Zadnjega četrt stoletja skoraj ni slovenske serije, nadaljevanke ali filma brez njegovega imena, režiserji mu dodeljujejo komične vloge ali/in tiste, ki zahtevajo prepričljivo narečno govorico.
Jernej Kuntner je igralski talent nedvomno podedoval po očetu in čeprav mu je ta odsvetoval študij na AGRFT, je po ovinku na drugo fakulteto naredil sprejemni izpit in leta 1996 diplomiral iz dramske igre.
Zaposlil se je v Mestnem gledališču ljubljanskem, po šestih letih pa stopil na pot samostojnega kulturnega delavca. Leta 2006 se je zaposlil v Gledališču za otroke in mlade, poldrugo desetletje je stalni član in prvak dramskega odra v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
V koliko aktualnih vlogah vas lahko v tem času vidimo na odru?
(premišlja, šteje na prste) V vseh aktualnih dramskih predstavah v Lutkovnem gledališču. Pet jih je na sporedu, vse so uspešnice. Ampak to ne pomeni, da imam “le” pet vlog, kje pa! V petih predstavah imam vsaj 20 vlog.
Na primer v predstavi Tajno društvo PGC se v 80 minutah preoblečem 17-krat, igram pet likov, pet različnih karakterjev. V Petru Panu sem Kljuka, Kravželj, oče in Indijanec … Vsaka vloga bi zahtevala svojega igralca. “Saj Kunta bo!” slišim režiserje. No, Kunta odigra, na koncu predstave pa vsakič ožamem nekaj majic.
So otroci in mladi zahtevno občinstvo?
Najbolj zahtevno! Odrasel gledalec je tudi v teatru navajen na kompromise, marsikaj potrpi in čeprav ni zadovoljen, na koncu “navdušeno” zaploska. Z otroki in mladimi je drugače: če jih oder, igra, vsebina ne pritegnejo, se dolgočasijo, čebljajo, klepetajo, skratka pokažejo, da nisi zanimiv.
Če bodo imeli takšno izkušnjo gledališča, se ne bodo vračali. Zato je pomembno, da za otroke in mlade ustvarjamo dobre, kvalitetne predstave, predstave z vrhunsko vsebino in z najboljšimi igralci. Predstave, ki mlade očarajo, da hočejo še in še več. Ne nazadnje vzgajamo gledalce za velika gledališča. Inteligentni igralec se tega zaveda (nasmeh).
Pa je današnja mladina pripravljena zamenjati “zaslone” z odrom?
Če ima lepo izkušnjo, se vrača. Vedno znova. Ker elektronski pripomočki so nam odtujili veliko čutnih zaznav: voh, tip, okus, tudi sluh – tega prek ekrana ne dobiš. Tudi predstavo si lahko ogledamo prek ekrana, ampak učinek ni enak. Kot reče moja kolegica Nina Ivanič, je to podobno, kot bi lizal sladoled prek šipe.
V živo možgani zaznavajo drugače kot prek ekrana, prebudijo se druge brbončice. Spomnim se, kaj je začaralo mene, ko sem hodil gledat očeta, pa Šugmana, Ulago, zavohal sem šminko, slišal škripanje odrskih desk … To so te “čarovnije”, ki smo jih z ekrani izgubili. Poslanstvo našega dramskega gledališča je tudi to, da zna otrok ločiti med televizijo in resničnim življenjem.
Kaj je moč igre ali drugače: kdaj je igralec dober?
Ko je v vlogi, ki jo igra, prepričljiv. Ko zleze v vlogo tako zelo, da spremeni svoj “stas in glas”, pa je še vedno on. Je v stiku s seboj. Igralec se ves čas pili, ostri, uči, odkriva svojo notranjost – a ne glede na vloge je igralčeva osnovna baza on sam. Igralec vedno izhaja iz sebe.
Če ne, je igra neprepričljiva; če sam sebi ne verjameš, tudi drugih ne boš prepričal. Mnogim igralcem v procesu transformacije zmanjka “ne vem česa”, morda poguma, talenta in ostanejo “napol”. Ob gledanju predstave ali filma se vprašaš, kje je obstal. Oznaka dobrega igralca je, da verjame sebi in gre do konca.
Kako pa preklapljate iz vloge v vlogo? Kako nosite v glavi pet predstav in skoraj trikrat toliko vlog?
Posebnih tehnik nimam. Ko oblečem kostum, se vživim tudi v vlogo, in ko ga slečem, vloga odide. Pomembno je, da do vloge ohranim distanco. Da lik pustim v teatru, ko po predstavi odidem domov. Sicer bi lahko postal shizofren, kot bi “ušel iz Studenca”, kot nas je rad na akademiji opominjal moj oče.
