Duhovnik Marko Rijavec je biblicist, pa tudi župnik v Idriji in Godoviču. Pogovarjali smo se o poslanstvu duhovnika, o resničnem veselju, o tem, kako to veselje živeti v vsakdanjem življenju. Pred kratkim je namreč izšla njegova razlaga pisma Filipljanom Veselite se v Gospodu.
Kako se prepleta veselje in poslanstvo duhovnika v vašem življenju?
Ko sem bil mlad, mi je veselje pomenilo ohraniti vedrino, optimizem, zmeraj videti v nečem dobro, da si zmeraj nasmejan … Ko sem se soočal z zgodbami drugih ljudi ali svojimi, pa sem počasi razumeval, da je veselje bolj v tem, da začnem stvari sprejemati take, kot mi jih daje Bog, saj so izraz njegove ljubezni.
Da potem tudi to, kar mi ni všeč, sprejmem kot Božji dar, saj mi je dano nekaj, česar lahko da ne bi imel. Vedno bolj čutim veselje v zavedanju, da je Gospod z mano in da me s tem, kar mi daje, uči in razume v vsem.
In ko se vedno bolj soočam s svojo nepopolnostjo, mi vedno bolj daje veselje dejstvo, da je Bog močnejši od mojega greha, zla, sovraštva, da nimam “šans”, da premagam Boga in njegovo ljubezen. To mi daje veselje, da ne glede na neumnosti, ki jih delam, njegove ljubezni z nobeno neumnostjo ne morem premagati.
Je težko ohranjati veselje v vsakdanjem življenju?
Sem kar trmast v tem, da en dan v tednu ne delam. Tako je zame Gospodov dan torek, ko delam, kar mi daje veselje do življenja. Rad hodim, in če je lep dan, grem najraje v hribe, če pa dežuje, grem na kakšen obisk. To je tudi evangeljsko, saj Jezus naroča: “Pojdite sami zase v samoten kraj in si malo odpočijte!” (Mr 6,31).
Zame je samoten kraj hrib, gora, kjer mi je Bog blizu. Ko pridem na vrh, mi vzame sapo, ko vidim njegovo veličino, moč, širokosrčnost. Zame so hribi kot velikanske cerkve, kjer zlahka molim, slavim, v srcu se nekaj zbudi, in ko pridem domov, sem miren. Potem lahko delam tako, kot je prav. Veselje je pravo, ko v meni zbuja mir.
Kako kot duhovnik živite veselje, ko vas z vseh strani bombardirajo s tem ali onim?
Za vsakega kristjana je nedelja spomin našega odrešenja. Kadar se v svojem hitenju spomnim tega, da sem odrešen, potem je vse zame obvladljivo. Zato vztrajam, da že zjutraj zmolim brevir, čeprav mi je težko. Moliva ga skupaj z vikarjem. Lažje je v dvoje, kot če sem sam.
Tako je moja “nedelja” v vsakem dnevu jutranja molitev brevirja in še poglavje ali dva katere od duhovnih knjig. To mi daje malo soka, da vidim, da nisem tu samo, da nekaj opravim, ampak v vse skušam dati tudi nekaj sebe.
Molitev je obveza, je pa tudi naša hrana.
Kaj je za vas kot duhovnika tudi težko?
Težko mi je delati, kar je neduhovniškega v duhovniškem delu, spada pa k službi župnika, ki je tudi upravna služba. Težko mi je reči besedo, kadar mi ob težkih zgodbah zmanjka besed. Težko mi je poslušati kritike, ki jih je v zadnjem času zmeraj več, ob tem pa je najhuje, da tudi sam postajam tak.
Težko mi je tudi moliti, povem pošteno, in prav zaradi tega molitev ni nekaj samoumevnega, nekaj, kar mimogrede naredim, mi pa pomaga, zato je vredna napora. Če hočem, da bo moje delovanje dejanje ljubezni, pa mora biti nekaj napora. Ko grem v hrib, je podobno. To je trening, ki mi daje moči, da začnem sebe premagovati in si rečem: “Glej, Marko, naredi to, ker je dobro,” tudi ko bi se zlahka opravičil: “Glejte, zdaj nimam časa.”
