizu vidiš napete odnose med Palestinci in izraelskimi oboroženimi silami. Najmlajša je potrebovala kar nekaj časa, da se je navadila na prisotnost oboroženih vojakov in vojakinj na ulici.
Marjeta: Bazilika Božjega groba z Golgoto in Božjim grobom nas je zelo ganila, hkrati pa pokazala na rano needinosti med kristjani. Ko smo bili nekega jutra tam, sta hkrati potekali bogoslužji dveh obredov. Videti je bilo, kot da duhovnika poskušata preglasiti drug drugega, čeprav sta obhajala bogoslužje k istemu Bogu.
Ste se srečali tudi z domačini?
Marjeta: Na javnem prometu, s katerim smo se peljali v Betlehem in Ein Karem, kamor je šla Marija obiskat Elizabeto in kjer je živel sv. Janez Krstnik, smo od blizu opazovali navade domačinov. Najbolj nas je presenetilo spoštovanje do starejših: čim je na tramvaj ali avtobus vstopil starejši človek, so mu mlajši nemudoma prijazno odstopili sedež.
Jernej: Domačini so prijazni in ustrežljivi in so nam prijazno pomagali, npr. ko nismo znali prebrati navodil v hebrejščini za uporabo avtomata za točenje bencina na črpalki. Tudi vojaki in vojakinje na ulicah Jeruzalema so nam večkrat pomagali, ko smo bili negotovi glede pravil, kdaj in kako je mogoče obiskati določene točke in muslimanska svetišča.
Ste obiskali tudi kakšno znamenitost zunaj Jeruzalema? Kako ste potovali?
Jernej: Z najetim avtom smo se zapeljali do Mrtvega morja in se z domačini kopali v vročih vrelcih na obali ter seveda lebdeli v morju. Izkusili pa smo tudi “prerokbo”, da bo puščava ozelenela, saj je nekaj dni deževalo, in gola puščavska tla so hitro ozelenela. Zaradi močnega vetra žal nismo mogli na Masado. V Jerihi pa smo od blizu videli, kako so videti goreče barikade – posledice vročega spora med Palestinci in Izraelci.
Marjeta: Potem smo se po dolini Jordana odpeljali v Galilejo. Tam smo bivali tik ob Galilejskem jezeru in si ogledali tako Nazaret in Kano Galilejsko kot kraje, kjer je Jezus poklical apostole in javno deloval. V Tiberiji smo spoznali zavzete člane katoliških skupnosti, ki v popolnoma judovskem mestu skrbijo za dobrodošlico romarjem.
Ker smo bili v lastni režiji, nismo imeli duhovnika, ki bi maševal za nas, zato smo se udeležili sv. maš v poljskem, italijanskem, latinskem, angleškem in mednarodnem (poljsko-francosko-latinskem) jeziku. Otroci so prvič tako močno začutili vesoljnost Cerkve in bratstvo med katoličani različnih narodnosti in jezikov. Tako sta kljub tujemu jeziku fanta lahko suvereno ministrirala pri sv. maši v Tiberiji.
Jernej: Hkrati pa so opazili tudi razlike in bogastvo obredov, ki jih doma ne vidimo. Samo v jeruzalemskem patriarhatu naj bi bilo 22 različnih katoliških obredov. Da o drugih krščanskih cerkvah sploh ne govorimo. Tako smo ob Jordanu dolgo opazovali gorečnost ameriških pastorjev, ki so v precej narasli in hladni vodi Jordana s potopom krščevali množice ljudi. Naša najmlajša se je čudila, kako da ne zmanjka ljudi, ki se želijo krstiti.
Marjeta: Ker se ukvarjam z vprašanji dediščinjenja, smo si seveda ogledali tudi lokacije ob Sredozemskem morju, ki so vpisane na Unescov seznam kulturne dediščine. In ostaline mogočnega rimskega imperija ter dolge obale Sredozemskega morja.
Kako so otroci doživeli Jezusove kraje? Kaj se vas je najbolj dotaknilo?
Jernej: Videli smo številne lepe in zanimive stvari, a najbolj mi ostajajo lokacije, o katerih beremo v Svetem pismu. Kako in kje je Jezus vkorakal v Jeruzalem, kje je molil, kako so ga pošiljali od palače Pilata, do Heroda in Kajfa, pa spet nazaj.
Tudi pot križevega pota, ki se danes vije po ozkih in s trgovci nabitih ulicah Jeruzalema, je vse kaj drugega, kot bi si morda predstavljal glede na zapise v Svetem pismu. Da o Golgoti in Božjem grobu, ki se skrivata v dveh nadstropjih iste cerkve, sploh ne govorimo.
Marjeta: Ko smo se povsem iz doline vzpenjali na goro Tabor, so otroci lažje razumeli apostole, ki so Jezusu predlagali, da bi na gori postavili tri šotore. In na Gori blagrov si ni bilo težko predstavljati Jezusa, ki je nagovarjal množice.
Jernej: Tam smo prisluhnili zvočnemu posnetku 5., 6. in 7. poglavja Matejevega evangelija in zdelo se je, kot bi Jezus govoril prav nam.
Marjeta: V Jerihi je otroke zanimalo, kako je mogoče, da drevo, na katerega je splezal Zahej, še vedno stoji. Obenem pa jih je tudi prevzelo, ko so ga pred lastnimi očmi videli. Pa da so se lahko dotaknili skale, na kateri je bil Jezusov križ, mesta, kjer se je rodil …
Kaj vas je najbolj nagovorilo v duhovnem smislu?
Jernej: Jezus ni izmišljena oseba. Tam so konkretni kraji, kjer so se zgodili konkretni dogodki, o katerih beremo v Svetem pismu. Pa tudi množice romarjev iz vseh krajev, ki z velikim spoštovanjem hodijo po “sveti zemlji”.
Marjeta: Zelo živo smo čutili Jezusovo navzočnost, da se je rodil, trpel in umrl pa tudi vstal za nas. Pa tudi vesoljnost Cerkve. Hvaležna sem, da smo imeli to možnost, da smo kot družina vsi skupaj poromali v Jeruzalem, in upam, da bomo enkrat vsi skupaj zbrani v nebeškem Jeruzalemu.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