Poznamo igralce, ki zlezejo v vlogo in ne znajo iz nje; tudi še več mesecev po koncu predstav blodijo v vlogi, postanejo blazni. Krepost igralca je, da zna zlesti v vlogo in oditi iz nje. Ne nazadnje vsi ljudje, ne le igralci, v sebi nosimo različne osebnosti, paleto čustev, dobrega in slabega, veselega in žalostnega – igralci jih znamo v pravem času privleči na plan.
Film ali oder – kaj vam je bliže?
Imam srečo, da lahko delam v vseh žanrih: gledališče, film, televizija, risanka, radio. Vsak medij ima svoje zahteve, svoje značilnosti. Vsem pa je skupno, da zahtevajo velik talent, ogromno znanja, marljivosti, zanesljivosti. Drugačen je le način igre.
Vam radi dodeljujejo komične vloge. Je res, kar pravijo mnogi, da je komedija najtežji žanr?
Najprej moraš biti dober igralec, da si lahko dober komik. Ali drugače: dober igralec je lahko tudi komik. Niso vsi dobri igralci tudi komiki. Moj oče, na primer, je dober igralec, ni pa komik. Strinjam se, da je komedija za igralca med najbolj zahtevnimi žanri, čeprav mnogi tega ne priznajo.
Držati gledalca v smehu uro in pol in seveda ne zdrsniti v plehkost je izredno težko. Narediti vrhunsko komedijo je zahtevno, tudi zato imamo v naših profesionalnih gledališčih na sporedu tako malo komedij. Tako kot ne more biti vsak igralec Hamlet, tudi ne more biti vsak Kljuka.
Kakšna pa je podoba naših gledališč?
Fenomenalna! Imamo velik razpon različnih odrov, ki živijo. To bogati narod. Po drugi strani pa me čudi velika politična pripadnost kulturnikov, tudi igralcev, režiserjev. Čuden politični aktivizem na poziv, ki vsaj po mojem mnenju nima nobene zveze z umetnostjo in nas vse vleče v povprečje.
Ampak ali ni vsaj včasih veljalo, da gledališče nastavlja ogledalo družbi?
Še vedno ga, o tem govorim. Gledališče in sploh umetnost morata biti družbeno kritična! Ne sme pa biti apologet določene politične opcije ali umetniškega stila. Vsak ima pravico drugače razmišljati, zato smo na svetu, da smo različni. Ne pa uniformni. Lahko je ena predstava drugačna, ne pa da je apologetsko sestavljen repertoar celotne sezone – to pa je povprečje.
Je v sodobnem gledališču še prostor za presežno, za Boga?
Bolj malo ga je (vzdih). Najbrž se še čuti posledica prejšnjega režima, ko so bile te teme prepovedane, že v osnovi izločene ali prirejene. Morda kakšno gledališče še poseže po literaturi s to vsebino, a naredijo bolj performans. Presežkov še ni. Verjamem pa, da se bo to prej ali slej spremenilo – tudi po zgledu iz tujine, kjer imajo na odrih vrhunske predstave z evangeljskim sporočilom.
Ste imeli vi kakšen privilegij, ker je bil oče igralec?
Bilo bi nesramno, če bi rekel, da ne. Dobil sem štipendijo v MGL in takoj službo. Sem pa ves čas iskal svoj prostor pod umetniškim soncem, svoj umetniški način. Tega niso naredili vsi otroci velikih igralcev, mnogi so postali kopije. Razvijal sem drugačno umetniško izpoved, ubral sem drugačno pot.
In na tej poti sem dobival polena pod noge, priimek Kuntner ni bil več privilegij. Nekoč sem dobil celo opomin, naj se z očetom ne povezujem politično, ker zame ne bo več dela. Podobnih namigov je bilo precej. Vsak igralec, vsak človek mora nositi svoj križ. Padel sem kdaj, nisem pa pod križem obležal. Najboljše, kar sem dobil od staršev, sem ohranil in predajal naprej svojim otrokom.
Gre kdo od otrok po vaši poti?
Hvala Bogu ne (nasmeh). Zdaj razumem očeta, zakaj ni želel, da se podam na igralsko pot. “Kdo te je na to galejo gnal?” mi je večkrat citiral Moliera. Sin Rok in hči Lina sta šla po drugi poti, klasična filologija in kadrovski menedžment, uspešna sta pri študiju in v poklicih, z ženo Moniko sva nanju ponosna. Bila sva dosledna pri vzgoji, to se nama je obrestovalo, žanjeva dobro žito.
Je Jernej tudi doma “zabavljač”, kot ga vidimo na televiziji?
Nisem komik, ki v službi zabava ljudi, doma pa je tečen in zamorjen. Kolege, ki so bili vrhunski komiki, doma pa zateženi, zoprni gospodje, sem poznal. Sam sem srečen človek, dobrovoljen. Seveda kdaj tudi slabe volje, ampak nisem pa zamorjen, nisem žalosten klovn.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 18.
