Rojstvo prvega otroka par spremeni v starše. “Najstarejši otrok je tisti, ki nas nauči vse o vlogi staršev,” pravi družinska svetovalka in pedagoginja montessori Catherine Dumonteil-Kremer. Ko pride prvi otrok, matere in očetje ugotavljajo, kako otroka vzgajati, doživljajo nove starševske skrbi ter se čudijo otrokovim prvim dosežkom in uspehom.
Ko družina raste, ima srednji otrok lahko težave pri iskanju svojega mesta. Vpet je med najstarejšega, ki nosi radosti in strahove vseh začetkov družinskega življenja, in najmlajšega, ki še ni samostojen in si običajno prisvoji večino časa, ki je na voljo staršem.
Nekateri družinski sestavi lahko pomagajo drugemu otroku najti svoje mesto; recimo, če je drugorojenec fant s starejšo in mlajšo sestro. Kadar pa sta v družini dve deklici in nato še deček, se lahko zgodi, da se bo drugorojenka težko ločila od starejše sestre.
Za začetek je pomembno, da ustno priznamo edinstvene dosežke vsakega otroka, ne da bi jih med seboj primerjali. Dosti bolje je, če recimo rečemo: “Odlično, kako hitro tečeš,” kot pa: “Veliko hitrejša si, kot je bil v teh letih tvoj starejši brat.”
(Fizični) prostor, namenjen vsakemu otroku
Vzgojiteljica Elisabeth Crary nas opozarja na pomen meja za vsakega otroka. “Nekatere stvari so zanje, druge pa ne. Na določene kraje lahko gredo, na druge pa ne.” Dobro je, da ima vsak otrok svoj prostor, tudi če je to zgolj predal v garderobi v skupni spalnici, ki je namenjen samo njemu.
To vsakemu otroku omogoča, da ima svoj poseben prostor. Za drugega otroka je to prostor, kjer najstarejši ne sme dajati svojih pripomb ali mu ukazovati in kjer najmlajši ne sme vsega razmetati. To je prostor za stvari, ki jih ima drugi otrok lahko le zase, ne da bi se najmlajši vsega dotaknil.
Elisabeth Crary meni, da je za izogibanje sporom med sorojenci ključnih več stvari:
- Vsak otrok se mora počutiti ljubljenega.
- Vsak izmed njih mora imeti možnost, da raziskuje svet, pri tem pa se mora naučiti obvladovati svoja čustva in čustva drugih.
- Naučiti se morajo zadovoljiti svoje potrebe in razviti socialne strategije.
Na vse to vpliva položaj, ki ga ima otrok v družini. Starši morajo podpirati vse svoje otroke, še posebej srednjega. Starejši otroci imajo drugačne potrebe (morda potrebujejo pomoč pri domačih nalogah) od najmlajših (ki jih je morda treba okopati). Srednji otroci se lahko med njimi počutijo izgubljeni, če starši ne poskrbijo za določen čas, ko posebno pozornost namenijo le njim.
Sprejemanje otrokovih čustev
“Želimo si, da bi se [naši otroci] razumeli med seboj, se imeli radi, (…) da bi drug drugega podpirali vse življenje,” pravi Catherine Dumonteil-Kremer. Zelo pomembno pa je, da starši sprejmejo čustva svojih otrok. Ko srednji otrok reče, da je starejši brat ali sestra nasilnež ali da mu mlajši brat ali sestra grenita življenje, ne smemo zanikati njegovih čustev z odzivom: “Ampak ti ga imaš vseeno rad, kajne?”
Namesto tega poskusite otroku priti naproti in priznati njegova čustva, ne da bi ga obsojali. Rečemo lahko na primer: “Prizadene te, ko se iz tebe norčuje, kajne?” Ali pa: “Ali bi raje videl, da se tvoj bratec zdajle ne bi igral s teboj?” Na ta način otrok začuti, da priznavamo njegova čustva. Ve, da se lahko staršem odpre, da mu čustev ni treba zapirati vase.
Ne glede na to, kakšne načine starši izberejo za izkazovanje ljubezni do otroka – na primer posebne dejavnosti ob rojstnih dnevih, namenjene izključno slavljencu – s tem otroku omogočijo, da verjame Gospodovim besedam, ki jih je izrekel preroku Jeremiji: “Z večno ljubeznijo te ljubim.” (Jer 31,3)
Naši otroci se bodo počutili priznane in prepoznane ter bodo vedeli, da so ljubljeni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