Ste se kdaj srečali z lastnim dnom in kako ste splezali ven?
Seveda. Je pa pri tem ključno, da sem iskren do sebe in si priznam: “Sem na dnu, slabo mi gre, težko mi je, sem žalosten, razočaran …” To dno namreč vsebuje ogromno čustev. Takrat se začnem spraševati: “Kaj pa mi daje veselje do življenja? Kaj mi daje pogum, mir in zadovoljstvo?”
Iz dna lahko splezaš samo, če veš, kje je svetlo in kje je tema, sicer boš rinil še bolj v zemljo.
V življenju vsakega duhovnika pride občutek samote, nerazumljenosti in občutek, da se trudiš brez “haska”. Duhovniki lahko hitro postanemo naveličani in črnogledi, kar vidim na dekanijskih konferencah, ko skupaj opazujemo, kako gre vse navzdol. Vsi pač iščemo in si želimo malo uspešnosti.
Ob tem si rečem: “Tukaj sem, da oznanjam.” Nič drugega. Tudi če brez uspeha, tudi če brez aplavzov. Kot piše v evangeliju: “Če vas kak kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in otresite prah s svojih nog,” (Mr 6,11). Naredite, kar je mogoče narediti. Je pa težko.
Meni zavedanje, da me ima Jezus rad, da me odrešuje in mi vedno znova pomaga, budi spoznanje, da se ne morem sam rešiti in potrebujem nekoga, da me potegne ven. In ko vidim, da nisem sam, se stvari kar uredijo. Najteže pa je prepustiti komando Drugemu.
Veselite se zmeraj, naroča apostol Pavel. Kako?
Je čas žalovanja in je čas veselja. Veselje je tudi v tem, da me nekdo prime za ramo, ko mi je hudo, niti nič ne reče in je preprosto ob meni. Zame je veselje povezano s hvaležnostjo. Kljub temu da ne gre vse po moje, je toliko stvari, ki so tu zame.
Je tudi v slabih časih pot naprej?
Slabi časi v nas prebujajo ustvarjalnost: “Najdimo nekaj drugega. Iščimo rešitev.” In ko začnemo iskati, Gospod pošlje nekoga. Tako smo recimo v Zavratcu na novo postavili katehezo. Imamo jo enkrat na mesec, kot oratorijski dan v treh urah, kar so predlagali starši.
Zaključimo jo z mašo, pri kateri vsi sodelujejo, enkrat na mesec pa imajo skupaj s starši srečanja, kjer obujajo običaje (pletejo venčke, delajo jaslice, koledujejo …).
Pot je vedno mogoča, če sodelujemo.
Ali tudi za duhovnike velja, da potrebujete drug drugega?
Vsekakor. Če imaš nekoga ob sebi, lažje razumeš, kakšni so odnosi z ljudmi. Lahko je drugim pridigati o tem, kako je življenje popolno, kako so odnosi lahki, če se potrudimo, ko si sam v hiši in se ti ni treba nikomur prilagajati. Meni je to ozavestila izkušnja Camina, kamor sem šel v troje, ne sam. Tam mi je v nekem trenutku pri sopotnikih šlo vse na živce.
To mi je postavilo ogledalo, kar dela vsak dan zame tudi evangelij. “Marko, si res v redu?” se vprašam. In potem si priznam: “Potrebujem tvoje odrešenje.” Iskreno prosim odpuščanja, kadar vem, da sem pred drugim naredil nekaj hudega, ga sovražil, in mu odpustim.
Duhovniki se sicer srečujemo, a samo enkrat na mesec. In redka srečanja so lahko tudi razlog, da nisem tak, kot sem v resnici. Zdi se, da se moramo duhovniki pred drugimi vedno delati, da smo boljši kot oni. Ne upamo si biti ranljivi, in če se samo enkrat na mesec srečujemo, zlahka prikrijemo resničnost.
