Kot pri vsakemu človeku, ki začenja prvo ali novo službo, se tudi pri duhovnikih pojavi kaka dilema ali strah. Novinar Družine Marko Mesojedec se je z mladima duhovnikoma Petrom Čemažarjem in Anžetom Cunkom pogovarjal o prvih letih njune duhovniške službe in o tem, kako se spominjata let v bogoslovju.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Veliko lažje je, če prejmeš kako spodbudo
Peter in Anže sta povedala, da je na začetku prisoten strah, ko greš v novo župnijo in med nove, nepoznane ljudi. Oba sta hvaležna dodala, da so ju župljani zelo lepo sprejeli, kar je pomagalo pri premagovanju strahu.
“S tem, ko sem se čutil sprejetega, tudi ni bilo tistega strahu, kako moram kaj narediti, ker je bilo neko zaupanje tako s strani župnika kot tudi s strani vernikov. Te izkušnje sem res vesel,” se spominja Peter.
Povedal je tudi, da je ob posvetitvi prejel ogromno lepih spodbud in nasvetov, iz katerih črpa še danes, kadar se pojavi slab dan.
“Te spodbude so nekaj čudovitega in te dvignejo, ko prebereš kako voščilo, ki si ga takrat prejel, vidiš, kdo vse zate moli, kdo te spremlja na tvoji poti. Vem, kako mi je eden izmed sobratov duhovnikov podaril knjigo in je rekel: ‘To knjigo boš pa potreboval čez dve, tri leta.’ Zdaj jo vsak večer berem, ker je res dobra spodbuda. Te spodbude potrebujemo, ne samo mi, tudi drugi, mi jih dajemo, jih pa tudi potrebujemo.”
Celoten pogovor z duhovnikoma si lahko ogledate tukaj:
Spomini na študij bogoslovja: “Vržen si v morje in moraš plavati”
Peter meni, da so jih v času študija dobro pripravili, a poudarja, da se ogromno naučiš, ko postaneš duhovnik.
“Med študijem so nam večkrat rekli, da je treba ljudi poslušati. Ko pa prideš na župnijo, spoznaš, kaj pomeni poslušati ljudi. Ne da nam ne bi hoteli povedati, kaj nas čaka ali da nas ne bi želeli opozoriti na različne situacije. A to moraš doživeti na lastni koži.”
Anže dodaja, da bi lahko v času študija več časa namenili izobraževanju bogoslovcev o vodenju in uradovanju župnije, ob tem pa poudarja, da je v praksi vse to veliko lažje, če ima duhovnik ob sebi laike, župljane, ki so mu pripravljeni pomagati in čutijo z njim.
“Ljudje so lahko v veliko pomoč, da se duhovnik ne ustraši situacije, ampak da spelje z Božjo pomočjo in seveda tudi z našo, človeško bližino in prijaznostjo.”
Tu lahko preberete nekaj dejstev o duhovnikih Petru in Anžetu ter si ogledate nekaj njunih fotografij:
Je vse odvisno samo od tistih, ki te učijo?
Peter in Anže sta se strinjala, da so ob študiju dobro poskrbeli za to, da so se bogoslovci naučili osnov kuhanja, pranja in drugih gospodinjskih opravil. Peter je poudaril, da je to, koliko so se tega zares naučili, odvisno od posameznika:
“Človek mora biti sam željan in odprt, pripravljen na to, da v življenje prihajajo novosti. /…/ Če bogoslovje pripravi človeka na to, da se zna prilagoditi nekim razmeram, da je odprt, da se ne ustraši novosti v času, potem bo znal poskrbeti.”
Anže Cunk Dodaja:
“Človek nekaj prinese s sabo, nekaj prinese iz svoje družine, nekaj se naučiš, nekaj se pa sproti v življenju naučiš, življenje ti vsak dan postavlja nove izzive in si tako ali drugače primoran to storiti, poskrbeti konec koncev tudi sam zase.”
Tudi duhovniki potrebujejo prijatelje
Peter je poudaril, da je zelo pomembno, da znotraj skupnosti bogoslovcev in duhovnikov nastajajo prijateljstva.
“Pomembno je, da ima duhovnik ob sebi duhovnike, ki jih bo imel za prijatelje. Tako dobro kot nek duhovnik te drugi ljudje ne morejo razumeti. Pomembno je, da imaš stalen stik, bližino, neko skupino duhovnikov, s katerimi se preprosto srečaš, zmoliš, kaj dobrega poješ, popiješ, se družiš, da imaš poskrbljeno tudi za svoje socialno življenje, ker to človek potrebuje.”
Anže Cunk je skupaj s še šestimi novomašniki tvoril generacijo novomašnikov leta 2020. Se še spominjate, kdo so bili? Preverite v spodnji fotogaleriji:
Tudi leta 2021 smo se v Sloveniji veselili sedmih novomašnikov, med njimi Petra Čemažarja. Kdo pa so bili preostali? Preverite:
Kdaj podvomita o svoji odločitvi?
Oba sta imela največ notranjih bojev in dvomov v času odločanja za študij bogoslovja in duhovniški poklic, ki pa so se, kot pravi Peter, končali s pomočjo molitve in podpore tistih, ki so ju spremljali.
Anže dodaja:
“Ko sem se odločal, je bilo to obdobje nekega nemira, razdražljivosti, vznemirjenosti. Ko je prišla temeljna odločitev, da Bog želi, da stopim na to pot, ko so se dvomi razčistili, se je od mojega srca odvalila velika skala. /…/ Tudi zdaj pride do krize, do temine, ampak že sveti Janez od križa je govoril o temni noči, ampak tudi iz te temne noči vedno pride zarja vstajenja. In Bog na drugačen način vrže cukrček, da te spet dvigne in ti pokaže, da je tukaj, da je s tabo.”