Nas trenutno stanje spodbuja k premikom?
Ne obremenjujem se toliko s tem, kaj bi moralo biti in kako bo. Mislim, da se bodo stvari rojevale sproti, kot recimo v Zavratcu po delovanju Svetega Duha v Cerkvi.
Pogrešam pa ustvarjalnost v Cerkvi. Zakaj? Mislim, da si moramo priznati, da tako, kot je, ne deluje več. Na pogrebu nekega duhovnika sem videl, da nas ima večina težave z zdravjem, kar je eno od znamenj, ki govori, da novo vino tlačimo v stare mehove. Stari mehovi pokajo in jih razganja. Novo vino je treba dati v nove mehove, kot pravi Jezus.
Skrajni čas je, da si priznamo: “Če bo šlo tako naprej, čez nekaj let ne bo nobenega duhovnika več, ker nobeden ne bo hotel biti duhovnik na tak način.” To poslanstvo je pretežko, če bi moral ustreči vsem pričakovanjem in delati vse. Sami bi morali reči: “Zadosti je. Ne smem več.” Pa tudi kaj prepustiti ali opustiti, če ne gre, prej pa iti skozi temeljito analizo.
Za en teden bi morali skupaj sesti in se zmeniti, kaj se bomo šli in česa ne več. To je sinoda. Vizijo Cerkve lahko postavimo samo skupaj. Imamo različne darove in izkušnje in ko stopimo skupaj, gotovo nastane nekaj dobrega.
Marsikdo vas pohvali kot dobrega pridigarja. Kako se pripravljate na pridigo?
Ko se pripravljam na pridigo, se vprašam: “Kaj mi želi Bog danes povedati po teh besedah?” Vidim, da je pridiga dobra, kadar mi Bog pridigo vrže v obraz. Tako sem enkrat na božič pridigal, da nobenega človeka ne smemo pustiti samega.
In še isti dan mi je pisal nekdo, s katerim nisem bil v najboljših odnosih, da je bolan in če lahko pridem k njemu. Gospod mi jasno pokaže, kako naj živim. Če sem iskren, ga vedno opazim.
Če je človek odprt, ga Beseda nagovarja in človek zažari kot zvezda, ko je pripravljen spremeniti sebe. Ne žarimo sami od sebe, zato bi bilo še bolje reči, da žarimo kot luna, ki dobiva svetlobo od sonca. Moramo pa pustiti Soncu, da nas osvetli, potem lahko zažarimo.
Pri založbi Družina je maja izšla knjiga Veselite se v Gospodu, v kateri razlagate Pismo Filipljanom. Kakšno je sporočilo?
Zame je Pismo Filipljanom dokaz, kako se da tudi v težkih razmerah ohranjati upanje in vedrino, ter ne nazadnje tudi spodbuda, da ne opustimo tega, za kar smo se odločili. Zame je to, da Pavel iz zapora piše o krščanskem veselju, ki izhaja iz odnosa z Jezusom, izziv, da v situaciji, v kateri sem, zmeraj ohranjam stik z Jezusom in zmorem tudi prek Božje besede vzeti vsak dan kot novo priložnost, kar ni vedno lahko, je pa osvobajajoče.
Za kaj ste kot duhovnik po 16 letih hvaležni?
Najbolj sem hvaležen za to, da mi Bog vedno znova daje čutiti, da nisem sam. Hvaležen sem za vse novo, kar se rojeva v mojem življenju in po mojem življenju. Hvaležen sem za ljudi, ki vztrajajo in so potrpežljivi z mano.
In predvsem sem hvaležen za spoznanje, da je človek zmeraj tam, kjer mora biti – na pravem mestu. Prav to je tisto, kar mi daje pogum za naprej, da bo moje življenje postalo meni in drugim to, za kar sem bil poslan.
Pogovor je bil najprej objavljenv tedniku Družina, letnik 72, številka 25.
